Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Zaklad vere nam je podarjen, da ga podarjamo

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 30 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Ne pozabite, da ste prejeli krst, ki vas je spremenil v Gospodove učence. A vsak učenec je tudi misijonar. 

 

Misijonarska razsežnost Cerkve: Izstopiti
Zaklad vere nam ni bil podarjen za osebno uporabo, ampak zato, da ga podarjamo in posredujemo naprej, da bi tako rasel. Vse dejavnosti Cerkve morajo imeti misijonarski značaj. Za Cerkev je ključnega pomena, da se ne zapre vase in se ne čuti samozadostna in varna znotraj tistega, kar je dosegla. Na ta način Cerkev zboli zaradi namišljenega in površinskega preobilja ter postane slabotna. Treba je izstopiti iz svojih skupnosti in se z drznostjo napotiti na bivanjske periferije, ki potrebujejo Božjo bližino. On nikogar ne zapusti, vedno kaže svojo nežnost in usmiljenje, in to je tisto, kar je treba ponesti ljudem.

 

Pastoralna dejavnost in misijonarstvo
Cilj celotne pastoralne dejavnosti torej vedno izhaja iz misijonarskega nagiba, da bi prispeli do vseh oseb, ne da bi kogar koli izključevali. Od evangelizatorja se zahteva veliko potrpežljivosti: skrbeti mora za seme, ne da bi izgubil mir ob prisotnosti plevela. Krščansko sporočilo zna predstaviti na veder in postopen način ter na prvo mesto postavljati bistveno in najbolj potrebno, to je lepoto Božje ljubezni, ki nam govoru po Kristusu, umrlem in vstalem.

 

Škof ni funkcionar, ampak pastir
Pastoralo lokalnih Cerkva vodi škof in to kot pastir, ki pozna po imenu svoje ovce, jih vodi od blizu, z nežnostjo in potrpežljivostjo, ter dejansko izkazuje materinskost Cerkve in Božjega usmiljenja. Drža pravega pastirja ni drža vladarja ali funkcionarja, ki je pozoren predvsem na disciplino, pravila, organizacijo. To vedno vodi v pastoralo, ki je oddaljena od ljudi, nezmožna spodbujati in ohranjati srečanje s Kristusom in srečanje z brati. Božje ljudstvo potrebuje takšnega škofa, ki bo nad njim bdel, skrbel predvsem za tisto, kar ga ohranja združenega, ter spodbuja upanje v srcih. Škof mora prav tako znati razločevati, ne da bi ugasnil dih Svetega Duha, ki veje kjer hoče, za dobro Cerkve in njeno poslanstvo v svetu.

 

Klerikalizem – ovira za rast laikov
Vse te škofove lastnosti morajo biti navzoče tudi pri ostalih pastoralnih delavcih, predvsem pri duhovnikih. Skušnjava klerikalizma je ovira za rast v zrelosti in krščanski odgovornosti pri velikem delu laikov. Klerikalizem namreč vsebuje avtoreferenčno držo, držo neke skupine, ki osiromaši usmeritev proti srečanju z Gospodom, ki nas postavlja za učence, in proti ljudem, ki čakajo oznanilo. Pomembna in nujna je formacija duhovnikov, ki so zmožni bližine, srečanja, ki znajo razvneti srca ljudi, hoditi z njimi, vstopiti v pogovor z njihovimi upi in strahovi.

 

 

Posvečeno življenje je kvas v Cerkvi. Spodbujam posvečene osebe, naj bodo zveste svoji karizmi, ki je milost Svetega Duha za dobro Cerkve.« (Papež Frančišek v sporočilu udeležencem romarskega srečanja v Mehiki, 16.11.2013)
 

 

 

 

Frančišek udeležencem romarskega srečanja v Mehiki: Vera ni za osebno uporabo, ampak za posredovanje drugim

 

 

 

 

 

Jutranja maša v Domu sv. Marte: Bog ima neko slabost - to je naša molitev