Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Veselje na domačem pragu

V drugem majskem vikendu smo se člani najmlajše zakonske skupine, pod duhovnim vodstvom lazarista Petra Žaklja, zbrali na duhovnih vajah na Mirenskem Gradu.

Skupino sestavlja 6 parov, 11 živahnih otrok in še en v trebuščku. Naše otroke smo prepustili v varstvo prostovoljkam, s katerimi so v mladinskih prostorih skupaj peli, plesali, risali in se igrali. Pogovarjali pa so se tudi o Mariji in zanjo nabrali šopke rož, ki so jih odnesli do kapelice.

Tema duhovnih vaj je bila Veselje na domačem pragu. Pred razmišljanjem smo se pari zbrali v kapeli na molitvi. Ob priliki o izgubljenem sinu smo razmišljali v katerem od likov (oče, starejši ali mlajši sin) se prepoznavamo v različnih okoliščinah našega življenja. Priliko smo prenesli tudi na naše zakone, v katerih je stanje pogosto zelo podobno. Jezus nam želi s priliko sporočiti, da je bolje tvegati in iskati naprej, kot pa ostajati le pri izpolnjevanju pravil in biti nesrečen.

Peter nam je v knjižicah pripravil pet iztočnic za razmišljanje, mi pa smo kmalu ugotovili, da se nam zatakne že pri prvi, Da bi bila eno. Čeprav sva poklicana k temu, da sva eno, da iščeva kar je prav in dobro za oba, pa pogosto raje iščeva le svoj prav in tisto kar nama paše. Peter je poudaril, da je mlajši sin iskalec in ne brezbrižnik, saj se ni upiral bolečini, ampak je veliko tvegal že s svojim odhodom, iskanjem in kršenjem pravil, pa tudi s svojim obžalovanjem in vrnitvijo k očetu. Če bi mu bilo vseeno, bi samo šel, tako pa se je vrnil, saj se je držal tega kar je iskal. Naš problem je, da preziramo bolečino, saj se nam danes ni več potrebno za nič potrudit. Za preživetje ne potrebujemo več napora, brez napora pa ni zadovoljstva. Bolečine ne želimo čutit, zato jo »režemo« in hkrati ves čas iščemo le užitek. Edini način, da vzljubiš napor je neprestano zavestno odločanje za napor in spominjanje na vse tisto, kar nam je ta že lepega prinesel.

V popoldanskem delu smo naprej razmišljali o pomanjkanju enosti v naših zakonih. Peter je poudaril, da je zakon odločitev, ki zakonca zavezuje in prinaša dolžnost, ki jo je sedaj potrebno živeti. Zakonca morata vsak dan znova prihajati skupaj, se zanimati za drugega in ga začutiti, kje je in kaj se mu dogaja. Sozakonca si dolžan neprestano spodbujati k rasti, čeprav to prinaša bolečino, saj tvegaš biti »tečen«. Prav tako smeš od zakonca zahtevati, da je s teboj in deli svoja čutenja, ker je to njegova dolžnost, za katero se je odločil. Peter nas je izzval s primerjavo, zakaj se nam zdi logično npr. plačati v trgovini, do zakonca pa nimamo občutka, da bi mu bili kaj dolžni? Tudi zakon je neke vrste pogodba. Poleg tega pa je lahko že samo zavedanje, da si nekaj sklenil in podpisal, dodatna »zunanja varovalka«, da se toliko bolj zavedaš pomena zakona.

Spraševali smo se tudi, kje in kako si predstavljava najino življenje čez deset let. To je odvisno od najine sedanje izbire, ali bova živela za službo in preživetje, ali pa se želiva posvetiti sozakoncu, otrokom in drugim. Ljudje smo ustvarjeni za odnose, saj smo družbena bitja in le tako lahko živimo polno, hkrati pa nam to prinaša tudi odgovornost za ljudi okoli nas, tudi za naše potomce. Se starši sploh sprašujemo vprašamo, kaj bomo poleg preživetja ponudili svojim otrokom? Bodo to živi odnosi ali nič – praznina virtualnega sveta, ki ga ponuja sedanja družba? Peter je poudaril pomen fizičnega druženja in ne le občasnih telefonskih klicev. Delo je lahko močno povezovalno sredstvo tako znotraj para kot tudi med pari.

Na koncu smo razmišljali tudi o tem, kje in kako bi želeli biti bolj eno, tako znotraj zakona kot tudi zakonske skupine, kaj nas pri tem ovira in kako se bomo potrudili. Spoznali smo, da se moramo tudi na nivoju skupine zediniti glede našega skupnega cilja. Odločiti se moramo, ali se želimo dobivati le zaradi prijetnega druženja, ali pa se želimo potruditi za kaj več in tvegati bolečino, ki jo lahko prinese odločitev za iskrenost in odprtost za kritiko. Dan smo zaključili s sveto mašo v kapeli skupaj z otroki. Po večerji, ko so otroci zaspali, pa smo se pari dobili še na družabnem večeru. V nedeljo smo skupaj s Petrom nadaljevali pogovor o enosti. Za edinost v skupini je najprej potrebno iskreno zanimanje za svojega sozakonca. Ne smemo biti brezbrižni do tega, kar se dogaja z našim bratom. Truditi se moramo za iskrenost drug z drugim najprej v paru, pa tudi v skupini, saj je med nami še veliko neizrečenih besed in premalo tveganja, da bi povedali, kaj v resnici mislimo, zato je pomembna angažiranost vsakega od nas. Duhovne vaje smo zaključili popoldan z mladinsko sveto mašo.

Zakonci smo hvaležni Petru za njegovo duhovno vodstvo, trud in čas, ki ga vlaga v nas. Zahvaljujemo pa se tudi vsem ostalim, ki so poskrbeli za naše bivanje na Mirenskem Gradu, da smo se lahko v miru posvetili drug drugemu in iskanju naše enosti.

 

MG