Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

v07 Sin in Oče

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 25 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Velikoduhovniška molitev

Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Jn 17,1-11

 

 

 

Oče, vse moje je tvoje …

 

Jezus nas v velikoduhovniški molitvi vabi v odnos z Očetom. Ta odnos je ključnega pomena tako zanj kot za nas. V odnosu do Očeta govori o izpolnitvi svojega življenja, svojega poslanstva, o cilju življenja. Odnos z Očetom nam predstavlja kot temelj naših hrepenenj po nebesih, po polnem življenju, hrepenenj po srečanju z živim Bogom.

 

In kakšen je odnos med Jezusom in njegovim Očetom? Na prvi pogled nam je jasno, o kakšen odnosu govori, a če pogledamo od bliže, odnosa oče-sin, kakor ga predstavlja Jezus, sploh ne poznamo. Spomnimo se, kako učence uči moliti Oče naš. V molitvi Oče naš Jezus nagovarja očeta kot Abba - očka, a besede so vzvišene, kakor da bi govoril s kraljem. Besede so podobno kot v molitvi Oče naš vzvišene tudi v velikoduhovniški molitvi, kjer Sin pravi: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe …« Jezus v tem odnosu združuje otroškost in izredno spoštovanje, bližino in izredno ponižnost. Takega odnosa oče-sin s svojimi očeti ali svojimi sinovi, kjer bi bili hkrati otroci in v vsej polnosti očetu enakovredni, ne poznamo. Jezus nas vabi, naj bomo eno, kakor sta on in Oče eno. A kaj je to?

Poskušajmo premisliti, kakšen je odnos Jezus in Oče ter kako priti do nečesa podobnega, kako naj se približamo pravi podobi Očeta in pravi podobi odnosa do očeta/Očeta. To o čemer govori velikoduhovniška molitev, je povzeto v molitvi Oče naš. Ustavimo se ob njej in skušajmo 'ujeti' razpoloženje, s katerim jo izgovarja Jezus.

 

Jezus nas z besedami uči moliti takole:

Oče naš,

Otroško razpoloženje, ki je v ozadju, pa je najbrž takšno:

  • Moj očka

ki si v nebesih,

  • ti si največji in najmočnejši.

posvečeno bodi tvoje ime,

  • Rad bi, da te poznajo prav vsi, ker si res velik.

pridi k nam tvoje kraljestvo,

  • Kar ti delaš, tega naj bomo vsi deležni,

zgodi se tvoja volja,

  • naj bo tako, kakor si si ti zamislil

kakor v nebesih tako na zemlji.

  • in to povsod, tako na zemlji kot v nebesih.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh

  • Daj da ne bomo lačni.

in odpusti nam naše dolge,

  • Pozabi, kar naredimo narobe,

kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom

  • saj bomo tudi mi dali roko tistim, s katerimi smo se skregali.

in ne vpelji nas v skušnjavo,

  • Ne zahtevaj od nas več kot zmoremo.

temveč reši nas hudega.

  • Bodi z nami, da ne bo nič narobe.

 

 

Otroški odnos je:

-          zaupen,

-          topel,

-          poln hrepenenj,

-          poln sanj o lepem,

-          navdušuje,

-          vleče v odnos enosti,

-          spodbuja k oznanjevanju.

 

Biti eno z Očetom, kakor sta Jezus in Oče eno, je mogoče le toliko, kolikor bomo uspeli osvojiti logiko njunega odnosa. Odnosa, ki je hkrati otroški in enakovreden, ko je oče očka in kralj ob enem. Ko smo v devetdnevnici k Svetemu Duhu, ga prosimo, naj nam pomaga vstopati v skrivnostno lepoto edinosti med Očetom in Sinom.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 44 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

 Sem razmišljal kako je prijeten in topel odnosm med očetom in otroki. Večkrat se sprašujemo, zakaj ne znamo biti tudi odrasli več kot otroci v odnosu drug do drugega. Včasih se resnično sprašujem, kako lepo je kot se otrok pride k tebi stisniti po tem ko si ga naglas okregal ali celo zaprl v sobo, kjer je izkazal svojo svemogočno trmo, a ko se je umiril se je prišel nazaj stisniti v objem. Podobno lahko doživimo v omedsebojnem odnosu med možem in ženo, a tukaj že terja malo več napora, da lahko drug drugega po konfiktu povabiš v objem. Kaj pa če se taki odnosi dogajajo v zunanjem svetu. Tukaj pa že včasih neznamo biti ponižni in prihaja do dolgotrajnih sporov.

Doživljam, da smo v naši družini lahko eno samo v primeru, da se zavedamo, kako pomembno je obvladovanje konfliktov in da se iz tega lahko kaj koristnega naučimo in sprejemamo tudi težje trenutke in smo v tem medsebojno povezani in si v pomoč. če ni tako te enosti ne moremo čutiti in se potem razhajamo vsak na svojo stran. V tej enoti smo lahko kot ovce, ki poslušamo in hkrati kot pastirji, ki svetujemo in oznanjamo.

 Gorazd Lapanja 

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

Po takem odnosu, kot je med Očetom in Sinom gotovo tudi mi hrepenimo. Pa mi je že samo razumevanje takega odnosa težko, nekako tuje: "Jezus v tem odnosu združuje otroškost in izredno spoštovanje, bližino in izredno ponižnost. Takega odnosa oče-sin s svojimi očeti ali svojimi sinovi, kjer bi bili hkrati otroci in v vsej polnosti očetu enakovredni, ne poznamo. Jezus nas vabi, naj bomo eno, kakor sta on in Oče eno."
Zdi se mi, da bi me Jezus rad naučil, da bi vedno hrepenela in iskala otroško in pristno bližino v vsakem odnosu. Da bi se predala brez strahu ali preračunljivosti. Hkrati naj bi v ponižnosti sprejemala to, kar mi bližnji zmore ali želi dati. Brez užaljenosti in izsiljevanja. V popolni ponižnosti in zaupanju.
Ob enakovrednosti odnosa mislim, da večkrat to zamenjam z besedo enakost. Enakovrednost v odnosu je zavest, da sva tako jaz kot moj bližnji enako vredna, nihče ni več ali manj od drugega. To je temelj medsebojnega spoštovanja. Tako je lahko enakovreden odnos med Očetom in Sinom, nista si pa med seboj enaka. Vsak od njiju ima svoje mesto in funkcijo. Med seboj si po moje ne moremo biti enaki, kajti potem bi raje počeli to, kar počne drug ne pa to, kar je moja naloga. Če pa se zavem enakovrednosti z drugim, lahko v miru živim s seboj in delam to, kar Oče pričakuje od mene.

Zanimivo mi je, ker se tudi Jezus zaveda te enakovrednosti v odnosu z Očetom. Zaveda se, da on ne more brez Očeta in ne Oče brez njega. Povsem samozavestno pove:"Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet." Zaveda se, da je kot otrok svojega Očeta poveličal in ga prosi, naj sedaj Oče poveliča njega.

Verjetno je nekaj podobnega v odnosu med menoj in otroki. Navidez otroci potrebujejo mene, ker so še zelo odvisni v mnogih pogledih. A resnica je ta, da prav tako potrebujem otroke jaz v vsem kar so, da sem lahko scela človek kakršnega si je zamislil Bog. V tej zavesti bi me moral miniti občutek večvrednosti do otrok in ga zamenjati zavest o medsebojni enakovrednosti. Šele v tem sem jim lahko resnično blizu in jih imam rada.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 53 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Ko smo v devetdnevnici k Svetemu Duhu, ga prosimo, naj nam pomaga vstopati v skrivnostno lepoto edinosti med Očetom in Sinom.«

 

Devetdnevnica k Svetemu Duhu se izteka. Hvala ti, Peter za ta lep namig, za kaj naj v teh dneh pred Binkoštmi še posebej prosimo. Meni je izredno lepo med molitvijo Očenaša misliti na ta otroški odnos, ki je:

-          zaupen,

-          topel,

-          poln hrepenenj,

-          poln sanj o lepem,

-          navdušuje,

-          vleče v odnos enosti,

-          spodbuja k oznanjevanju.

 

Kako s to mislijo molitev postaja drugačna, postaja zares otroški odnos.

 

Pridi Sveti Duh! Nauči nas tako moliti! Ti sam tki v nas ta sinovski odnos z Očetom!