Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Vprašanja za duhovnika

28 odgovorov [Zadnja objava]
adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 17 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

Ko se mi ob prebranem porodi še kakšno dodatno vprašanje, ki ni v celoti vezano na določeno izpoved,

predlagam uredniku oziroma duhovniku, da bi obstajala rubrika, kamor bi taka vprašanja lahko poslali

in bi dobili odgovore nanje?

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Adrijana, se strinjam s tvojim predlogom. Lahko je ta tema, ki si jo odprla, prostor za takšna vprašanja. Če vidiš kakšen boljši način, brez težav predlagaj.

Če ti ta način odgovarja, te vabim, da kar postaviš vprašanje. Se bom potrudil za odgovor.

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 17 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

Že dolgo, nekako od srednješolskih let dalje, me zanima bolj natančen vpogled v posvečeno življenje in z njim povezan celibat. Zanima me, v kateri knjigi bi lahko našla informacije o tem na čim bolj konkreten, širok in oseben način.

Pri pogovorih o tem, vprašani niso bili preveč odprti za pripoved osebnih razlogov za tako izbiro življenja. Morda je bil razlog za to preveč široko okolje pogovora.

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 17 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

No, danes mi je pri pregledu vaše knjižne ponudbe s fotografije, padla v oči Celibat za življenje. Bi v njej našla kaj od iskanega ?

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Adrijana, pozdravljeni!

Ne vem, kakšna vprašanja se vam porajajo ob pogledu na Bogu posvečeno življenje in celibat. Knjiga Celibat za življenje mi je bila zelo všeč, ko sem jo bral. Kolikor mi je ostalo v spominu, podaja predvsem odgovore na vprašanje, kako živeti celibat, da bi ta služil življenju, ne pa oviral življenje in ga utesnjeval. A ne vem, če je to vaše vprašanje?!

Če je, potem je knjiga prava. Ne spomnim pa se, da bi avtor posebej utemeljeval, čumu samskost in odpoved spolnosti. Napišite, kaj vas zanima, pa bom vzel knjigo še enkrat v roke. Če vas zanimajo moji pogledi, pa vam tudi lahko odgovorim.

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 17 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

  p. Peter,  pozdravljeni!

 

Težave z internetom  in računalnikom so mimo,  zato sem spet na vezi.

 

Vprašanja se mi zastavljajo nekako po sklopih.

 

Ko nekdo začuti Božji klic, postati duhovnik, je postavljen tudi pred odločitev glede celibata.  »Duhovniki in diakoni niso prisiljeni v celibat. Vsakdo se zanj svobodno odloči.«, tako majska Naša družina.

 

Ja, način življenja glede vprašanja, kako živeti celibat, da bi ta kar najbolje služil življenju, ne pa ga utesnjeval, verjetno pomembno vpliva na to, da se duhovnik lahko prepoznava  kot izpolnjen, zato bom pogledala v omenjeno knjigo.

 

Predvidevam, da Bog ni prikrajšal ljudi, ki so se odločili za Bogu posvečeno življenje, za to, da ne bi uresničeno živeli svoje spolnosti. 

Vida Žabot  je kot redovnica, o uresničeni spolnosti pisala tudi v svoji knjigi in verjamem, da jo je tako tudi doživljala.

 

Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko in oba skupaj predstavljata celovito človeško naravo.

Tako, kot se mož »zaceli« v odnosu s svojo ženo, se mora »zaceliti« tudi moški, ki se je odločil za Bogu posvečeno življenje, sicer  v njem ostaja nekaj, kar ga raztresa.

 

Da  imamo odrasli težave glede pravilnega odnosa do spolnosti, so dokaz  razni odkloni ( pedofilija, zlorabe..),

vendar se zlorabe spolnosti dogajajo tudi med odraslimi, ki niso zavezani celibatu.

 

Pri nagovoru za Bogu posvečeno življenje, mora biti Bog zelo konkreten in prepričljiv v Svoji Ljubezni do človeka, da dobi njegov  da, zato ima najbrž vsak, svojo enkratno in nepozabno zgodbo Božjega dvorjenja, iz katere tudi prihaja moč za izpolnjevanje te poklicanosti.

 

Po prepoznanih konkretnih posegih Boga v moje življenje, ko sem Mu tudi jaz izrekla svoj da,  da vodi moje življenje, mi je odločitev za Bogu posvečeno življenje,  bližja in sprejemljivejša.

 

Obstaja tudi možnost, da nekdo kot neporočen laik živi v redovni skupnosti.

 

Ja, zanimajo me  vaši pogledi na vse to.

 

 

 

(Lahko ostanete pri tikanju.)

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ja, če vzamemo spolnost zares, ni več vprašanje, kje je več svobode, ampak kako živeti podarjanje. O tem pa več govori omenjena knjiga Celibat za življenje. Če vzamemo zares spolnost in Boga, je vse stvar poklicanosti in prizadevanja za njeno uresničitev.

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 17 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

 Hvala lepa za odgovor.

 

Bistvo je res v obeh načinih življenja v podarjanju sebe drugemu.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 59 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.”(Jn 6, 53-56)

 

Sedem let sem živela v skupnosti, kjer nas je duhovnik pri vsaki daritvi svete maše obhajal pod obema podobama – s Kristusovim Telesom in Krvjo. Kasneje sem bila tega deležna samo ob večjih praznikih, zdaj pa že dve leti prejemam obhajilo samo pod podobo kruha. Velika večina Kristusovih učencev pa morda nikoli ni obhajana tudi s Kristusovo Krvjo, zato me v zadnjih letih še bolj živo spremlja vprašanje, ki ga ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Krvi želim deliti s teboj, Peter, in z vsemi duhovniki, ki bodo tole brali:

 

Če vzamemo zares te zgornje Jezusove besede, ki jih je govoril v shodnici v Kafarnaumu vsem svojim učencem, ali je res praktični vidik pri obhajilu zadosten razlog, da se pod obema podobama pri evharistični daritvi obhaja samo duhovnik, ostali verniki, ki prav tako sodarujemo, pa ne?

Morda bo slišati, kot da sem priletela z drugega planeta, pa vendar čutim, da me vedno bolj žeja po Kristusovi Krvi. Zelo si želim, da bi vsaj ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Krvi imeli vsi, ki se udeležimo evharistične daritve, to milost. “Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«

 

Koliko je realno razmišljati v to smer? 

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Odgovore imam običajno hitro na jeziku, a včasih je bolje počakati, da pridejo s premislekom. Zato sem počakal. Če se postavim v vlogo laika, je mogoče laiku to, da se duhovniki obhajamo pod obema podobama, drugi pa ne, krivica. Mogoče je tudi želja po tesni povezanosti v občestvu ne le z Gospodom, amapk z duhovniki. Ne vem.

Prvo, kar mi je prišlo na misel, je: Sam nisem še tam, da bi bila to moja dilema ali najgloblje hrepenenje. Žal! Sem preveč zemeljski, da bi hrepenel še po enem delu božje ljubezni. Zdi se mi, da sem je deležen več kot preveč, le živeti je ne znam. Ob evharistiji se mi veliko močneje postavlja vprašanje moje nevrednosti kot pa pomembnosti obeh podob. Boga ne doživljam tako telseno. Vem, da me ljubi, vem, da umira zame, vem, da se daje v hrano. Da bi za to doživljanje kot laik potreboval obe podobi se mi ne zdi realno, ali pa so to višine, ki jih sam zagotovo ne dosegam. Če smo namreč pri konkretnosti podob, je v vsakem mesu tudi nekaj krvi. Mar ta ne zadošča?

Ne vem, mislim, da me to vprašanje presega. Mogoče bo odgovoril kdo drug. Vsekakor pa hvala za iskrenost in zaupanje.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 59 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala tudi tebi za iskren odgovor in za čas, ki si si ga vzel za premislek. Če si ga ne bi, sama najverjetneje ne bi iskala naprej in prav v tem času prebrala razmišljanja, ki me je ne samo ganilo do solz, ampak močno nagovorilo, ker je kot direkten odgovor na moje vprašanje in očitno tudi na tvoj odgovor. Kar piše p. Raniero Cantalamessa v knjigi "Evharistija, naše posvečenje" v 4. poglavju, daleč presega to, kar sem želela razumet o Kristusovi krvi in obhajilu pod obema podobama. Kdor ima možnost priti do te knjigi, priporočam, da prebere to razmišljanje.

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 17 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

Spoštovani urednik!

 

Predlagam, da bi bila rubrika "Zanimive knjige" urejena enako kot "Zanimivi filmi".

 

Z besedo enako mislim na sledeče:

ko bi odprli rubriko "Zanimive knjige", bi bile razporejene po naslovih, tako kot so filmi, saj bi na tak način razvrstitve imeli hitrejši in boljši pregled nad knjigami, ki so jih  Prijatelji foruma že priporočili v branje.

 

Lepo pozdrav

                     Adrijana

 

 

 Lepa hvala!

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 17 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

Spoštovani!

 

Mogoče bi bilo zanimivo srečanje Prijateljev foruma.

Potrebno bi bilo predlagati, (pripraviti) kraj in čas srečanja.

Glede jedače in pijače pa razmišljam nekako takole :

vsak udeleženec bi obojega prinesel toliko s seboj, kot je potrebno za eno osebo za nekaj ur, morda za dlje;

Tako organizatorju ne bi bilo potrebno skrbeti za slednje. Rabili bi pač nekaj klopi, oziroma miz, kamor bi prinešeno odložili.

Vsak udeleženec naj bi s seboj prinesel kakšen zložljiv stol, da bi bilo srečanje udobnejše.

Preko foruma pa bi se sporočilo, približno koliko ljudi  bi se srečanja udeležilo, da bi bilo srečanje smiselno pripravljati.

Tako bi se spoznali gostje in uporabniki.

 

Morda?

 

 

 

 

 

 

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pozdravljeni!

Vesel sem vašega predloga. Upam, da se bo kdaj tudi uresničil. Možnosti za srečanje je nedvomno veliko. Vedno so na prvem mestu ljudje. Če bo vaša zamisel zaživela, je ne bo težko uresničiti. Še vedno pa je forum živ žal zaradi peščice, ki bi se lahko dobila tudi zjutraj na 'kavi' ;)

Zavedati se moramo tudi, da sta sedenje za računalnikom in srečanje dve popolnoma različni dimenziji. Ko sem se pred leti srečal z moderatorji nekega foruma, sem opazil, kako težko je bilo te ljudi povezati med seboj. Kot da bi združeval popolnoma različne svetove.

Mogoče bo na podlagi foruma prej nastala kakšna odprta skupina, ki bi razmišljala o življenju iz vere. Če se bomo srečevali ob odprtih vprašanjih življenja in če bomo doživljali veselje nad skupnim iskanjem, se bo to samo po sebi spremenilo v praznovanje. Bomo videli.

LiLi83
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 17 weeks od tega
Pridružen: 03.01.2012

Pozdravljeni,

na ta forum sem sicer "zašla" po naključju in če ne zamerite, bi se obrnila na vas, g.duhovnik...

V osnovni in srednji šoli sem redno obiskovala sv.maše, tudi kasneje, ko sem že bila zaposlena.. takrat mogoče malo manj, ker sem zaradi službe in delovnega časa nedelje rajši izkoristila za spanje. Vmes sem imela neko "ponesrečeno" vezo z moškim, ki mi je čustva sicer vračal vendar se je po nekaj letih odločil, da se najina skupna pot konča. Moje upanje je nenadoma potonilo in moji obiski svetih maš so se zgubili. Nekajkrat sem obiskala sveto spoved, ampak žal po nekaj mesecih, so moje nedelje postale zopet prazne. In to se je ponavljalo vse do lanskega poletja, ko sem spoznala drugega fanta, s katerim se razumem zelo vredu, vendar moje misli uhajajo k bivšemu, ne morem ga pozabit, vse me spominja nanj, tud ko grem k sv.maši, me obiščejo vsi spomini, kako sva v času najine ljubezni skupaj obiskovala mašne daritve. In tako nisem prestopila cerkvenega praga že približno pol leta. Ne krivim Boga za to mojo nesrečo, sploh ne,(čeprav se večkrat sprašujem zakaj se je obrnilo tako, da me je fant pustil in zakaj tiste ljubezni, ki jo je bil deležen, ne morem nudit nekomu drugemu) da ne bo pomote, ampak enostavno sem zgubila tisto vero, ki sem jo imela v svoji mladosti na pretek. Želim, da se ta vera vrne, ker sem bila srečna. Zelo. Ne vem, kam je vse to izginilo, niti ne najdem pravih besed, s katerimi bi vam vse to opisala, da bi razumeli. Ob večjih praznikih, se moram kar prisilit da grem v cerkev in to mi ni všeč.. Želim,da bi se tja odpravila z veseljem in pričakovanjem, ne da samo tam sedim, poslušam kar duhovnik govori ali celo tisto uro misli obrnem na druge stvari in sabo ne odnesem nič.

Kako naj dobim nazaj svojo vero v Boga? Kako naj spet verjamem, da ne bom tako zgubljena? Nekako se še vedno iščem in ne poznam odgovora...

Boste verjetno rekli naj molim... saj molim, ne toliko kot sem včasih, ampak kadar se spomnim pa. Priznam pa, da premalo.

V upanju na vaš odgovor, vas lepo pozdravljam.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Lili, pozdravljeni!

Zapleteno vprašanje. Saj zadeva kup različnih vprašanj oz. tem: zakaj se je odnos pretrgal in kaj je resnična ljubezen, kaj doživjate ob sv. maši in kaj ste doživljali, ali je to tisto, kar naj bi pomenila sv. maša ali je kaj drugega. Vseeno bom skušal nanizati nekaj odgovorov oz. bolj smeri za razmislek.

Najprej verjetno ne smemo pozabiti, da so vera in naši vsakdanji odnosi tesno povezani. Predstave, zavestne ali podzavestne, o Bogu, so tesno povezane z doživljanjem naših staršev. Od tod otroška vera. Najprej sta mama in ata pravzaprav podoba Boga. Otrok, počasi spoznava, da je Bog nekdo drug in da starša nista vsemogočna. Vendar predstave o Bogu so že zaznamovanje s podobami staršev.

Občutki, ki so vezani na doživljanje sv. maše, se spreminjajo s spremembami v naših vsakdanjih odnosih. Zato je logično, da se vam je z obupom nad ljubeznijo sesula tudi vera. Verjetno je vse še vedno bolj ali manj podzavestno in so taka nihanja zato še bolj razumljiva.

Kje naj se lotimo spreminjanja?

Pravzaprav vseeno, lahko pri odnosu do moških oz. do fanta ali pa pri odnosu do Boga. Najbrž je bolj logično, da se vprašate, kje ste s fantom in kaj je bil vaš delež, da prejšnji odnos ni zdržal. Bolj ko boste razumeli svoj odnos do fanta, bolj boste razumeli tudi odnos do Boga. Iz napisanega lahko naredimo med tema dvema odnosoma nekaj vzporednic:

- nihanje v odnosu s fantom, nihanje v odnosu z Bogom,

- iskanje preteklih občutkov v odnosu s sedanjim fantom, iskanje preteklih občutkov v doživljanju sv. maše,

- strah pred izgubo sedanjega razmerja, strah pred izgubo odnosa z Bogom.

Vse ima svoj globlji izvor v vaših odnosih v izvorni družini. To ni usodno, dobro pa je prav razumeti izvor, da lahko naravnamo življenje k jasnemu cilju. Obnavljanje preteklih občutkov ni smiselno, smiselno je najti pravi odnos. Strah pred izgubo in nihanja so povezana v veliki meri s strahovi v vaši družini. Najbrž bo potrebno ločiti strahove na pretekle in na sedanje.

Skratka en kup dela, da se doživljanje postavi v red. Seveda je pri tem pomembna molitev, vendar ne tista, ki bi bila predvsem prošnja, naj gre trpljenje mimo nas, ampak kot prošnja, da bi se iz trpljenja česa naučili.

Toliko za enkrat. Upam, da sem odprl možnost za iskanje trajnih rešitev.

Vse dobro!

peter

 

 

 

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 17 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

Spoštovani !

 

Ali komunikacija z nekim uporabnikom preko e-maila omogoča vstavljanje priponk, n.pr. skeniranih besedil ?

 

Lp!

LiLi83
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 17 weeks od tega
Pridružen: 03.01.2012

G.Peter lep pozdrav,

na začetku se vam lepo zahvaljujem za prejšnji odgovor. Sem si vzela kar čas za razmislek in iskanje tiste prave rešitve.. Zaenkrat sem zadovoljna, upam, da tako tudi ostane. Čeprav vem, da je za vsako tako stvar potreben čas..

Imam pa eno drugo vprašanje... Pred kratkim sem v neki družbi zasledila pogovor, v katerem je nekdo omenil, zakaj je Cerkev uvedla celibat, da se tega ni spomnil Jezus niti Bog, ampak Cerkev in to s tem razlogom, da nebi duhovnikovi potomci dedovali vse to cerveno premoženje... Priznam, da sem se ob tem kar zgrozila.. Ker pa je ta družba sedela za sosednjo mizo pri moji popoldanski kavi, se seveda nisem vmešavala.

Jaz osebno zelo spoštujem duhovnike in tudi nisem za odpravo celibata, ker menim, da če bi duhovnik smel imet življensko sopotnico, otroke, bi se težko v celoti posvetil vsem; Bogu, drugim vernikom in ljudem, ki potrebujejo njegovo pomoč... Zato me je ta izjava zelo razkurila, če se smem tako izrazit.

Me pa zanima g.Peter kaj vi mislite glede tega, zakaj se ljudje vedno znova tako obračajo proti Cerkvi, saj vemo koliko je vsega neumnega pisanja po časopisih glede pedofilije v krogu duhovnikov itd. Ali res sam vrh skriva vsa ta dejanja, če so seveda bila resnična.. Nekje sem zasledila tudi razlago, da so včasih, že pred leti, če je v kakšni vasi bil fant, ki je kazal znake oz naklonjenost istospolnim osebam, da so ga prisilili, da je izbral duhovniški poklic in na podlagi tega so posledica pedofilija.

Se sprašujem, zakaj ljudje tako radi verjamejo medijem, ki dobesedno naredijo pravi šow, samo da se tisk bere.. Ni več važno kaj je res in kaj ne. Žalostno vendar resnično. In če se kak škandal zgodi znotraj Cerkve, bo takoj celi živ-žav, će pa npr.v šolah, zdravstvu, politiki itd, pa vemo kako je...

Zaenkrat vas ne bom več mučla in vas lepo pozdravljam.

LiLi

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Lili, pozdravljeni!

Imate obsežna vprašanja, a bom skušal na kratko vsaj nekaj odgovoriti.

Glede celibata in dedovanja: Če bi rekli, da se človek poroči zato, da otroci niso nezakonski in da ni težav z dedovanjem, bi bili verjetno tudi zgroženi, ali ne? Pa vendar je tudi to res, a to ni vsa resnica. Celibat je med drugim tudi preprosta rešitev za cerkveno premoženje, a še zdaleč to ni vse niti to ni glavni motiv. (Mislim, da je bil uzakonjen v Španiji v četrtem stoletju.) Tako kot bi bilo zelo klavrno, da se nekdo poroči zaradi ureditve dedovanja, bi bilo zelo žalostno, če bi Cerkev celibat uvedla samo zaradi zaščite premoženja.

Naj vam odgovorim, kje vidim po skoraj dvajsetih letih duhovništva smisel celibata. Celibat je, če ga vzamemo zares, čudovito pričevanje, da ne živimo za ta svet, ampak da s svojo odpovedjo pričujemo za življenje, ki se bo v polnosti uresničilo v večnosti. Celibat je pravzaprav znamenje tistega, kar bi morali zakonci prinašati v svoje zakonsko življenje: dati spolnosti tisto duhovno razsežnost, ki jo dejansko prinaša odpoved in hrepenenje po resnični darovanjski ljubezni. Tako smo pravzaprav vsi poklicani k istemu: preseganju golih strasti in življenju v podarjanju. Zakonci v zakonskem in družinskem življenju, duhovniki brez zakonskega spolnega odnosa v posvečenem življenju.

Omenjate zlorabe v Cerkvi. Žal je mnogo škandalov v Cerkvi, ki jih prinašajo novinarji, resničnih. Zakaj to Cerkev prikriva? Preprosto zato, ker smo Cerkev ljudje, ki se nasplošno bolj bojimo za svojo kožo in lagodje kot za resnico. Naj govorim samo za duhovnike. Duhovniki v Cerkvi smo čisto navadni ljudje. To ni opravičilo za polomijo, je le pojasnilo! Posvečenje nam daje božji pečat, a z grehom se moramo srečevati, tako kot vsakdo. Ali komu od vas, ki to berete, ni težko priznati resnice, ki ni lepa. Ali se je komu lahko izpostaviti, biti grd, ker braniš resnico? Škandali so in bodo, ker je Cerkev sveta in grešna. Sveta po božji milosti, ki nam je v njej dana po Božji besedi, zakramentih in vodstvu v Svetem Duhu. Greša po grešnih ljudeh, ki jo ustvarjamo.

Zakaj se ljudje odvračajo od Cerkve ali zgražajo? Vsi bi bili radi čudoviti in popolni. Če smo iskreni, nam to ne uspeva. Pogosto nas to jezi. Vsakemu, ki mu je npr. razpadel zakon, ni lahko priznati, da je šlo vse po zlu, vsi ideali in upi. Kaj naj naredi iz svoje nemoči? Lahko se ponovno zagrize v iskanje idealov, lahko pa samo čaka, da se veseli neuspeha drugega. Če je propadel drugi, on sam ni tako nemogoč ipd.

Logično je, da se ljudje z neuspehi drugih na nek način tolažimo. Ja, je logično, a ni dobro. Pa vendar se to dogaja. Veliko lepše bi bilo, ko bi se prizadevali, da dajemo drug drugemu korajžo, da je vredno vztrajati na poti izkanja in uresničevanja idealov.

Toliko prav na kratko. Če želite več, se bom še oglasi. Žal smo tudi Cerkev na nek način samo ljudje. Rad pa bi poudaril, da je v Cerkvi poleg človeške bede tudi Bog, ki jo vodi. Polomija Cerkve je lahko za vsakega od nas izziv, da naredimo vse, da bi bil Bog pomembnejša in bolj prevladujoča resničnost Cerkve, kot naša človeška revščina.

Skušajmo to uresničevati z Njim, ki nam daje moč in upanje.

Vse dobro!

peter

 

Tina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 45 weeks od tega
Pridružen: 14.12.2011

Peter ...

Meni pa se postavlja vprašanje kako gledati na papeža kot na poglavarja katoliške cerkve.

Včasih se mi zdi, da je on le človek, tako kot mi vsi. Človek, obdarjen z milostjo, biti na čelu cerkve. Tu se mi postavi vprašanje. Ali lahko jaz kot verna kristjanka podvomim kdaj v njegovo delo, se z njim ne strinjam, ali je to greh? Že v zgododvini poznamo papeže, ki so svoje odločitve po času spremenili. Moramo slepo zaupati, ali biti kritični tudi do papeža in njegovega dela?

Kot majhno so me učili, da je papež izvoljen od Boga ... Torej naj bi bil v svojem delu "nezmotljiv" in moramo njegove odločitve sprejeti in spoštovati, četudi se ne strinjamo vedno z njim?

Peter, hvala za tvoj odgovor.

 

LiLi83
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 17 weeks od tega
Pridružen: 03.01.2012

g.Peter, hvala za iskren odgovor... zelo ste pošten in pogumen, da poveste resnico tako, kot je. To zelo cenim. Hvala. Moram priznat, da me je malo potrlo dejstvo, da je celibat uveden zaradi urejenega dedovanja.. Čeprav kot razmišljam, bi se vsak duhovnik lahko odrekel dedovanju, če bi celibat bil odpravljen. Tako bi bla ta zadeva rešena. Morda. Me pa žalosti, da je toliko duhovnikov, ki podležejo hrepenenju in strastem in zapadejo v greh... Osebno sicer ne poznam nikogar in se večkrat ob taki novici sprašujem če je to sploh res, sem pa že slišala od ljudi, ki so imeli tak primer v župniji. Žalostno, sam kot ste rekel, tud duhovniki so samo ljudje... nagnjeni k trenutkom šibkosti in nemoči. Kot vsi ljudje, brez izjeme. Občudujem pa vse tiste, ki vse te zadržke zmorejo. Sploh v postnem času... ko si zadamo nek cilj, določene odpovedi in pri sebi vidim kako težko je se npr odpovedat določeni razvadi.. Pa to samo 40 dni, duhovnik se pa nečemu odpove za vse življenje. To izpostavljam predvsem zato, ker je tema o celibatu zadnje čase precej razširjena, sploh zarad pedofilije... pravijo, da če nebi blo celibata, se te stvari nebi dogajale. Vprašanje, če res. Je pa res, da so ali pa smo ljudje zadnje čase precej nestrpni in prehitro nekoga obsojamo. Premalo spoštovanja, sočutja, ne znamo prisluhnit drug drugemu in se niti ne čudim zakaj toliko nasilja, sovraštva itd.. Ampak, to je potem že spet obsežnejša tema tako da tolko vas ne bom mučla :)

Hvala g.Peter za vse in lep pozdrav.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Tina,

papež v občstvu z ostalimi škofi vodi Cerkev in je nezmotljiv samo takrat, ko razglaša dogmo, versko resnico, ki jo je sprejela Cerkev. Sam, izven občestva Cerkve, pravzaprav ni nič. Je njen poglavar in deluje v Svetem Duhu, ko ji je zvest, ko je zvest njenemu ustanovitelju Kristusu. V svojih osebnih odločitvah pa je prav tako zmotljiv, kot vsak od nas. Če gre npr. na sprehod in pred tem pogleda v nebo, pa pravi, da ne bo deževalo, se ravno tako lahko zmoti kot ti ali jaz.

Žal se lahko zmoti tudi glede pomembnejših stvari. Ne spomnim pa se, da bi kakšen papež zahteval od vesoljne Cerkve, naj veruje nekaj, kar bi se sam izmislil. Torej o verskih resnicah lahko zaupamo, da se papež ne bo samovoljno odločal mimo božjega vodstva.

Prejšnji papež mi je bil zelo pri srcu. Ob prelomu tisočletja je veliko govoril o spravi in o zedinjenju. Priznam, da sem se temu precej čudil, saj se mi je zdelo, da svet drsi v razkole in v krizo. No, do zedinjenja in svetovnega miru ni prišlo, pa je bil kljub temu velik mož in verjamem da svetnik. Nezmotljivost je torej omejena na ozko področje Cerkvenega nauka. Upam, da sem razložil razumljivo in prav. Vse dobro!

peter

Tina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 45 weeks od tega
Pridružen: 14.12.2011

Peter, hvala za odgovor. Tudi sama sem razmišljala v tej smeri, le, da nisem znala pravilno oblikovati, formirati vsega v celoto in me je bilo na trenutke strah govoriti o svojem razmišljanju, ker sem bila velikokrat deležna začudenih pogledov, ker si postavljam taka vprašanja, ko pa je "logično", da je papež "nezmotljiv".

Še eno vprašanje bi imela ... V pridigah velikokrat poslušam o tem, da moramo gledati Jezusa kot človeka, spet drugič kot Boga. In potem, ko razmišljam se prašam ... "Kdaj moram gledati na Jezusa kot na Boga in kdaj kot na človeka? Bi tudi kot človek zmogel tako težko pot trpljenja k vstajenju? Kaj je pri Jezusu božje in kaj človeško?"

Bog je Jezusu postavil v življenju nalogo, za katero je vedel, da jo bo zmogel uresničiti. Enako je pri nas. Ali to pomeni, da je v tem smislu Jezus samo človek in Bog le zato, ker je Božji sin?

Že vnaprej velika hvala za odgovor.
Lep pozrav,
Tina

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Tina, hvala za izziv. Prav na kratko bom skušal odgovoriti. Lahko še kaj dodamo potem!

 

Kdaj naj gledamo na Jezusa kot Boga in kdaj kot človeka?

 

Kaj pravzaprav nam pomeni, da je Jezus Bog?

Da je vsemogočen. To je še najlažje! Kaj pa, ko rečemo, da Bog ljubi. Kaj to pomeni? Da ljubi in gleda, kako ga sovražimo? Je to preprosto? Ali to boli? Ker je Bog ga ne boli?

Ne, ravno tu se naše predstave zmedejo. V glavah imamo predstavo, da je Bog vsemogočen in zato ga nič ne boli. Vendar Bog je pokazal, da je ljubezen, ki trpi, umira, se daje, še več: se trga na kosce, da nas hrani. To je strašna bolečina, to je božja ljubezen, ki presega človeško.

 

Jezus nam je enak v vsem razen v grehu. Zato ga kot Boga samo še bolj boli. Boli ga, ko gleda, kako je za popolno ljubezen nagrajen s sovraštvom, prezirom, zaničevanjem in grozno smrtjo. Kaj je tu božjega? Ljubezen, ki trpi za človeka. Kaj je tu človeškega? Trpljenje v strahu in grozi, v upanju, da bo šel kelih mimo. Človeško je v iskanju tolažbe: Oče, kje si!? Božje je v preseganju človeške majhnosti. Vse to se meša v vsakem izmed nas. Nič ni božjega po naših predstavah: Bogu gre vse kot po maslu, njemu ni potrebno trpeti, on vse zmore. Ne grozno trpi, še več, še bolj trpi, ker bolj ljubi, ker ve, da ni kriv, pa ga za krivega naredimo.

 

K tej ljubezni smo povabljeni tudi mi. Brez izgovorov, da ne zmoremo! Brez izgovorov, da je Bogu lažje. Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče, pravi Jezus! Ja, v vsem smo si enaki, razen v grehu. Enaki smo si celo po podobi. Le greh nam blodi pamet in voljo. Zato se moramo izročati njemu, da bi bili z njim eno, kakor sta Jezus in Oče eno.

 

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 47 weeks 1 day od tega
Pridružen: 30.01.2011

Moje vprašanje se pa nanaša na prejemanje sv. obhajila. Zanima me, kdaj je priporočljivo, da se "postimo" od obhajila. Kadar se zaradi grehov počutimo nevredne, da bi bili deležni Najsvetejšega? Sama se namreč nikoli ne čutim vredne in največkrat imam tudi občutek, da tako in tako ne dojemam milosti, ki sem jih v zakramentu deležna. Res je, da se včasih počutim bolj obtežena z grehi, drugič se uspem tudi veseliti Njegove ljubezni, čeprav je ne dojemam. Največkrat sem pa pri maši, resnici na ljubo, raztresena. Kdaj torej pristopiti k obhajilu in kdaj ne?

Enkrat sem slišala nekega duhovnika reči, naj pristopamo čim bolj pogosto. Takšni kot pač smo. Maša je gostija, na katero smo povabljeni in bilo bi čisto brezveze iti na gostijo, nato pa samo gledati, kako se drugi veselijo, gostijo, medtem ko sam ne sprejmeš postrežbe. Ampak zdi se mi, kot da tej razlagi nekaj manjka. Prosim, za tvoje mnenje, Peter.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Mislim, da je odgovor precej preprost. Če me je velik greh ločil od Boga, je potrebno, da grem prej k spovedi, potem pa k obhajilu. A tudi če je v meni prisotna želja po spovedi, ki v tistem trenutku ni uresničljiva, je v iskrenem hrepenenju po Bogu, mogoče (to je moje mnenje) prejeti sv. obhajilo. Prav pa je, da upoštevamo nauk Cerkve, ki pravi, da v velikem in smrtnem grehu ne smemo k obhajilu. Youcat pravi: 220 Kdor bi rad prejel sveto Evharistijo, mora biti katoliške vere. Če se zaveda težkega greha (KKC govori o velikem grehu), se mora prej spovedati. Preden pristopi k oltarju, se mora spraviti z bližnjim. (1389, 1417)

Cerkev priporoča, da smo tešči vsaj eno uro. Drugo znamenje spoštovanja je izbrana, lepa obleka - končno imamo zmenek z Gospodarjem sveta.

 

Ko ni velikih grehov, je, po mojem mnenju, ključna iskrena želja po združenju z Bogom. Brezbrižni, popolnoma odsotni in brez pravega namena, ne smemo prejemati sv. obhajila. Raztreseni, daleč od globokega dojemanja itd. pa, če iskreno iščemo, vendarle lahko prejmemo Gospoda. Saj ne smemo pozabiti, kar pravi Katekizem katoliške Cerkve, da nas obhajilo hkrati očiščuje storjenih grehov in nas varuje pred prihodnjimi (prim. KKC 1393).

 

Zgoščeno toliko, če nisem bil razumljiv, bom dopolnil. Hvala za vprašanje!

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 47 weeks 1 day od tega
Pridružen: 30.01.2011

Hvala za konkreten in jasen odgovor.

 

Aleksej
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 38 weeks od tega
Pridružen: 15.03.2014

Danes se me je v berilu pri maši dotaknil ta stavek:

"Če porečem krivičnežu: »Gotovo umreš,« pa ga ne posvariš in ne spregovoriš, da bi posvaril krivičneža pred njegovo krivično potjo in ga ohranil pri življenju, bo ta krivičnež umrl zaradi svoje krivde, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. "

Konkretno poznam nekaj znancev s katerimi sem si tako blizu, da se med seboj pogovarjamo tudi o bolj zasebnih stvareh.

Problem je, ker večinoma nimajo "urejenih" zakonskih ali partnerskih zvez, živijo skupaj z ločenci ali imajo ljubezenska razmerja z poročenimi osebami. Vsem se to zdi nekaj povsem normalnega, meni pa pač ne ter imam o njih svoje mnenje, katerega jim ne povem. Vem, da me ne bi upoštevali, celo zasmehovali bi me zaradi nekih "starokopitnih" nozorov, kot se je enkrat celo zgodilo.

Zanima me, kakšna je moja krivda v takih primerih, če jih ne posvarim, predvsem, ker večinoma niti niso verni? Sicer jim dam vedeti, da zame takšna razmerja niso privlačna niti normalna, nočem pa jim vsiljevati svoje vere.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 51 min 19 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pozdravljeni!

Hvala za vprašanje. Božja beseda 23 nedelje med letom je precej ostra. Tudi Jezusova spodbuda k opominjanju je zelo radikalna. Mogoče za odgovor preberite moje razmišljanje ob evangeliju te nedelje, v katerem razmišljam o tem, kdaj je naše opominjanje pravo.

Ob vašam vprašanju pa bi rad rekel le to, da naj bi bilo merilo Kristusovega učenca vedno Očetova volja in ne kaj nam ugaja, kaj si upamo in česa ne, kakšni bomo izpadli in kaj si bodo ljudje mislili. Vsi ti oziri nas popolnoma zmedejo, da bi mogli delati tisto, kar je edino prav in kar smo dolžni storiti.

Odgovorno opominjanje hkrati temeljito postavi pod vprašanje trdnost naših pogledov, jasnost in moč naših argumentov ipd. Vse to je sicer skrito za fasado neke ideologije. Naša vera ni in ne sme biti ideologija. Sposobna mora biti preverjanja v odnosih in je lahko živa samo, če se upa soočati z vsakdanjim življenjem.

Kako resno Jezus misli z nami, nam pove, ko nas kot svoje učence nagovarja: Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta! Če se pa sol spridi, s čim se bo solila. Ali si odgovoren kristjan danes res še upa reči, da ni temeljito soodgovoren za polomijo zakonske morale, družinskega življenja in ne nazadnje politike?

Luči pa ne postavljajo pod mernik, ampak na svetilnik ...

G. Aleksej, vesel sem, da se vas Božja beseda dotkane. Verjamem, da bo tako vedno rodila svoje sadove.

 

Vse dobro!