Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

v03 - Mi pa smo upali ...

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 17 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha

Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. (Lk 24,13-35)

 


 

Mi pa smo upali,

da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Ta trditev učencev mi je izredno simpatična. Iskrena je. Učenca jasno povesta, kaj sta upala in zakaj sta razočarana. V tej iskrenosti je zagotovo veliko več prostora za srečanje z Jezusom, kakor v pogosto zlagani drži kristjanov, ki si ne priznamo, kaj vse si želimo in upamo. Dejstvo je, da sta bila učenca razočarana in sta si Odrešenika predstavljala drugače. Tudi mi si najbrž, če smo iskreni, moramo priznati, da Bog ne uresničuje vseh naših upov in pričakovanj. Če se ustavimo samo pri tej epidemiji. Hvala Bogu nas ni zadelo tisto, kar je zadelo Italijo, Španijo, Ameriko itd. Če bi bili tam, bi najbrž rekli: Mi pa smo upali, da bo ta groza šla mimo. Kolikokrat otroci upajo, da se bodo razmere v družini uredile, pa se ne! Kolikokrat zakonci upajo, da se bo zakon uredil, pa se ne. Ali pa delodajalec upa, da bo delavec zadovoljen, pa ni in obratno. In mi upamo in upamo, Bog pa dela po svoje. Pa ne le upamo, tudi molimo, Bog pa tega ne uresničuje. Zakaj?


Pomislil sem, da je vse povezano pogledom na človeka. Kako si nas je zamislil Bog in kako si predstavljamo mi sebe. Ta dva pogleda se najbrž tepeta. Poglejmo, kako je bilo z božjim načrtom. Bog je najprej ustvaril angele. Želel je deliti svoje veselje še z nekom. Angeli naj bi se z njim veselili, pa so se eni uprli in nastali so hudi duhovi. Bog je v svoji razsipni ljubezni ustvaril svet in človeka. Ni obupal, kljub uporu angelov. Pa se je tudi ta uprl. Vendar Bog še vedno verjame v nas in nas hoče oblikovati kot sebi podobnega. Kakor Bogovi ste, pravi na nekem mestu. In v čem, kako naj bi bili kakor Bogovi?

Večkrat pomislim, da nas je ustvaril višje od živali. Pogosto pozabimo, česa vse so živali sposobne. Pomislimo malo. Učenci so tekmovali med seboj, kdo bo prvi. To znajo tudi živali. Povsod imajo hierarhijo. Še kokoši tekmujejo, katera bo prva. Učenci so upali, da bodo imeli dovolj vsega. Tega si želijo tudi živali. A živali delajo še več, celo sočutne so. Spomnim se, kako je mlada lisička žalovala ob svoji mamici, ki jo je povozil avto. Živali so tudi pogumne. Pravijo, da si lisica, če se ujame v past, odgrizne nogo, da si reši življenje. Na mojem novo mašnem plašču je podoba pelikana, ki hrani mladiče s svojo krvjo. Če zmanjka hrane, si razpara prsi in jih tako hrani. Vse to delajo živali. Bog pa si je človeka zamislil višjega od živali. V čem? Česa žival ne zmore?

  • Živali skrbijo za svoj zarod, za svoje. Jezus pravi: Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate. To delajo tudi pogani! Torej človek je sposoben tega, k čemur nas vabi Jezus: Ljubite tudi sovražnike, molite za tiste, ki vas preganjajo. Tega žival ni sposobna. Človek je sposoben presegati delitev na naše in vaše.
  • Človek je višji od živali tudi zato, ker je sposoben presegati čas. Žival, vse kar dela, dela zato, da ji bo odleglo v tistem trenutku, tukaj in sedaj. Vse dela za ugodje tega časa. Jezus pa nas vabi, naj ne delamo za tisto, kar mine, ampak za tisto, kar večno ostane. Človek je sposoben gledati prek tega časa v večnost.
  • Žival na nek način, ko skrbi za svoje ali zase, vedno skrbi zase. Človek pa je sposoben, ne le delati za druge, ampak celo živeti, trpeti in umreti za druge. Zato nas Jezus vabi, naj vsak dan vzamemo svoj križ in hodimo za Njim. Človek je poklican celo, da je Jezusu podoben v soodreševanju. Da živi, trpi in umira za svoje bližnje, da bi oni našli življenje.

Pa se vrnimo k učencema in njuni trditvi: Mi pa smo upali … Učenci so upali, da bo šlo vse gladko. Pa ni šlo. Zakaj? Bog nas s preizkušnjami želi dvigniti v drugačen pogled. Pogled, ki je višji od tega, kar nam je tako domače. Z ugodjem, tekmovalnostjo, s skrbjo za svoje itd. ostajamo preveč blizu temu, kar zmorejo živali. S trpljenjem, preizkušnjami pa nas uči božjega. Vabi nas, da sprejemamo trpljenje in preizkušnje kot odreševanje sebe in soodreševanje bližnjega. Vedno torej, ko bo v nas žalostna misel: Mi pa smo upali … se vprašajmo, česa nas Bog želi naučiti, k čemu nas vabi, v čem naj mu postanemo podobni.

MILENA_HOSTNIK
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 weeks 3 hours od tega
Pridružen: 26.05.2017

Pozdavljeni vsi.
v teh dneh, ko smo večinoma doma, me pogosto pokliče starejša gospa, s katero sva bili prvič pred dvajsetimi leti skupaj na duhovnih vajah prav v Gnidovčevemu domu in še od takrat hodiva skupaj na Kurešček ali obiščeva mašo ob posebni priložnosti, saj gospa potrebuje prevoz in oporo, pri tem zadnjem sva vzajemni. Vesela sem njene družbe, ker vso pot moliva. Molitvene obrazce ima vse lepo urejene in kakšnega še na poti na črpalki prekopirava zame. Pri zadnjem pogovoru je s stavkom: "Hvaležna sem Bogu za vse preizkušnje in trpljenje, ker ravno v preizkušnjah spoznaš Boga in sebe," izrekla življenjsko modrost, ki jo premore le verna žena.

Petrovemu napotku, da si zastavimo vprašanje, v čem naj postajamo Bogu bolj podobni, lahko dodam predhodno vprašanje, kaj poznavam pri sebi na novo ali kaj opažam pri sebi, česar do sedaj še nisem in je izhodišče za preseganje časa in za pogled v večnost.

Gospod, pomagaj mi, da bom prepoznavala tiste "oporne točke" pri sebi, na katere se bom lahko zanesla tudi jutri, ob Tvoji pomoči.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 12 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Pomislil sem, da je vse povezano s pogledom na človeka. Kako si nas je zamislil Bog in kako si predstavljamo mi sebe. Ta dva pogleda se najbrž tepeta. Poglejmo, kako je bilo z božjim načrtom. Bog je najprej ustvaril angele. Želel je deliti svoje veselje še z nekom. Angeli naj bi se z njim veselili, pa so se eni uprli in nastali so hudi duhovi. Bog je v svoji razsipni ljubezni ustvaril svet in človeka. Ni obupal, kljub uporu angelov. Pa se je tudi ta uprl. Vendar Bog še vedno verjame v nas in nas hoče oblikovati kot sebi podobnega. Kakor Bogovi ste, pravi na nekem mestu. In v čem, kako naj bi bili kakor Bogovi? Večkrat pomislim, da nas je ustvaril višje od živali…«

 

Prav razveselila sem se, ko sem med duhovnimi vajami prebrala tole pridigo. Hvala zanjo, Peter! Tako zelo se povezuje s celotno temo duhovnih vaj »Od solz do usmiljenja« - od zgrešene predstave o sebi in o Bogu, do podobe, po kateri smo ustvarjeni.

 

V romanu »Zločin in kazen« Dostojevski zapiše tudi tale lep dialog:

»Tak kdo bi se neki tebe usmilil?«

»Usmilil? Zakaj bi se mene usmilil?... Zakaj bi se mene usmilil, praviš? Da! Mene ni za kaj pomilovati! Mene bi bilo treba razpeti, na križ razpeti, ne pa pomilovati!«…

»Pred sodbo tudi vi!«, poreče (Sodnik). »Pred sodbo pijanci, pred sodbo slabiči, pred sodbo nesrečniki!«… In nam poreče: »Svinje ste! Podoba vam je živinska in pečat živinstva nosite; vendar pridite tudi vi!« In oglase se modri, oglase se pametni: »Gospod! Kako pa da te sprejemaš?« In poreče: »Zato jih sprejemam, o modri, zato jih sprejemam, pametni, ker se niti eden od teh ni štel za vrednega…« In tedaj nam razprostre roke naproti in mi popadamo na kolena… in se razjočemo… in vse nam postane jasno! Tedaj nam bo vse jasno… in vsem bo jasno… »Naj pride, o Gospod, tvoje Kraljestvo!«

 

Po kakršni podobi se oblikujemo, takšni postajamo: nosimo »pečat živega Boga« ali pa »pečat živinstva«.

Jezus je farizejem, ki so mu očitali, da se dela Božjega sina, odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste. Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razveljaviti - boste mar vi tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ›Božji Sin sem.‹« (Jn 10, 34-36)

 

»Vedno torej, ko bo v nas žalostna misel: Mi pa smo upali … se vprašajmo, česa nas Bog želi naučiti, k čemu nas vabi, v čem naj mu postanemo podobni.«