Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

v06 Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 hours 38 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus obljubi Svetega Duha

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.« (Jn 14,15-21)

 

 

Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi

Med tednom smo pri sveti maši brali poglavje Evangelija, iz katerega je tudi današnji odlomek. Še posebej me je nagovorila misel: Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi. Zdi se mi, da Jezus s tem govori o nekoliko drugačni podobi ljubezni, kot smo je vajeni. Običajno se imamo radi tako, da se predvsem potrudimo biti prijazni, drugemu očitno ne nasprotujemo, smo diplomatski ipd. Ko pa smo sami, naredimo stvari po svoje, si mislimo svoje, ostajamo v svojem svetu, v katerega nihče ne more vstopiti. Jezus pa trditev, da je ljubezen v izpolnjevanju njegovih zapovedi še podkrepi, ko pravi: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Ljubiti torej pomeni držati besedo, delati tisto, kar nam drugi sporoča. Seveda, če je prav in dobro. Pa ostanimo pri ljubezni do Boga. Zdi se mi, da je pravo nasprotje tej ljubezni logika, o kateri govori papež Frančišek, ko govori o duhu sveta oz. o posvetnosti.

Ustavil se bom pri njegovi včerajšnji pridigi in jo povezal z današnjim evangelijem. Torej Jezus pravi, da ljubiti pomeni, živeti, kakor nas uči, držati se besed. Na drugi strani pa je duh sveta oz. logika posvetnosti. Kaj je duh sveta? Kaj je ta posvetnost?Je ponudba življenja.Kdo bi mislil, da je posvetnost pripravljanje zabav, hoditi po zabavah. Posvetnost je lahko tudi to, vendar pa to ni bistveno. Posvetnost je kultura, je kultura kratkotrajnosti, kultura videza, kultura šminkanja, kultura 'danes da, jutri ne, jutri da in danes ne'. Je kultura, ki ne pozna zvestobe, ker se spreminja glede na okoliščine, pogaja se glede vsega. To je posvetna kultura, kultura posvetnosti.Je tudi način življenja mnogih, ki se imenujejo kristjani. So kristjani, a so posvetni.

In Jezus nas pred tem vztrajno brani. Moli, da bi nas Oče obvaroval pred to kulturo posvetnosti.

Pavel pravi Galačanom: 'Vi ste bili sužnji sveta, posvetnosti.' Zadnje strani knjige Henrija de Lubaca, Meditacije o Cerkvi, govorijo o duhovni posvetnosti. Avtor pravi, da je to najhujše zlo, ki se lahko zgodi Cerkvi. In ne pretirava. Navede tudi ostala zla, ki so strašna, a ta duhovna posvetnost je najhujša. Ker je način življenja, je tudi način življenja krščanstva. Da bi preživela pred pridiganjem evangelija, sovraži, ubija. To se je zgodilo z Jezusom. Judje so kot verniki, ki jim je bil Jezus prenaporen, Jezusa ubili. Tako daleč gre logika posvetnosti!

Ko je apostol Pavel prišel v Atene, ga je presunilo, da je na Areopagu videl veliko kipov bogov.… Začel jim je oznanjati evangelij. A ko je prišel do križa in vstajenja, so bili ogorčeni in so odhajati. Posvetnost ne prenese pohujšanja križa. Ne prenese. In edino zdravilo proti duhu posvetnosti je Kristus, ki je umrl in vstal za nas, pohujšanje in neumnost.

In zato, ko apostol Janez govori o svetu, pravi: 'Zmaga nad svetom je naša vera.' … To ne pomeni biti fanatični, ne pomeni nehati biti v dialogu z vsemu ljudmi. Ampak ... biti v dialogu in v vztrajati iz prepričanja vere, iz pohujšanja vere, iz Kristusove nespameti in tudi Kristusove zmage. To je naša zmaga, pravi Janez, vaša vera.

Prosimo Svetega Duha v teh zadnjih dneh velikonočnega časa za milost, da bi razločevali, kaj je posvetnost in kaj je evangelij, da se ne bi pustili prevarati, kajti svet nas sovraži. Svet je sovražil Jezusa in Jezus je prosil Očeta, naj nas varuje pred duhom sveta.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 16.5.2020)

Naj se vrnem k začetku. Ljubiti Boga, pomeni, spolnjevati to, kar nas je Jezus učil, slediti njegovemu zgledu, slediti logiki križa. Pomeni varovati se vsakega prilagajanja, iskanja lažje poti. Pot za Jezusom je logika ljubezni, ki pomeni zvestoba resnici vse do križa. Nobenega ugajanja, nobenih kompromisov. Ugajanje in kompromisi so logika posvetnosti. Prosimo, naj nam Bog pošilja duha Resnici in naj nam pomaga, da bi vztrajali z njim.

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 22 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Pridiga me je zelo nagovorila. Predvsem me je spodbudila, da moram biti bolj pozorna na to, da biti prijazen, ne nasprotovati drugemu, ni isto kot ljubiti. Nujno se moram bolj varovati vsakega prilagajanja in iskanja lažje poti.

 

Ob sedanjem delu na daljavo preko računalnika, sem velikokrat v precepu ali učencu, ki mi izdelek pošlje kar enostavno reči dobro je ali se raje poglobiti, napisati komentar, ki pa seveda včasih ni le prijazna pohvala ampak tudi graja. V dani situaciji se mi zdi to dobra vaja za utrjevanje v tem, da povem, pa tudi, če se ne sliši najlepše. Kolikokrat je potem dvom, kako bo kritika vplivala na delo učenca, ga bo potolkla, bo razumel, bom izpadla sitna – to zadnje pa je že padec. Padec v kulturo videza in spreminjanja glede na okoliščine, kultura kratkotrajnega zadovoljstva, zame in zanj.

Stalno preverjanje kaj je resnica in kje je pot, je nuja za čisto vsakdanje življenje, da ima to življenje v sebi res Življenje.

Pridružujem se prošnji, naj nam Bog pošilja duha Resnice in naj nam pomaga, da bi vztrajali z njim.

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 57 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Mihaela in Peter, z vsem srcem se pridružujem vajini prošnji, »naj nam Bog pošilja Duha Resnice in naj nam pomaga, da bi vztrajali z njim!«

Tudi mene je zelo nagovorila papeževa pridiga, v kateri razgalja našo posvetnost; ob razmišljanju in ob vsakdanjem doživljanju tega, kar mi v medsebojnih odnosih pojmujemo kot »ljubiti se med seboj« ali »imeti radi drug drugega«, pa me pogosto preplavi žalost, bolečina, razočaranje, ker so naši medsebojni odnosi največkrat točno taki, kot si zapisal, Peter:

 

»Običajno se imamo radi tako, da se predvsem potrudimo biti prijazni, drugemu očitno ne nasprotujemo, smo diplomatski ipd. Ko pa smo sami, naredimo stvari po svoje, si mislimo svoje, ostajamo v svojem svetu, v katerega nihče ne more vstopiti. Jezus pa trditev, da je ljubezen v izpolnjevanju njegovih zapovedi še podkrepi, ko pravi: 'Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil'. Ljubiti torej pomeni držati besedo, delati tisto, kar nam drugi sporoča. Seveda, če je prav in dobro.«

 

Sinoči smo v brevirju pri eni od prošenj takole prosili Gospoda: »Napolni nas z medsebojno ljubeznijo in vsakim znanjem, da bomo mogli biti drug drugemu v opomin in spodbudo.« In pri tem dodali vzklik: »Pošlji svojo luč in svojo resnico!«

 

Ob tem mi je prišla grenka misel: zakaj prosimo nekaj, česar si skoraj nihče več ne želi. Kdo od nas si v resnici želi, da bi mu drugi bili v opomin? Da bi nam bili drugi v spodbudo? Tega  si morda res želimo. A, če nam ne bodo hkrati v opomin, potem bo tudi spodbuda lažna – bo v stilu prijaznosti, pritrjevanja, potrjevanja, strežništva, ploskanja, božanja, diplomacije, hlinjenega nasmeška, sprenevedanja… In če smo iskreno, se v naših vrstah, zlasti redovniških, spodbujamo prav nad takšnimi držami. Pozabljamo pa, ali pa si nočemo priznati, da vemo, da se pod njimi najpogosteje skriva laž, prezir, potlačena agresija in še toliko gneva, ki izvira iz vseh mogočih ranjenosti, ki se jih še nihče ni dotaknil z ljubeznijo. Prav Luč in Resnico bi morali spustiti v te temine našega srca, a kaj ko smo se tako navadili na polmrak, da nas Luč in Resnica preveč slepita, da bi ju spustili blizu…

Pridi, Sveti Duh!

Razsvetli z lučjo nam razum,

ljubezen v naša srca vlij!

V telesni bedi nas krepčaj,

v slabosti vsaki moč nam daj!