Ko je Jezus videl množice, je šel na goro, in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: »Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, kajti ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, kajti ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, kajti ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, kajti ti bodo Božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,1-12)

Blagri, pot do tistega, kar v globini iščemo

Včeraj smo v Predosljah pri Kranju uradno odprli Hišo prostovoljstva. Na poti domov smo se zvečer ustavili še na Žalah, na grobu naših brezdomcev. Pokopališče je bilo polno gorečih sveč. Ob grobovih se je razlivala posebna tišina. Kako lepo je bilo pogledati na mogočen spomenik, nekdaj grob sester karmeličank iz Sore, ki smo ga prejeli prek škofije. Na njem je bil napis: »Vincencijevi. Pri tebi, Oče, smo našli dom, po katerem smo hrepeneli in ga tako zelo iskali.« Potem smo obiskali še grobove lazaristov, mojega pokojnega strica, duhovnika, in sester usmiljenk ter Marijinih sester. Iz vsega je vela nekakšna mogočna in tiha neskončnost.

V zadnjih letih sem doživela več bolečih izgub, povezanih z željo po otroku, in zaradi tega sem v veliki duhovni ter osebni stiski. Občutki žalosti, jeze in razočaranja so postali zelo močni, tudi v mojem odnosu do Boga. Pogosto se sprašujem, zakaj Bog dopušča tako globoko bolečino in zakaj se človeku včasih podre prav tisto, kar mu največ pomeni.

Ker se soočam tudi z občutkom, da mi zmanjkuje časa in možnosti, me vse bolj prevevata obup in praznina. Po eni strani še vedno molim in upam, po drugi strani pa se mi zdi, da me vsako novo razočaranje še bolj oddalji od upanja in zaupanja.

Kako v takšni bolečini ohraniti vero? Kako človek najde smisel, ko se počuti zapuščenega in praznega? In kako ponovno odpre srce upanju, ko se zdi, da so se vsa vrata zaprla?