Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

v02 Od teme, zaklenjenih vrat in strahu

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 5 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus se prikaže učencem

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Jezus in Tomaž

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Namen knjige

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.  Jn 20,19-31

 

 

Od teme, zaklenjenih vrat in strahu do novega življenja

 

Božja beseda pred nas postavlja dve podobi učencev po vstajenju. Evangelij pravi: »Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19-20).« V Apostolskih delih pa beremo: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. (Apd 2,44-46).«

 

Na eni strani torej noč, strah in zaklenjena vrata, na drugi pa veselje v druženju, deljenju premoženja in slavljenju Boga. Zdi se, da je naše krščanstvo bolj podobno tistemu za zaklenjenimi vrati kot pa onemu v prvi skupnosti, ki je doumela Pisma, doživela Svetega Duha in odpuščanje grehov. Kako preiti iz strahov v veselje?

 

Vstajenjsko veselje ne pride samo. Pot, ki jo je prehodil naš Odrešenik Jezus Kristus, je pot vsakega od nas. Je pot od dvorane zadnje večerje, prek sramote križa in samote groba. Je pot boja s hudičevimi skušnjavami samovolje, pomembnosti in sebičnosti. Jezusov strah dokončno mine, ko izreče Očetu: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« Noč je premagana, ko se Jezus na križu pusti zasramovati: »Če si Božji sin, stopi s križa!« Ko premaga skušnjavo pomembnosti in ostaja nemočen in zasramovan na križu, kakor da ni Bog, kakor da nima nobene oblasti in moči. In ko nazadnje da Očetu v roke čisto vse: »Oče v tvoje roke izročam svojo dušo.« Takrat ga ne zadržuje nič več. Niti trohice njega samega ni več, je le Oče, s katerim je bil vse življenje eno, nazadnje se je odpovedal še življenju.

 

Tudi naš strah bo minil šele, ko bo Očetova volja naše vodilo. Ko ne bomo razmišljali, kaj nam paše in kaj ne. Ko bomo vedeli, da Bog resnično poskrbi, da je njegova volja za nas najboljša. Tema in obup, ki nas vedno znova zajemata, sta posledica naše skrbi za svojo veljavo. Ali sem vreden ali ne, ali je me bo kdo sploh opazil, cenil moje delo, spoštoval moje besede. Bog nas vedno ceni! On verjame vate in vame. On ve za naju in je z nama tudi na križu. Obema pa pripravlja vstajenje. Ta zavest naju odpira za zadnje dejanje, da izročiva v Njegove roke svoje življenje. S tem so zdrobljeni okovi naših src.

 

Tako razumem prehod, ki so ga postopno doumeli in uresničili učenci po vstajenju. Strah je počasi mineval, noč je izginjala in vrata so se na stežaj odprla. Vanje je vstopilo vstajenjsko veselje, postali so luč vsem okrog njih in z njimi delili vse, kar so imeli ter hvalili Boga.

 

Nismo še tam in mogoče nas je sram, da smo takšni. Bela nedelja je tudi nedelja Božjega usmiljenja. Tudi učence je moralo biti sram, da so se tako slabo izkazali v zadnjih dneh življenja njihovega Učitelja. Počasi so doumeli, da jim Gospod brez zadržkov odpušča. Še več, doumeli so, da tako zelo verjame vanje, da jim naroča naj odpuščajo v njegovem imenu. Ta ljubezen in to usmiljenje sta zdrobila še zadnje okove njihovih zaprtih src. Prosimo Gospoda, naj prežene naše strahove, odpre vrata naših src in prižge svojo luč v našo temo.

 

Dovolimo si sanjati dan, ko bo tudi za nas spet veljalo: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. (Apd 2,44-46).«

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 14 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Kako lepo! Hvala, Peter!

 

Ja, res, Bog daj, da bi si dovolili sanjati občestva po vzoru prve krščanske skupnosti. In če si bomo te sanje delili, tudi če še nismo tam in nas je tega sram, bodo enkrat lahko postale resničnost.

 

Vedno mi je lepo, ko odkrivam, kako se sporočilo pridige povezuje s tem, s čimer nas ob isti Božji besedi nagovori papež Frančišek:

»Usmiljenje odpre vrata srca in omogoči izraziti bližino predvsem tistim, ki so izključeni, saj začutijo, da so bratje in sestre ter otroci edinega Očeta. Spodbuja tudi prepoznavanje tistih, ki potrebujejo tolažbo ter omogoča, da najdemo primerne besede spodbude. Bratje in sestre, usmiljenje ogreje srce ter ga napravi občutljivega za potrebe bratov in sester preko podelitve in udeleženosti

Če nas bodo vprašali po razlogu za naš podarjeni nasmeh in naše potrpežljivo razdajanje, potem bomo lahko odgovorili, da je Jezus še vedno tukaj, da še naprej živi med nami, da je Jezus tukaj… z nami: živ in vstal.«

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 3 weeks od tega
Pridružen: 07.12.2016

 Kako sem prebral ta odlomek in nadalje razlago sem se vprašal kakšna je naša pot iz teme do veselja. Včasih imam občutek, da kar obtičimo v temi in ne zmoremo poti ven, da bi zagedali luč in se potem veselili. Šele ko nam nekdo pomaga se znamo usmeriti na pravo pot. A to še ni končni cilj, potem noramo sami hoditi po poti do veselja, ali to hočemo, je pa druga stvar.

Sam večkrat v težavah izgubim upanje in se moram potem ob problemu ustaviti, da ga znam rešiti in si pomagati. Vsak korak, ki ga naredim naprej oz. imam občutek, da sem problem rešil, mi prinaša veliko veselja. Vedno pravim, da veselje je lahko rezultat, ko pridemo iz teme. Če pa znamo to sprejeti ali videti je pa odvisno od vsakega posameznika. 

Škoda je, ker velikokrat živimo, kot je bilo opisano v odlomku, kot apostoli za zaprtimi vrati. Moramo sprejeti tudi druženje in slavljenje. Tako lahko rastemo tudi v veselju in se znamo veseliti tudi težkih trenutkov.

Pomembno je, da se trudimo, imamo voljo in pogum tudi za reševanje problemov in težav. Čaka nas veselje.

 Gorazd Lapanja 

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 38 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Tudi naš strah bo minil šele, ko bo Očetova volja naše vodilo. Ko ne bomo razmišljali, kaj nam paše in kaj ne. Ko bomo vedeli, da Bog resnično poskrbi, da je njegova volja za nas najboljša. Tema in obup, ki nas vedno znova zajemata, sta posledica naše skrbi za svojo veljavo. Ali sem vreden ali ne, ali je me bo kdo sploh opazil, cenil moje delo, spoštoval moje besede. Bog nas vedno ceni! On verjame vate in vame. On ve za naju in je z nama tudi na križu. Obema pa pripravlja vstajenje. Ta zavest naju odpira za zadnje dejanje, da izročiva v Njegove roke svoje življenje. S tem so zdrobljeni okovi naših src."

Ko razmišljam o strahu, ki me vedno znova onesposobi, da bi bila pravi vstajenjski kristjan, sem se zamislila ob branju letošnjih šmarnic o sestri Favstini Kowalski. Kako je zmogla pot take predanosti Božji volji? Najbrž je zares vzela to, kar ji je Jezus naročil napisati pod sliko njegove upodobitve: Jezus, vate zaupam!

Zanimiva mi je zgodba o neki sestri, ki je Favstino prosila, naj z Jezusom govori, kaj naj stori, da bi ji bil odpuščen greh, ki se ga je sicer že večkrat spovedala.
Jezus je Favstini povedal naslednje besede: " Povej ji, da bolj rani moje Srce to, da mi ne zaupa, kakor greh, ki ga je storila."

Prosim Boga, da bi verjela v Njegovo neskončno usmiljenje in Mu zares zaupala!

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 2 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

 Meni je pomembno, da si dovolim sanjati ta čudovit dan, da vidim preko brezna na ono stran. Mislim, da deluje kot gonilo, ki me zmeraj znova požene, ker mi drugače nič ne ostane. Gotovo je tako tudi za to, ker sem nekaj tega že večkrat doživela in Bogu hvala! Ko se zatakne, pa opažam vedno isto stisko - sprejet se v svoji revščini in računat na Božjo ljubezen. Nagovarja me to, kako drugačna je Jezusova ljubezen od naše. Že vse je naredil, pa še vedno reče Tomažu: "Pridi, poglej, potikaj, veruj ...", prikaže se učencama na poti v Emavs pa jima spet razlaga, deli kruh ... Nikoli ne odneha!