Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

v03 Ribe grem lovit ali Hodi za menoj

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 18 hours 39 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus se prikaže sedmim učencem

 

Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih.

Jezus in Peter

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« Jn 21,1-19

 

 

 

'Ribe grem lovit' ali 'Hodi za menoj!'

Kako simpatičen opis učencev po vstajenju. Spomnimo se, da so bili prve dni prestrašeni in zaprti v dvorani zadnje večerje. Njihov strah so spremenile v upanje žene, ki so pritekle od groba in povedale, da je grob prazen in da so videle prikazen angelov, ki pravijo, da Jezus živi. Učenca Peter in Janez sta tekla h grobu, vstopila, videla in verovala. A vsega še nista dojela. O tem govori današnji evangelij. Kaj lahko iz njega razberemo?

Kako sproščeno Peter ugotavlja, da nima kaj početi in da gre lovit ribe. Si predstavljamo Petra, ki je moral po Jezusovi smrti v sebi sprejeti dejstvo, da je zatajil učitelja. Kako ga je moralo to boleti! Očitno je na to že kar pozabil, ali pa je šel naprej. Vendar se ne spominja, da ga je pred nekaj leti Jezus vabil: Hodi za menoj! Spet ga mora spomniti na to.

Velika noč ni le za učenci, je tudi za nami. Prazniki so mimo in mi lahko mirno počnemo, kar nam paše. Če smo pred prazniki v postnem času ugotavljali, da se moramo boriti z grehom, na to hitro pozabimo in rečemo kakor Peter: »Ribe grem lovit«. To pomeni, da na vse dobre sklepe pozabimo in rečemo, grem malo na to in ono družabno omrežje, klepetamo, izgubljamo čas s tem in onim. Če smo rekli, da se moramo bolj potruditi za molitev, tudi nanjo radi pozabimo.

Jezus ima rad svoje učence. Kako simpatično jih podraži po lovu: »Otroci, imate kaj hrane?«No, učencem se začne svitati, za kaj gre. Najbrž se v njih prebuja vest, da so na Učitelja pozabili in se nehali spraševati, kako naj živijo njegovo naročilo 'To delajte v moj spomin'. Pač so šli lovit ribe, da se malo sprostijo. Jezus pa jim ne da miru. Spomni jih, da so lovili zaman, ker so lovili po svoje. Potrebno bo loviti drugače. Spomnimo se, da je rekel Petru: 'Odslej boš ljudi lovil'. Peter pa je pri starih mrežah in starih navadah. Jezus njega in druge učence ponovno kliče: Vrzite na drugo stran! Lovite drugače! Kako? Tako da ne bodo počeli stvari zase in za svoj užitek, ampak da bodo lovili za druge. Zato Jezus sprašuje po hrani. Če smo bili pozorni, učence najprej vpraša, če imajo kaj hrane. Ko prinesejo ogromno rib, je na žerjavici že vse pripravljeno: kruh in riba. Jezus ne potrebuje hrane. Deli jo in s tem učence spominja na zadnjo večerjo. Spominja jih, da so poklicani, da jo tudi oni delijo drugim, da ne živijo zase, ampak za druge, da ne lovijo zase, ampak za druge!

Kakor se Jezus razodeva s tem, da pripravlja obed učencem, tako naj bi se kristjani razodevali svetu oz. naj bi razodevali Boga današnjemu svetu. Pa se je z veliko nočjo v nas kaj spremenilo? Jezus ve, da je pot do darovanja še dolga, zato spet spominja na nalogo, ki jo je zaupal Petru. Petra vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?«Kako simpatično ga spominja, da to, kar počnejo ni ravno navdušujoče. Ali me ljubiš bolj kakor tile, ki so name čisto pozabili, ki lovijo ribe brez vsakega cilja in smisla, ki se zgubljajo in živijo iz dneva v dan.

Peter je neverjeten. Tak kakor mi. Celo užali se, ko ga Jezus trikrat vpraša: Ali me ljubiš? Namesto da bi priznal, da je spet 'zatajil' Jezusa in njegovo naročilo, je užaljen, ker mu vztrajno sprašuje vest. Jezus pa mirno nadaljuje in pravi: Hodi za menoj!

Nič novega, dragi bratje in sestre, vam danes nisem povedal. Velikonočni prazniki so se nas lahko dotaknili. Tako veliki petek kot velika noč. Ko se odmikamo od praznovanja, naj se ne odmikamo od sklepov, od spoznanj, ki nam jih je Bog milostno podarjal. Nekaj besed iz današnjega evangelija naj nas spominja, da veliko tridnevje nosimo v sebi:

-          Ribe grem lovit – kaj počnemo, kje se zgubljamo?

-          Otroci, imate kaj hrane – kdo vse nas potrebuje in kliče?

-          Vrzite mreže na drugo stran – kako spreminjamo svoje stare navade in začenjamo na novo, bolj rodovitno?

-          Ali me ljubiš bolj kot tile – kje se kaže naša ljubezen, kje je resnično prepoznavna!

-          Hodi za menoj – kako uresničujemo sklepe posta in velike noči.

Bodimo Bogu hvaležni, da sta na njegovi žerjavici vedno 'kruh in riba', vedno se lahko nasitimo in začnemo znova. Naj nas ta hvaležnost žene in opominja, da bomo veliko noč prinašali tudi drugim.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 10 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Otroci, imate kaj hrane?«… Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh… »Pridite jest!«

 

»Jezus sprašuje po hrani. Če smo bili pozorni, učence najprej vpraša, če imajo kaj hrane. Ko prinesejo ogromno rib, je na žerjavici že vse pripravljeno: kruh in riba. Jezus ne potrebuje hrane. Deli jo in s tem učence spominja na zadnjo večerjo. Spominja jih, da so poklicani, da jo tudi oni delijo drugim, da ne živijo zase, ampak za druge, da ne lovijo zase, ampak za druge!«

 

Hvala za tako lepo pridigo, Peter! Vesela sem, da sem jo v nedeljo lahko na Mirenskem Gradu poslušala v živo in obenem doživela lepoto občestva tolikih mladih družin, ki so napolnile cerkev. Kako lepo je videti, ko pri darovanju otroci napolnijo prezbiterij in v neverjetni zbranosti spremljajo evharistično bogoslužje. Kako dobrno nas Jezus pozna, ko nas sprašuje: »Otroci, imate kaj hrane?«, in nas obenem vabi: »Pridite jest!«

 

Zanimivo, da o isti lakoti danes papež Frančišek govori bratom in sestram med sv. mašo v Skopju:

 

»Lakota po kruhu ima tudi druga imena: lakota po Bogu, lahkota po bratstvu, lakota po srečanju in skupnem praznovanju. Navadili smo se jesti trd kruh dezinformacij in postali smo jetniki diskreditiranja, etiketiranja in sramotenja; mislili smo, da bo konformizem potešil našo žejo in smo prišli do tega, da smo se napajali z ravnodušnostjo in neobčutljivostjo; hranili smo se s sanjami blišča in veličine, a na koncu smo pristali pri tem, da smo jedli nepazljivost, zaprtost in osamljenost; hlastali smo po zvezah in izgubili okus za bratstvo. Iskali smo hiter in gotov rezultat, pa nas stiskata nepotrpežljivost in tesnoba. Kot jetniki virtualnosti smo izgubili čut in okus za resničnost.

 

Recimo odločno in brez strahu: lačni smo, Gospod … Lačni smo, Gospod, kruha tvoje Besede, ki more odpreti naše zaprtosti in našo samoto; lačni smo, Gospod, bratstva, kjer ravnodušnost, diskreditacija, nizkotnost ne zapolnjujejo naših miz in ne zavzemajo prvega mesta pri nas doma. Lačni smo, Gospod, srečanj, v katerih more tvoja Beseda vzbuditi upanje, prebuditi nežnost, povečati občutljivost srca z odpiranjem poti spreminjanja in spreobrnjenja. Lačni smo, Gospod, tega, da bi izkusili… pomnožitev tvojega usmiljenja, ki more prekiniti stereotipe in deliti in podeliti Očetovo sočutje do vsake osebe, posebej do tistih, za katere nihče ne skrbi, ki so pozabljeni in zaničevani. Recimo odločno in brez strahu, lačni smo kruha, Gospod: kruha tvoje besede in kruha bratstva.

 

Čez nekaj trenutkov se bomo premaknili, pristopili bomo k oltarni mizi, da bi se nahranili s Kruhom življenja, izpolnjujoč Gospodovo naročilo: 'Kdor pride k meni, ne bo lačen in kdor vame veruje, ne bo žejen.' (Jn 6,35) To je edina stvar, ki jo zahteva Gospod: pridite. Vabi nas, da bi se odpravili na pot, da bi se premaknili, da bi izstopili. Spodbuja nas, naj hodimo njemu naproti, da bi postali deležni njegovega življenja in njegovega poslanstva. 'Pridite', nam pravi Gospod: to ne pomeni le premakniti se z enega mesta na drugega, ampak sposobnost, pustiti, da nas njegova Beseda premakne, spreminja v naših izbirah, občutjih, prioritetah, da bi si upali posnemati njegova dejanja in govoriti njegov jezik, jezik kruha, ki pomeni nežnost, družbo, velikodušno predanost drugim, konkretno in otipljivo ljubezen, saj je vsakdanja in realna. V vsaki evharistiji se razlomi in razdaja ter tudi nas vabi, da bi se razlomili in razdajali skupaj z Njim.«