Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar. 

Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,15-20)

Pojdi in ga posvari! 

Današnji evangelij je izredno nazoren. Jezus skoraj po korakih pove, kako naj ravnamo, ko se odnosi zapletejo: Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvari med štirimi očmi. Če ne posluša, vzemi še enega ali dva. Če še vedno ne posluša, povej skupnosti. 

V zadnjih letih sem doživela več bolečih izgub, povezanih z željo po otroku, in zaradi tega sem v veliki duhovni ter osebni stiski. Občutki žalosti, jeze in razočaranja so postali zelo močni, tudi v mojem odnosu do Boga. Pogosto se sprašujem, zakaj Bog dopušča tako globoko bolečino in zakaj se človeku včasih podre prav tisto, kar mu največ pomeni.

Ker se soočam tudi z občutkom, da mi zmanjkuje časa in možnosti, me vse bolj prevevata obup in praznina. Po eni strani še vedno molim in upam, po drugi strani pa se mi zdi, da me vsako novo razočaranje še bolj oddalji od upanja in zaupanja.

Kako v takšni bolečini ohraniti vero? Kako človek najde smisel, ko se počuti zapuščenega in praznega? In kako ponovno odpre srce upanju, ko se zdi, da so se vsa vrata zaprla?