Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Velikonočna vigilija 2018

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 55 min 11 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusovo vstajenje

Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik.  Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹« Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se. Mr 16,1-8


Vera žena, ki so spremljale Jezusa


Lahko si predstavljamo, kakšno grozo so žene doživele ob pogledu na pobesnelo množico, ki je križala Jezusa. Zločin, ki mu ni enakega v zgodovini človeštva, je komaj minil, one pa razmišljajo naprej. Nič ni zanje končano. Razmišljajo, da potrebujejo dišave, da mazilijo iznakaženo, prebičano in opljuvano telo. Trpljenje, ki je bilo tako grozno, da bi raje zbežale kot gledale, ohranjajo v spominu. Nočejo pozabiti na to trpljenje, globoko v sebi vedo, da bo to trpljenje dobilo nov pomen. Kljub temu, da je bilo strašno, je lepo. Lepo, ker govori o čudoviti ljubezni njihovega učitelja, govori o skrivnostni prisotnosti Boga, ki dela drugače, kakor razmišlja človek. Kupile so dišav, da tisto, kar se zdi, da je obsojeno na trohnenje, ostaja živo. Živ ostaja spomin na Gospoda. Še več, Gospod je zanje živ, tudi ko je mrtev. Je v njihovih pogovorih, skrbeh, načrtih. On je živ, tudi ko je mrtev!

Iz te čudovite bližine, ki se je spletla med ženami in Učiteljem, se dviga vstajenjska vera, ki prehiteva dogodke. Kakšna je ta bližina? Če smo včeraj razmišljali, o razdalji, ki so jo ustvarili tožniki med seboj in Jezusom, danes pomislimo na bližino, ki se je spletala med ženami in Učiteljem.

Nauk in učenci – Žene so bile presenečene, da Jezus govori z oblastjo, a ta oblast in moč ni v odmaknjenem položaju učitelja, ni v obsojajoči drži. Njegov nauk je nauk sočutne ljubezni, ki hoče najprej biti blizu, potem razumeti, iti po poti s človekom, mu vlivati pogum za vzpone, ko pada. Bližina Učenika jih je prevzela. Prevzela jih je preprostost, neposrednost, jasnost in moč. Moč resnice, ki ji ni mogoče ugovarjati. Njegovi učenci niso bili ugledni in posebej sposobni, bili so preprosti, grešni, a z željo biti na poti.

Morala – marsikaj se je zdelo na začetku sporno. Kako, da je z grešniki, krši soboto, ostro napada tempeljske veljake. A v globini prijateljskega odnosa so žene spoznavale, da govori prav. Spoznavale so, da jih greh v luči postave duši, v Učiteljevi luči pa postaja priložnost za novo življenje. Sobota in druge zapovedi so postale z Učiteljem priložnost za praznovanje življenja, medtem ko so prej življenje dušile. Dušile so njihove odnose, skrb za bližnjega, ljubezen. Z Njim pa so mogle zaživeti.

Za politiko se žene niso menile, a videle so, kako je vse prepleteno z osebnimi koristmi. Druženje z Jezusom jim je odpiralo nov pogled tudi na vladanje. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Takega voditelja so si v resnici vedno želele. Jezus, ki je to bil, jim je postal vse.

Teološko vprašanje, kakšen bo Mesija, je ob Učiteljevi bližini postalo brezpredmetno. Bog je tu, naj bo ljubem prav ali ne. Če je kaj naloga Boga, je to, da daje življenje, da zbira razkropljene in podpira ranjene. Njihov Učitelj je takšen, to so doživljale vsak trenutek. Bližina z Učiteljem je postala življenje samo.

Kljub čudnemu razpletu tokratne velike noči, so žene vedel, da je njihov prostor ob Učitelju in Gospodu. Ne vedo, kako bodo odvalile kamen od groba, a vendar gredo k grobu. Ne vedo, kako bodo prišle do Gospoda, a pripravljene so se soočiti z novimi težavami. Ne skrbijo jih ne stražarji pri grobu, ne pogled na pobitega Učitelja. Dišave nosijo v sebi. Dišave, ki govorijo o čudovitih pogovorih z Učiteljem, o pogledih v prihodnost, ki jih je ustvarjal Učitelj. Učiteljev pogled jih je prežel, tudi trohnenje ne zaudarja. Pogled v prihodnost prinaša dišave v zatohlo sedanjost, ki so se je koristoljubneži hoteli polastiti. Skupaj so v skrbeh, skupaj v načrtih, skupaj z Gospodom, zato Gospod dela čudeže. Kamen od groba je odvaljen. Kdor tvega, mu Gospod prihaja na proti s svojimi rešitvami.

Kot da še ni dovolj trpljenja in groze, prikazen žene spet prestraši. Bežijo, molčijo, trepetajo. A vendar se v njih tudi iz vedno novih ran dviga nova, močnejša, vedno bolj živa vera. Učenci, pravi evangelist Marko, niso verjeli niti ženam, niti učencema, in so zaprti v dvorani zadnje večerje.

Naša vera, dragi bratje in sestre, ne sme biti vera gotovosti, zaprtosti in preračunljivosti. Bog želi, da smo podobni ženam, ki ne nehajo hrepeneti po bližini z Gospodom, po lepem, tudi ko srečujejo smrt. Želi da se v ljubezni do Njega lotevamo stvari, ki jim nikakor nismo kos. On bo naredil tisto, česar mi ne moremo. Želi, da v strahu ohranjamo upanje, nadaljujemo pot, ker nas bo obiskal, kakor je obiskal Marijo Magdaleno celo prej kakor učence.

Ne zapirajmo se v naše predstave, v naše zmogljivosti, v obup in tarnanje nad svojimi grehi. Naša vera naj bo vera žena, ki so spremljale Jezusa in se navzele njegove bližine. Bližine, ki presega vsak nauk, vsako moralo in vsako politiko. Bližina, ki daje življenje, tudi ko pride smrt. Naša vera, naj bo vera žena, ki kupujejo dišave in verjamejo, da bodo mazilile Jezusa, čeprav ne vedo, kako bodo prišle do njega. Naša vera, naj bo vera žena, ki bežijo in trepetajo, a se ne ustavijo iskati upanje. Upanje ostaja, in to je lepota vsake velike noči. Bog je z nami, tudi ko nam ne gre; zmaguje, tudi ko obupujemo; deluje, tudi ko bežimo; nas obišče, ko smo prestrašeni. Želim vam torej vero žena, ki raste iz bližine z Učiteljem in Gospodom. Želim vam veselo ALELUJO!

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 32 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

"Ne zapirajmo se v naše predstave, v naše zmogljivosti, v obup in tarnanje nad svojimi grehi.Naša vera naj bo vera žena, ki so spremljale Jezusa in se navzele njegove bližine. Bližine, ki presega vsak nauk, vsako moralo in vsako politiko. Bližina, ki daje življenje, tudi ko pride smrt. Naša vera, naj bo vera žena, ki kupujejo dišave in verjamejo, da bodo mazilile Jezusa, čeprav ne vedo, kako bodo prišle do njega. Naša vera, naj bo vera žena, ki bežijo in trepetajo, a se ne ustavijo iskati upanje. Upanje ostaja, in to je lepota vsake velike noči. Bog je z nami, tudi ko nam ne gre; zmaguje, tudi ko obupujemo; deluje, tudi ko bežimo; nas obišče, ko smo prestrašeni."

Naj Kristus, ki je umrl, a kraljuje živ, v nas množi to vero žena in naj bližina Vstalega kljub vsem našim omejitvam prebuja v nas hrepenenje po bližini z Njim in med seboj, da bo lahko Magdalenin radostni vzklik tudi naš: VSTAL JE KRISTUS, UPANJE MOJE!

Vsem veselo in blagoslovljeno veliko noč!

Gregor
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 5 days od tega
Pridružen: 09.03.2011

Mene nagovarja stavek iz evangelija:"Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen;" ali iz Petrovega raztmišljanja: "Ne zapirajmo se v naše predstave, v naše zmogljivosti, v obup in tarnanje nad svojimi grehi."
Velikokrat se mi zgodi, da se že vnaprej obremenjujem s stvarmi, ki se mi zdijo nemogoče (tako kot ženam valjenje kamna). Vse bi rad imel pod kontrolo, Bogu sploh ne dovolim, da bi deloval. Ostajam v okviru svojih predstav, ki temeljijo na preteklih izkušnjah in mojih zmožnostih. Zatekanje k Bogu v smislu "Bog ti reši" je samo takrat, ko se mi zdi že vse izgubljeno ali nerešljivo. Seveda je potem tudi razočaranje veliko, če se stvari obrnejo v smer, ki ni po mojih predstavah.
Redki so trenutki, ko bi se vnaprej znal obrniti k Bogu v smislu "Bog, kaj od mene pričakuješ" ali "Bog, tvoja volja naj se zgodi". Ko se tako uspem ustaviti in prepustiti Bogu, potem je rezultat, kakršen že je, vedno sprejemljiv, ker ga razumem globlje in v smislu daljnosežnih ciljev, ki jih ima Bog zame.

Vstali Gospod, prosim te, da bi se večkrat znal obračati k tebi po pomoč in zaupati v tvojo vstajensko moč.

Maja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 16 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

V velikem tednu sem veliko razmišljala o Jezusovem odnosu do tistih, ki so bili vpleteni v njegov sodni proces.

V skupnosti smo na veliki četrtek gledali pasijon. Nagovoril me je Jezusov molk in njegove redke besede, ki niso bile obramba, zagovor, krivica, ampak so osebno nagovarjale vsakogar, ki ga je ogovoril. Najbolj me je nagovorilo to, da se ni branil in protestiral niti takrat, ko je slutil, da ga bodo umorili. Tudi takrat je bil scela z Očetom.

Njegov nauk je nauk sočutne ljubezni, ki hoče najprej biti blizu, potem razumeti, iti po poti s človekom, mu vlivati pogum za vzpone, ko pada ... tudi tik pred smrtjo.  

Razmišljala sem, zakaj Jezus ni protestiral, se branil, se skril, zbežal … kot bi jaz. Zdi se mi, da zato, ker je bil njegov edini cilj videti človeka, ljubiti vedno in povsod. Nikoli braniti svoje življenje, ampak vedno le ljubiti. Zdi se, kot da do konca ne pomisli, kako njega boli, kako se sam počuti, ampak vedno, kje je drugi in kako naj mu pride blizu. Celo na križu reče: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Oče, prosim, pomagaj nam, da bi se ne vrteli okrog svoje bolečine, ampak scela živeli za bližnje.

Danijel
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 weeks 1 day od tega
Pridružen: 11.01.2011

Mene tudi zelo nagovarja vera žena. Niso vedele, kako bodo odvalile kamen a so vseeno šle h grobu. Se mi zdi podobno kot "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." Niso vedele kaj bo, a gospod jim je že pripravil pot, da so lahko šle z njim naprej. Gospod prosim te za zavedanje da je "Bog z mano, tudi ko mi ne gre, da zmaguje, tudi ko obupujem, da deluje, tudi ko bežim, da me obišče tudi ko sem prestrašen."

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 15 hours od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Ne zapirajmo se v naše predstave, v naše zmogljivosti, v obup in tarnanje nad svojimi grehi.Naša vera naj bo vera žena, ki so spremljale Jezusa in se navzele njegove bližine. Bližine, ki presega vsak nauk, vsako moralo in vsako politiko. Bližina, ki daje življenje, tudi ko pride smrt. Naša vera, naj bo vera žena, ki kupujejo dišave in verjamejo, da bodo mazilile Jezusa, čeprav ne vedo, kako bodo prišle do njega. Naša vera, naj bo vera žena, ki bežijo in trepetajo, a se ne ustavijo iskati upanje. Upanje ostaja, in to je lepota vsake velike noči. Bog je z nami, tudi ko nam ne gre; zmaguje, tudi ko obupujemo; deluje, tudi ko bežimo; nas obišče, ko smo prestrašeni."

Tako zelo si želim vere teh žena, ki upajo proti upanju, ki se ne ustavijo v situaciji, ki jih presega, ampak verjamejo, da jim Vstali prihaja naproti tudi, ko se zdi, da je mrtev in jim ne more pomagati. Kako drugače v težavah ravnam sama! Če ne vidim rešitev znotraj lastnega dosega, začnem razmišljati, da se je Bog verjetno zmotil, da je slabo ocenil situacijo ali pa so mu stvari ušle izpod nadzora. Tako se težko naslonim nanj in ostajam še bolj sama. Prosim za vero, ki vidi onkraj, ki daje upanje v smrti...