Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Vera v Kristusa - Vstalega

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 19 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Veliko je kristjanov brez vstajenja, kristjanov brez Kristusa Vstalega: Jezusa spremljajo vse do groba, jokajo, zelo ga imajo radi, a samo do tam… Bojazljivi kristjani, sramežljivi kristjani in triumfalistični - zmagoslavni kristjani. Ti trije se niso srečali s Kristusom Vstalim.

 

Bojazljivi kristjani so tisti, ki so ostali v jutru vstajenja, so učenci na poti v Emaus, odidejo, ker jih je strah. Apostoli se zaprejo v sobo zadnje večerje in se bojijo judov. Tudi Magdalena joka, ker so odnesli Gospodovo telo. Bojazljivi kristjani se bojijo misliti na vstajenje. Če smo ostali na tej prvi točki, potem se bojimo Vstalega. Druga vrsta kristjanov so tisti, ki se sramujejo. Nekoliko nas je sram izpovedati v tem svetu, ki je znanstven, da je Jezus vstal. Tem kristjanom Pavel pravi, naj bodo pozorni, da jih ne bo nihče prinašal okoli z modrovanjem in vsemi praznimi prevarami, ki izhajajo iz človeškega izročila. Sram jih je reči, da je Kristus s svojim mesom, svojimi ranami vstal. In nato so tu še kristjani, ki v svoji globini ne verujejo v Vstalega in želijo narediti še bolj veličastno vstajenje od njegovega. To so kristjani triumfalisti. Ne poznajo besede ‘triumf’, ‘zmagoslavje’, pravijo le 'triumfalizem', kajti imajo neke vrste manjvrednostni kompleks. Ko gledamo te kristjane, vidimo na njih mnogo triumfalnih drž, v njihovem življenju, govorih, pastorali, liturgiji; kajti v svoji globini ne verujejo zares v Vstalega. On je Zmagovalec, je Vstali. On je zmagal. Brez strahu, brez sramu, brez triumfalizma je treba gledati v Gospoda Vstalega, njegovo lepoto, in tudi položiti svoje prste v njegove rane. To je namreč sporočilo, ki nam ga danes daje Pavel, da je Kristus vse, da je celota in upanje, ker je Ženin, je Zmagovalec.

 

Današnji evangelij nam govori tudi o množicah, ki so prihajale poslušat Jezusa. Med njimi je bilo veliko bolnih, ki so se ga želeli dotakniti, kajti iz njega je prihajala moč in vse ozdravljala. Naša vera, vera v Vstalega – to premaga svet! Pojdimo naproti njemu in dopustimo tako kot ti bolni, da se nas dotakne On, njegova moč; kajti On je iz kosti in mesa, ni neka spiritualna ideja. On je živ. Je Vstali. In tako je premagal svet. Naj nam Gospod podeli milost, da bi razumeli in živeli te stvari.” (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.9.2013)

 

 

 

 

Papež pri jutranji maši o kristjanih brez vere v vstajenje

 

»’Kristus v vas, upanje slave.’ Pa vendar se upanje zdi ‘drugovrstna krepost’ ali ‘ponižna krepost’, če jo primerjamo s pogosteje omenjanima krepostma vere in ljubezni. Zato se tudi lahko zgodi, da jo zamenjamo z ‘vedro, dobro voljo’. A upanje ni tisto, kar ima ponavadi človek, ki vidi kozarec napol poln, namesto napol prazen – to je preprosto optimizem. Le-ta pa je zgolj človeška drža, ki je odvisna od več stvari. Toda upanje je nekaj drugega, ni optimizem. Upanje je dar, dar Svetega Duha in zato Pavel pravi, da nikoli ne razočara. Ime upanja je Jezus. Ne moremo reči, da upamo v življenje ali v Boga. Ne gre za pravo upanje, če ne rečemo: ‘Upam v Jezusa, v Jezusa Kristusa, živo Osebo, ki sedaj prihaja v evharistiji, ki je navzoč v svoji Besedi.’ Če ne rečemo tega, gre zgolj za dobro voljo ali optimizem…

 

Svoboda in upanje sta vedno povezana. Kjer ni upanja, tudi ne more biti svobode...

 

 

Žalostno je videti duhovnike brez upanja. Duhovnik, ki pride do konca življenja z upanjem, in ne z optimizmom, je tisti, ki se oprijema Jezusa Kristusa. Božje ljudstvo potrebuje, da duhovniki dajejo to znamenje upanja v Jezusa, ki vse dela novo, da ga živijo. Gospod, ki je upanje slave, ki je središče, ki je celota, naj nam pomaga na tej poti dajanja upanja. In kot sem dejal, ne gre za optimizem, ampak je tisto, kar je nosila Marija v svojem srcu tudi v največji temi, od petka zvečer do zgodnjega nedeljskega jutra. Tisto upanje. Ona ga je imela. In tisto upanje je vse prenovilo. Naj nam Gospod da to milost.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 9.9.2013)

 

 

Papež pri jutranji maši: Upanje ni optimizem, ampak je Jezus