Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

v05 Vaše srce naj se ne vznemirja

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 43 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Kristus je pot, resnica in življenje

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«

Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«

Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« (Jn 14,1-12)

 


 

Vaše srce naj se ne vznemirja

Vesel sem, da se po dolgem času spet lahko vidimo v živo pri nedeljski sveti maši. Upam, da je obdobje zapiranja zaradi epidemije za nami. Prav zaradi dogodkov, ki so zaznamovali naše življenje in praznovanje, mi od evangelija najbolj odzvanjajo Jezusove besede: Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Prepričan sem, da nas je epidemija vse vznemirila. Stali smo pred popolnoma novo situacijo. Česa takega nismo poznali. Velika noč je šla mimo brez pravega praznovanja. Ostali smo zaprti za dva meseca. Za večino je bilo to zelo drugačno obdobje, za vse pa obdobje negotovosti.

Jezus nam je ves čas kot svojim učencem govoril: Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Mislim, da je dobro, da se po obdobju, ki je za nami, vprašamo, kako smo bili na nenavaden položaj pripravljeni, kakšna je bila naša vera, kaj se je pokazalo. Ali smo lahko rekli v miru: Gospod, ti vodiš naše življenje in svet, v tvojih rokah smo, zaupamo ti. Vemo, da je pri tebi dosti bivališč. Dovolj prostora je za vse in zaupamo, da bomo prišli k tebi – z boleznijo ali brez, prej ali slej. Ali nas je vrglo s tira, ko smo ugotovili, da ni nič v naši moči, da je vse ušlo izpod nadzora.

Če je bila naša prva reakcija ZAUPANJE, se tega lahko veselimo in smo lahko Bogu in bližnjim hvaležni, za dar vere. Lahko se veselimo, da je vera v nas živa. Če nas je obvladoval strah, pa je na mestu, da nadaljujemo z razmišljanjem in iskanjem, kje se je v nas zataknilo, zakaj ne moremo zaupati in ne nazadnje, na čem gradimo življenje.

Jezus pravi: Jaz sem pot. Zakaj se vznemirjate. Poznate me, veste, kdo sem in k čemu vas vabim. Pot je ključna. Ni pomembno, kaj vse boš naredil, dosegel, še videl itd. Pomembno je le, da si na poti v večnost. Na poti osebne rasti in ljubezni. Na poti šole ljubezni in darovanja.

Vznemirjenje je mnogim povzročilo tudi dejstvo, da so ostali in še ostajajo doma. Da službe opravljajo od doma, da ni šole in je družina več skupaj. Kako BITI SKUPAJ, je postalo resno vprašanje. Prej se je bilo mogoče skrivati, tolažiti z mnogimi 'pomembnimi skrbmi in opravili' sedaj je mnogo odpadlo in morali smo biti skupaj. Novost je prinesla vznemirjenje. Prav je, da se danes vprašamo, ali smo našli odgovor na vznemirjenje. Ali znamo biti v miru skupaj?

Jezus pravi: Jaz sem življenje. Jezusovo življenje je bilo trideset let tihega dela v mizarski delavnici. Trideset let sobivanja z Marijo in Jožefom. Nihče ni vedel zanj, nič pomembnega ni storil. Na videz je življenje teklo mimo. V resnici, pa je živel polno. Bil je, v globokem stiku s seboj, živel je odnos z Očetom, z Jožefom in Marijo. Živel je ljubezen v skritih nepomembnih trenutkih. In to je zanj življenje. On sam je življenje, ker ni nič praznega, nič smrti podobnega v njem.

Naše srce se je vznemirilo, ker so se v nas odkrile mnoge stvari. Ob drugih smo postali to, kar smo, razkrila se je RESNICA. Skrivanje je bilo skoraj onemogočeno. Lahko sicer zanikamo to, kar doživljamo. Lahko se skrijemo v molk, a globoko v sebi poznamo resnico. Znamo živeti z njo? Jezus pravi: Vaše srce naj se ne vznemirja. Resnica vas bo osvobodila. Jaz sem resnica, oklenite se mene in priznajte svojo grešnost. Iz groba greha vodi pot v vstajenje.

Jezus pravi o sebi, da je Resnica. Prosojen za svojega Očeta. On in Oče sta eno. Nobenega skrivanja ni. Resnica osvobaja, nas spodbuja in tolaži. Ali bo po tem obdobju več resnice v nas? Bodo postali naši odnosi bolj podoba odnosa med Jezusom in njegovim Očetom?

Dragi bratje in sestre! Kakor je vznemirjenje po eni strani boleče, je po drugi strani zdravilno. Jezus nam še naprej govori: Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Spodbuja nas, da se ga zato bolj oklenemo. Sam pa vas spodbujam, da ne zaspimo. Ostanimo toliko vznemirjeni, da se bomo bolj oklenili njega, ki je Pot, Resnica in Življenje. Odpravimo vse, kar nas od Njega oddaljuje. Naše življenje naj postane bolj:

  •           pot osebne rasti in ljubezni,
  •           življenje v nežni in pristni bližini,
  •           resnica o našem grehu, o nas in naših odnosih, ki potrebujejo Odrešenika.

Ne padimo spet v stare tire navidezne samozadostnosti in vsemogočnosti. Naj bo on vedno bolj naša Pot, Resnica in Življenje!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 2 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»'Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.' Prepričan sem, da nas je epidemija vse vznemirila. Stali smo pred popolnoma novo situacijo.«

 

Hvala za tako lepo pridigo, Peter!

Komu ni poznano vznemirjanje? Kar naprej nas nekaj vznemirja, kar pa ni nujno slabo, kot lepo razložiš v pridigi ti in kot je v svojem nagovoru v nedeljo razmišljal tudi papež Frančišek. Po dveh mesecih je z današnjim dnem pri nas razglašen konec epidemije. Bogu hvala! Sama sem, ob vseh omejitvah ta čas doživljala tudi kot izredno dragocen, prav za preverjanje tega, kaj me vznemirja, kaj me plaši, kaj me žene in v koga stavim svoje zaupanje – vase, v svoje načrte in moči, ali v Gospoda? Vznemirjenost ob teh vprašanjih je gotovo dobra, hudo pa je, če se ji pridruži strah, ki te ohromi in zveže, da se nikamor ne premakneš…

 

To nedeljo me je, kot že tolikokrat, ponovno nagovorila sorodnost misli v tvoji pridigi in v papeževem nagovoru, pa posredujem še odlomek iz njega:

 

'Vaše srce naj se ne vznemirja.' … Toda kako storiti, da se srce ne bo vznemirjalo, kajti srce se vznemirja?

 

Gospod nakaže dve zdravili proti vznemirjenju. Prvo je: 'Vame verujte'… On ve, da se v življenju med najtežjo stisko, vznemirjanjem, porodi občutek, da ne bomo zmogli, da se čutimo sami in brez opornih točk pred tem, kar se dogaja… Potrebujemo Jezusovo pomoč. Zato Jezus zahteva, da imamo vero vanj, torej da se ne zanašamo na nas same, ampak Nanj. Saj gre rešitev iz vznemirjenja preko zaupanja… 'Jezus…, prinašam ti to, kar me vznemirja, svojo duševno stisko. Verujem vate in zaupam ti.'

 

Je pa še drugo zdravilo za vznemirjenje…: 'V hiši mojega Očeta je veliko bivališč... Odhajam, da vam pripravim prostor.' … Bog je 'zaljubljen' v lepoto svojih otrok, zato je za nas pripravil najdostojnejši in najlepši prostor, raj. Ne pozabimo tega, da je bivališče, ki nas čaka, raj. Tukaj smo samo prehodno. Ustvarjeni smo za nebesa…

 

Kako pa pridemo do raja? Katera je pot?... 'Jaz sem pot'. Da se povzpnemo v nebesa, je za to Jezus pot, imeti torej živ odnos z Njim, posnemati ga v ljubezni, hoditi po njegovih stopinjah… To ni pot mojega protagonizma, ampak je pot Jezusa, protagonista mojega življenja, kar pomeni hoditi naprej tako, da ga vsak dan vprašamo: 'Jezus, kaj misliš ti o tej moji izbiri? Kaj bi ti storil v tej situaciji s temi osebami?'«