Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Vse mi je povedal ...

8 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 22 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus in Samarijanka

Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. Moral je iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.

Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.

Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«

Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,5-42)


 

Vse mi je povedal, kar sem storila …

 

Ne vem, kam naj umestim dogodek, o katerem pripoveduje današnji evangelij. Mislim, da sem ga doslej vedno gledal v luči preproste vere in videl v njem izredno Jezusovo ljubezen do Samarijanke. Njegovo preseganje tradicionalnih okvirov – govori z ženo, ki je po vrhu še Samarijanka. V globini se dotakne njenega življenja in jo zaradi ljubezni, ki presega vse okvire, pripelje do spreobrnjenja. Iz istega razloga se spreobrne še množica, ki prihiti iz vasi. K temu sodi še duhovna dimenzija o molitvi v duhu in resnici, ter drugačen pogled na hrano – Jezus se hrani predvsem z duhovno povezanostjo z Očetom.

Ta gora duhovnega naboja v enem srečanju me tokrat kar nekoliko odbija. Zakaj? Mar ne deluje vse skupaj kot medijsko popoln dogodek. Jezus je izreden, pogovor s Samarijanko je izreden, rezultat je izreden, množica je neverjetna, vse skupaj pa je zabeljeno še s posebnim alternativnim pogledom na molitev in hrano. Kot da bi poročali o neki alternativni seansi ali pa izrednem dogodku in izrednem človeku. Tisti, ki ne želi izgubiti glave, reče ob vsem tem, da je pretiravanje. Tisti, ki verjame takemu dogodku, pa pade vanj in že drvi k vodnjaku, da še on kaj doživi, da se še njega kaj dotakne in da, na koncu koncev, tudi njemu ne bo več potrebno hoditi vsak dan zajemati vode.

 

In kaj je resnica? Evangelist Janez predstavlja v dogodku zgoščen na Jezusovo in Samarijankino držo, ki pa je, če ga izvzamemo iz njunega celotnega življenja, popolnoma nerazumljiva oz. zavajajoče. Zavajajoče je namreč misliti:

  • -          da je mogoče z enim dogodkom preseči stoletno razprtijo in predsodke med Judi in Samarijani,

  • -          da se je Samarijanka spreobrnila zaradi Jezusovih besed,

  • -          da je Jezus v kraju pridobil množico zase zaradi dvodnevnega pogovora z njimi,

  • -          da se je mogoče na hitro naučiti bistva molitve,

  • -          da je logiko o duhovni hrani mogoče osvojiti z doživetjem enega močnega dogodka.

Prvo, kar me zbode v ušesa je namreč navdušena ugotovitev Samarijanke: Vse mi je povedal, kar sem storila. Samarijanka je očitno dolgo iskala resnico, da je mogla biti nad njo tako navdušena. Kdor resnice ne išče v trdem naporu, nad njo ne bo navdušen. Ob tem pomislim na spovedi, ki se bodo zvrstile pred prazniki. Kako težko je večini sprejeti resnico, ki jo želim pomagati iskati. Kako pogosto je čutiti željo, naj bo iskanje resnice čim prej mimo. Kaj kompliciramo, še to naredimo in bo. Saj smo v redu. Globokega navdušenja nad jasnim pogledom na polomijo odnosov kot ga srečamo v odlomku – pet mož si imela in ta, ki ga imaš sedaj ni tvoj mož – ob sogovornikih največkrat ne doživim. Prvo, kar mi današnji odlomek sporoča je izpraševanje: Ali si res želim izvedeti vso resnico o sebi? In drugo temu sledi: Ali si želim novega življenja, ker to sedaj, ni takšno, kot bi moralo biti? To, da življenje, ki ga živimo - ne moje, ne vaše, ni kot bi moralo biti, vam lahko na pamet povem! Veliko več zmoremo! Si tega zares želimo? Če smo navdušeni nad novim pogledom in če ne bežimo pred trpljenjem, bomo novo življenje našli, drugače pa ne!

 

S tem smo se približali tudi resnici o pravi molitvi in pravi hrani, o kateri govori Jezus. Molitev je prava, če je v resnici. Če iščemo resnico o tem trenutku, o vseh svojih odnosih. Nič več kot to ne potrebujemo. Sicer pa iščemo posebna doživetja, posebne metode molitve. Molitev ni metoda, je odnos vsega našega življenja do resnice. Potem nam postane molitev tudi hrana za življenje. Hrana pa postane postranski problem. Sicer, se ukvarjamo bolj z dietami in alternativami kot z molitvijo in Bogom.

 

Na koncu lahko razočarani ugotovimo, da nam evangelij ne obljublja nebes brez napora. Lahko pa smo veseli, da ni potrebno več kot vzljubiti resnico in njeno težo, ter v njej vztrajati. Naj bo to nadaljevanje našega posta.

 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 1 day od tega
Pridružen: 25.02.2011

POT SKOZI LETOŠNJI POST

Prvo postno nedeljo spoznam, kako hudič skuš Jezusa

Postavim si vprašanje, kje sem in kam grem, kje sem šibka, soočim se s svojimi skušnjavami. Prosim za božjo pomoč na poti premagovanja težav.

Drugo postno nedeljo doživim Jezusovo spremenitev, ki mi vliva moči za mojo spremenitev.

Tu vidim priložnost, da z najbližjimi podelim spremenitve, ki jih prinaša življenje z Jezusom. Veselim se spremenitev pri najbližjih.

Tretja postna nedelja mi podarja srečanje Samarijanke z Jezusom in njeno oznanjevanje

Iščem moja srečanja z Jezusom, pogledam, kako spreminjajo moje življenje. Ne zadržim jih zase. Tako, da me bodo razumeli, jih oznanjam kjer živim (doma, v službi, v okolici), s svojo držo, besedo in dejanji.

Seveda pa se vse to med sabo prepleta in ni ločeno eno od drugega. Nevarno pa je, da se npr. ustavim samo pri skušnjavah, se vrtim okrog strahov in ne zagledam spremenjenega Jezusa, ki mi vliva moči. Ponovno iščem samo kaj moram spremeniti, ne vidim pa, da mi je z božjo pomočjo že nekaj uspelo, ne zagledam bližnjih v spremenjeni luči. Tako caplja tudi oznanjevanje.

Gospod, prosim te, daj mi moči in pravo mero.

 

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 14 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Marta, všeč mi je pot o katerih razmišljaš. Najprej kje so moje skušnjave? In tu je odgovor tokratne nedelje. Ali si res želim izvedeti vso resnico o sebi?

 

Druga nedelja: Jezus se zame spremeni na gori Tabor, da bi se tudi sama spreminjala, spreobračala. In zopet je tu vrprašanje iz tokratne nedelje: Ali si želim novega življenja, ker to sedaj, ni takšno, kot bi moralo biti?

 

In tretje nedelja: Srečanje z Jezusom. Peter ob tem pravi: Če smo navdušeni nad novim pogledom in če ne bežimo pred trpljenjem, bomo novo življenje našli, drugače pa ne! Se bomo z Jezusom srečali, sicer pa ne.

 

V tem postnem času sem si zadala tri konkretne naloge. Ena od teh mi še nekako gre od rok, dve pa šepata in to konkretno - molitev in pozornost do drugih. Globoko v sebi vem, da me izpolnjevanje prve naloge pušča prazno, ker gre bolj za nek zunanji okrasek posta, toda to zavedanje ne bo dovolj, da se srečam s seboj in z Jezusom.

  • Ali si želim izvedeti vso resnico o sebi?
  • Ali si želim novega življenja?
  • Ali bom sprejela trpljenje in se srečala s križanim Jezusom?

 

Hočem, Gospod, pomagaj moji šibki volji.

 

 

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 20 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ko sem zadnjič prvič prebrala pridigo, mi je zvenela tako trdo, da sem kar zaprla forum in sitna pustila vse skupaj. Danes mi ne zveni tako trdo, oziroma me ne odbija. Danes tudi mislim, da vem, zakaj me je zadnjič tako bolelo brati pridigo:

 

Nov pogled me sicer navdušuje, želim si ga, s trpljenjem se pa vseeno ne bi srečala. Eno brez drugega pa ne gre, ja, ... Nisem tako navdušena kot Samarijanka nad srečanjem s svojo preteklostjo, praktično me je je groza. Mislim, da sem se zadnjič srečala prav s tem.

 

Tudi jaz, kot praviš Andreja, se najbolj vestno držim sklepa pri odpovedi, pri globljih sklepih pa mi precej škriplje. Povezani so ravno s srečanjem z mojo preteklostjo, s svojo bolečino - s čemer se Samarijanka je srečala.

 

Jezus, pomagaj mi, da bom močneje hrepenela po tvojem pogledu, pomagaj mi vzljubiti križ!

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 24 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

O, fajn, Nuša, da si se oglasila! Sem se že bala, da imam samo jaz tako občutljiv želodec ;-). Moja prva reakcija po prebrani pridigi je bila: AaaaaUuuuu, to pa je šok terapija!

 

Peter, če ne bi vedela, da berem tvojo pridijo, bi me prvič zbodlo ob stavku: »Ta gora duhovnega naboja v enem srečanju me tokrat kar nekoliko odbija«. Drugič bi me šokiralo vzporejanje tega tako lepega evangeljskega poročila o Jezusovem srečanju s Samarijanko – »kot da bi poročali o neki alternativni seansi...«. Tretjič bi zaškripalo ob misli: »Tisti, ki ne želi izgubiti glave, reče ob vsem tem, da je pretiravanje. Tisti, ki verjame takemu dogodku, pa pade vanj in že drvi k vodnjaku, da še on kaj doživi...«. In ko bi prišla do semle: »Zavajajoče je namreč misliti:

-         da je mogoče z enim dogodkom preseči stoletno razprtijo in predsodke med Judi in Samarijani,

-         da se je Samarijanka spreobrnila zaradi Jezusovih besed,

-         da je Jezus v kraju pridobil množico zase zaradi dvodnevnega pogovora z njimi...«,

bi nehala z branjem in se potem še nekaj časa zgražala, kako more nekdo ob enem najlepših evangeljskih odlomkov tako zatežit...

 

Žal v življenju kar naprej tako delamo in zato nikoli ne pridemo do resnice. Ne prenesemo, da kdo načenja in postavlja pod vprašaj naše iluzije o dobrem in lepem. Še težje prenašamo, da se kdo vtika v naše življenje, v našo ranjenost in hrepenenja, ki se iz nje rojevajo, a ker si ne priznamo ran, tlačimo in dušimo tudi hrepenenja – navadno z vodo, ki ne more odžejati.

 

Hvala ti, Peter, za to pridigo! Hvala za šok terapijo. Prav to bi morali biti kristjani, vsi Bogu posvečeni pa še posebej - šok terapija za ta svet – z življenjem in z oznanjevanjem. Vedno znova me nagovarja tista Pronzatova misel, da bi morali kristjani druge prositi odpuščanja, ker jim nismo prinesli nemira; ker smo bili méd, ko bi morali biti sol in ker smo spustili malo dima tam, kjer bi morali biti luč.

 

Ob Jezusu in Samarijanki pa morda za nocoj samo še to. Iz osebne izkušnje vem, da lahko eno samo srečanje, en sam pogovor, ena sama spoved, ki se zgodi v iskrenem iskanju resnice in iz močnega hrepenenja po drugačnem življenju, obrne življenje radikalno v drugo smer. Seveda je to šele začetek nove poti, ampak smer je povsem druga in človek točno ve, kdaj se je začela. Samarijanka je prej vedno znova prihajala k vodnjaku zajemat. Po srečanju z Jezusom in po prošnji za Živo vodo, pa je tekla od vodnjaka in ta voda je v njej postala vrelec voda za vse, ki jih je srečala in so ji želeli prisluhniti, ker jih je žejalo po resnici...

 

"Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna!"

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 11 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

»Iz osebne izkušnje vem, da lahko eno samo srečanje, en sam pogovor, ena sama spoved, ki se zgodi v iskrenem iskanju resnice in iz močnega hrepenenja po drugačnem življenju, obrne življenje radikalno v drugo smer.«

Dina

 

 

Bog nas vedno čaka.

 

Z Bogom lahko počnem vse: Ga častim, se Mu zahvaljujem, se z Njim kregam, ....  razen dveh stvari: ne smem Ga preklinjati in ne smem Ga ignorirati.

 

Najrajši pa Bog vidi, da Ga vprašam: Gospod, kaj pa Ti želiš, da storim v tej  situaciji. Prosim, pomagaj mi.

In Bog bo odgovoril. Ko pride naš čas, bo vsakemu spregovoril osebno, konkretno. In to bo tisti trenutek spremenjenja, ki ga vsakdo od nas potrebuje, da bo zmogel vztrajati, ko bo težko.

 

Tudi sama imam izkušnjo, da  je po dolgem obdobju, ko je samo bolelo, Bog spregovoril meni osebno. Tako kot je spregovoril Samarijanki, ko sta bila sama.

Torej ima Bog zelo rad zmenke v dvoje. Ko sem Mu pripravljena  darovati svoj čas, ker ga imam pač rada,  me On nahrani še izdatneje, ker je pač moj Bog in želi name  narediti vtis, ki nikoli ne mine. In  takrat se je ukoreninila osebna vera, saj me tradicionalna  že dolgo ni več hranila.

 

In enako se je zgodilo Samarijanom.

Najprej so v Jezusu zaslutili Božjega  Sina  zaradi Samarijankinega pričevanja . Potem pa Mu  je vsak zaradi osebnega hrepenenja, osebno odprl vrata svojega srca.

 

 

Ženi pa so govorili: " Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo da je on resnično odrešenik sveta" ( Jn 4, 42)

 

 

Verjamem, da je osebno srečanje Boga najmočnejši dejavnik, ki me zmore spreobrniti, kakor je tudi Savla, ki je postal apostol Pavel.

 

 

 

 

 

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 30.01.2011

Razmišljanje ob pridigi me je vznemirilo, saj v sebi kar ne najdem tega navdušenja za Resnico, ki ga je premogla Samarijanka. Posledično pa mi velikokrat zmankuje tudi navdušenja in veselja nad življenjem. To me je v teh dneh, ki kar prekipevajo od življenja še posebno bolelo. Čutim, da je v meni še veliko blokad, ki mi preprečujejo pristno srečanje z drugimi in tudi z Bogom. Potem pa živim samo na pol in preveč stvari gre še vedno mimo mene.

Prijateljica mi je zadnjič, ko sva o tem govorili, rekla, da je ona našla navdušenje v bolečini. Vsa razbolena, nemočna in majhna se je stisnila Bogu v objem in tam našla navdušenje za Resnico in pot Križa. Čudno, da me je to presenetilo, ko pa si mi Peter o tem že veliko govoril. Mogoče pa vedno znova upam, da je pa še tudi kaka druga pot. Ne vem, mi je težko, da je tako. Posebno pa me boli, da v vsem tem času še vedno nisem sprejela bolečine, ampak še vedno bežim pred njo. Je drugače kot pred časom, saj sedaj vem, da bolečina je, vem da je del življenja, čutim jo, a v njej ne zdržim dolgo. Spogledujem se s svojo nemočjo in ranljivostjo, opazim kdaj v tem tudi kak košček lepote, a potem kmalu spet zbežim stran. Hočem prijeti stvari spet v svoje roke in se ne prepustim Božjemu objemu.

 

Moj post moram nadaljevati v tej smeri ... Gospod, pomagaj mi sprejeti in vzljubiti svoj križ, saj si mi v njem najbolj blizu.

Pa hvala vsem, da prispevate svoje misli na forum! Čeprav me še tolikokrat odnese, me branje spet pocuka nazaj, da vzamem pot rasti bolj zares.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 5 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Razmišljam, da zdaj že ene dva tedna sploh ne vem, kaj bi napisala in si potem rečem: "Mah, me pač ne nagovori ...". Ampak resnica je drugačna. Včasih mi malo smrdi brat, ker si mislim: "Ma joj, sej se zmjrej nekej trudim ... more bit evangelij res vsakič tako zatežen?" In potem: "Moram res vedno iskat neke globlje pomene, kaj ni zadosti, da malo pomislim o tem in o onem?" Saj vem, da tako ne bom prišla nikamor in se trudim upirati takim mislim, pa vendar ... Bolečino težko sprejmem. Pri tem mi veliko pomeni molitev križevega pota, ki sem ga letos zelo zelo čakala. Ne vem zakaj, ampak letos se mi zdi, da mi je še posebno blizu oz. sem jaz bližje Njemu. Tega sem vesela. Rada bi se mu še bolj prepustila, da bi moj post (in nato še naprej vsak dan posebej) resnično prebijala z Njim, ko me v odnosih, v katerih želim prižigati luč, razžira prezir, ljubosumje, lenoba ... Gotovo je veliko občutkov, ki me prevevajo, nerealnih in lažnih, križ pa je trd, realen in težek, ampak mislim, da moram na koncu vedno priznati njegovo blagodejnost. 

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 11 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

Ko se vračam k prebiranju pridige, v povedanem zaznam  čutenja jeze, razočaranja, nemoči.

V komentarju je zaznati razočaranje, da kljub prizadevanju, v ljudeh ni želje po iskanju resnice in s tem se postavlja vprašanje o smislu vztrajanja.

 

Tudi kot starš se tako počutim, ko začne otrok ubirati neobičajno pot, ki je ne poznam in se jo zato bojim, ko čutim, da je moj trud zaman.

Zavračanje otroka in zavračanje situacije mi  v takih trenutkih nič ne koristi in  ne rešuje ničesar.

Zaupanje v dejstvo, da Bog pozna najboljšo rešitev  iz vsakega položaja, vztrajanje v  molitvi, ki je takrat komaj mogoča, predvsem pa zahvaljevanje za vse, kar prinese življenje, so pot, ki prinese spremembe.

To me je življenje že naučilo.

 Vse  to pa je povezano z bolečino. Tudi jaz sem bežala pred njo. Sedaj  pa vem, da  brez nje ne bi bila takšna, kot sem sedaj.

Po bolečini sem največ pridobila jaz, saj me je utrdila in me v marsičem osvobodila. In ko gledam nazaj, sem Bogu hvaležna prav zanjo, saj sem zaradi nje Bogu morala priznati svojo nemoč, svoje strahove...

Po njej pa sem dobila živ odnos z Bogom, trdnejšo vero in dokaz, da Bog resnično vodi moje življenje.

 

 

Vsak  pride kdaj do trenutka, ko je težko vztrajati.

 

Tudi  Jezusu se je to zgodilo pri tretjem padcu. Vsega, kar je bilo lepo, je bil že deležen. Materinega pogleda, polnega ljubezni, Simonove pomoči, Veronikinega prta, sočutja žena. Tam, pri tretjem padcu, pa je ostal čisto sam.

Okušal je Očetovo zvestobo, zato je brezpogojno zaupal v Božjo voljo.

In prav zaradi zaupanja je zmogel vstati in nadaljevati svoje poslanstvo darovanja.