Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Ujeti z denarjem staršev

11 odgovorov [Zadnja objava]
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 hours 3 min od tega
Pridružen: 17.03.2010

V Sloveniji smo glede osamosvajanja mladih  v evropskem merilu bolj na repu lestvice. Starost mladih, ko odhajajo od doma, je izredno visoka. Večina jih ostaja zvezana s svojo primarno družino do 35. leta in več. Pojavlja se vprašanje, zakaj je tako, kaj temu bodruje. Gotovo je Slovenska družba še vedno tesno povezana s tradicionalno logiko družine. Na vse vpliva finančno stanje mladih in njihove predstave o življenje. Kakorkoli že, stanje ki je, ni rožnato in vprašanje je, kaj pomeni za družbo, če se mladi v njej ne osamosvajajo in ne ustvarjajo nove prihodnosti.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 11 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Brez pomoči, ki sem jo prejela, brez prijateljev, ki so ob meni, bi verjetno še danes bila doma - zagrenjena.

Danes oditi od doma ni enostavno. Kam pa naj grem? V študentski dom? S čim naj plačujem drago najemnino? Naj bivam sam? S kom naj se povežem? Kako naj bivamo skupaj, ko pa je vedno zraven toliko problemov? Vedno bolj in bolj ugotavljam, da so mladi na nek način ujetniki svojih družin. Če študiraš si praktično brez denarja - tam do 25. leta zagotovo. No za kak žur, pa počitnice se že nabere, za kaj več pa žal ne znese. In kam potem?

Brez mreže iskrenih prijateljev si praktično kot riba na suhem.

Razmišljam o tem, da bi se mladi v času študija morali učiti ustvarjati novih pristnih odnosov, da bi se povezovali v manjše skupnosti, ki bi jim pomagale, da se osamosvojijo in zaživijo svojo poklicanost svobodno (pa naj bo to v posvečeno ali zakonsko življenje)  - ne pa kot ujetniki svojih družin, kjer so izbire dokaj pogojene - ostanem doma, ker nimam kam ali čim prej se poročim, samo da bom svoboden ...

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 weeks 3 days od tega
Pridružen: 25.02.2011

Jaz pa se sprašujem: Je možna samo tista osamosvojitev, ko tudi fizično zapustiš svojo primarno družino, ali si osamosvojen lahko tudi v primarni družini?

 

Poročila sem se pri dvajsetih, kar je bilo pred 33 leti normalno. Prišla sem za snaho in tako se je pravo osamosvajanje šele začelo. Moževi starši so me lepo sprejeli in živeli smo v sožitju, kar pa ne pomeni, da ni bilo trenj med nami. Reševali smo jih s pogovorom in tako ni prihajalo do žaljivih sporov. Smo se pa že na začetku pogovorili o pravilih skupnega bivanja, delitvi stroškov … Čeprav sem včasih pomislila, da bi bilo bolje, če bi živela sama z možem, mi ni žal odločitve za skupno življenje z njegovimi starši, kajti vem, da ima vsaka medalja dve plati. Idealnih poti brez ovir, spotikanja in padanja ni.     Dr. Jože Ramovš pravi: Ko pride do trenj, damo na en kupček dobro, na enega slabo. Gledamo dobro in slabo kompostiramo (Primer iz narave: Zdrav krompir lupim, ga dam kuhati ... gnilega nesem na kompost, se ne ukvarjam več z njim, ne voham kako smrdi …) Negativnemu se izognemo. Kar se da rešiti, rešujemo z odprtim pogovorom.     Če se znajo v družini otroci in starši odprto pogovarjati, mislim, da je možna tudi samostojnost in življenje v primarni družini. Volja in ljubezen najdeta pot. V današnjem času obstajajo različni tečaji, dolga leta šolanja za poklic. Sprašujem pa se: Koliko je izobraževanja na področju odnosov med generacijami? Kako pristopiti k drugemu? Kako se pogovarjati v družini, kjer živijo različne generacije? Je rešitev to, da vse pustim in grem na svoje? Je tam vse rožnato? Kakšni bi bili rezultati, če bi energijo, ki jo vložim v samostojnost izven primarne družine, vložil v primarni družini?      Vem, da ima vsak svojo pot, vendar pa je bodočnost nas vseh odvisna tudi od tega, koliko bomo znale vse generacije živeti v sožitju, druga z drugo in ne druga mimo druge.     Zopet se zatekam k dr. Jožetu Ramovšu: Rešitev je v dobrih odnosih, v medgeneracijskem sožitju.  Čez 25 let bo 4-krat več starejših od 85 let kot sedaj. Potrebno bo živeti z velikim deležem starega prebivalstva. Edini nam dosegljivi recept, kako narediti življenje ne samo znosno ampak tudi lepše kot je sedaj, je v izboljšanju odnosov. Imamo dva velika rudnika, kjer lahko kopljemo zaklade, ki delajo ljudi srečne. Spremenim svojo pozornost do ljudi in iščem pri njih sončne strani. To je največji rudnik vseh treh generacij. Medsebojni odnosi niso prirojeni. Možno se jih je naučiti. To bogastvo v nas nam odpira možnosti, da v družinah, ki si to želijo, naredimo lepše sožitje. Kako? Tako kot 3-krat na dan jemo, tako 3-krat na dan opazujmo na drugem lepo, se tega veselimo in mu to povejmo. Če se to dela 3 leta 3-krat na dan, bo naše srce, naše psihosocialno življenje očiščeno kot narava po čistilni akciji (oddaja je bila po slovenski čistilni akciji).     Lepo bi bilo, če bi se oglasili mladi, ki so se osamosvajali v primarni družinah in povedali kaj o tem.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 4 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ga. Marta, vesel sem vašega odziva in izziva. Upam, da se bo oglasil kdo od mladih. Strinjam se z vami, da fizično osamosvajanje ni rešitev problemov, podobno kot največkrat ločitev ni rešitev problemov. Vprašanje pa, kako naj se osamosvajanje začne, kako naj poteka in kje je mogoče potrebno pretrgati vezi tudi fizično.

Vsekako so šole odnosov pomanjkljive in še vedno za večino izjema ne pa pravilo. Kako sam razumem osamosvajanje? Če vse skupaj postavimo najprej v željo po razumevanju in spoštovanju - brez tega ne gre, osamosvajanje pomeni, da moram spoštovanti poglede in doživljanje drugega, ter imam pravico do tega, da vse to tudi drugi pri meni spoštuje. Npr. če me boli, da se nekdo norčuje iz moje izobrazbe, mojih sposobnosti ipd. imam ob starših pravico, da to spoštujejo in mi tega ne delajo. Če sem si izbral takšno ali drugačno dekle, je to moja izbira, torej so dolžni to izbiro spoštovati. Pogosto se stvari zapletejo že tu. A potrebno je iti še globlje. Pogosto v družini nastajajo velike in zelo prikrite razlike v pogledu staršev na lastne otroke. Nekdo je skoraj bog, drugi ni nič. Če se to ne spremeni, je to hudo breme za tistega, ki ostaja doma in ves čas doživlja poniževanje, ali pa kovanje v zvezde, kar mu onemogoča realne odnose ipd.

Sem za sobivanje generacij, vendar z dopolnitvijo: če so za to pripravljeni narediti svoje vsi. Če gre na škodo mladega rodu, ki bo s tem zapečatil prihodnost, ki ne bo boljša od preteklosti, potem je boljša tudi fizična ločitev. Tudi, pravim, ker je za osamosvajanje še vedno potrebna čustvena osamosvojitev. Pot do te nikoli ni lahka, saj otroci svoje starše že tudi pokritiziramo, vendar si neskončno želimo njihovega priznanja. Osamosvajanja ne razumem kot uporništvo, ampak kot nujna pot k zrelosti.

Glede stališč o odnosih, kjer je potrebno videti predvsem dobro in slabo zakopati, pa sem precej skeptičen. Vse depresije, kar sem jih srečal, so odraz zakopanih neprijetnih stvari. Če neprijetnega ne vidim, če ne pomeni, da me ne preganja. Tudi če bi rad sprejel, pa tega mogoče ne znam, me bo slabo vedno spremljalo. Zato verjetno Jezus ne reče, ko pride križ, pa zamižimo in glejmo vstajenje. Realen pogled na križ vodi preko smrti v vstajenje. To je pot konče svobode, ni lahka je pa lepa.

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 weeks 3 days od tega
Pridružen: 25.02.2011

Pozdravljen, gospod Peter!

Strinjam se z vsem napisanim, rada bi pa samo dodala, kako sama vidim pogled na dobro in slabo v odnosih. Pa naj kar nadaljujem s krompirjem, ki sem ga omenjala v prvem pisanju. Vsako jesen smo doma zbirali krompir. Vsak krompir smo vzeli v roke, ga pregledali, nagnitega in gnilega izločili, zdravega pa shranili. Hrana nam je bil zdrav krompir, k gnilemu se nismo vračali.

Če pa bi na gnil krompir nalagali zdravega, bi še ta zdrav gnil.( To je zame slabo zakopati)

 Mislim, da mora človek prebirati, dobro in slabo, kar ne pomeni, da se s slabim ne sočim in ga zakopljem. Meni vrtenje okoli slabega, neprijetnega  vzame pogled na dobro, na veselje do življenja. Sama osebno drugače sprejmem človeka, ki bo znal na meni poiskati nekaj lepega in mi nato povedal še nekaj neprijetnega o meni. Če začne z neprijetnim, se postavim v obrambo in dialog se konča. Nisem strokovnjak, to je moja izkušnja.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 4 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ja, se strinjam, da na gnilo ni kaj nalagat. Vsekakor je Jezus zgled človeka, ki je znal v grešnem človeku vedno videti dobro in verjeti vanj. Tega veselja in vere nad dobrim nam običajno zmanjka. Z božjo pomočjo pa le upam, da se pomikamo v Njegovo bližino. Saj zato se tu pogovarjamo, kajne.

Tanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 16 weeks od tega
Pridružen: 08.03.2011

Hm. Osamosvajanje. Ta beseda mi gre velikokrat po glavi. Vendar se trenutno strinjam z Andrejo, ki je zapisala: ''Danes oditi od doma ni enostavno. Kam pa naj grem? V študentski dom? S čim naj plačujem drago najemnino? Naj bivam sam? S kom naj se povežem? Kako naj bivamo skupaj, ko pa je vedno zraven toliko problemov? Vedno bolj in bolj ugotavljam, da so mladi na nek način ujetniki svojih družin. Če študiraš si praktično brez denarja - tam do 25. leta zagotovo. No za kak žur, pa počitnice se že nabere, za kaj več pa žal ne znese. In kam potem?'' Sama trenutno še vedno živim pri starših in najbrž še nekaj časa bom. Trenutno nimam nobenih težav s tem, vendar me pojem osamosvajanja vedno bolj bega. Starejša kot postajam, bolj bi si želela neke zasebnosti, mojega kotička. Vendar se pri meni ustavi zaradi denarja. Ne da ga ne bi imela, vendar ja, ''za kakšen žur pa počitnice se že nabere..'', za kaj več pa npr. s študentsko službo težko zaslužiš. Upam, da bom v letu ali dveh dobila dovolj dobro službo, da bi si lahko začela urejati nekaj ''na svojem'', vendar kako naj se v tem času osamosvajam?? :) Trenutno nimam nobenih težav biti doma, ker se dobro razumemo med seboj.. vendar se vseeno nimam za človeka, ki bi bil stalno doma :) Vendar ne vem, kaj naj naredijo/mo npr.študentje, ki nimajo štipendije in še ne službe.. Tudi če imajo kateri veliko željo oditi od doma ali pa se osamosvojiti doma, nimajo veliko možnih izhodov... tako je vsaj sedaj moje mnjenje..

gregors
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 33 weeks od tega
Pridružen: 09.03.2011

Sam, glede na to da sm še mlad :) težko kej dosti rečem.

Vsekakor se strinjam s tem kar je rekla Andreja. Vidim pa iz svojih izkušenj, da ni tolko problematična finančna oz recimo temu "fizična" odvisnost. Tega, tudi če hočemo ne moremo spremenit ker je sistem danes tak da pred 25. letom ne moreš it od doma. Vidim pa problematično neke vrste osebnostno odvisnost od doma. S tem ko smo doma se nenehno vrtimo v enih in istih rečeh ki so že od nekdaj v družini in s tem ko doma ostajamo tega tudi ne znamo rešit. Mislim da bi mogu vsak od nas sprejet to kar nam je družina dala, se zavedat da je to postalo del nas; da smo to mi. Ne pa da je to naša družina, mi pa smo del nje. Potem pa bi blo treba začet te reči pucat počasi ma vztrajno. Se pa zato ker smo doma zelo težko obdržimo na naših nogah, zato se potem hočešnočeš spet vrnemo v iste okvire katerih bi se globoko v nas radi rešili, pa nam ne uspe. Čeprav se mogoče včasih niti nočemo rešit, ker je v teh okvirih življenje zelo udobno. Udobno, ampak prazno.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 11 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pozdrav!

 

Gregor, strinjam se s tem, kar praviš, da je v družini, ko ostajaš doma težko zaživeti kaj drugega, kot si navajen. Prvič, ker ne vidiš kako zelo si prežet s tem, kar družina je - z dobrim in slabim, poleg tega pa zato, ker je, kot si sam rekel, živeti to, kar poznaš, najbolj udobno. Denar je v končni fazi najmanjša stvar.

Sploh se mi zdi, da je dandanes udobje največji problem. Res, da je biti brez denarja težko - praktično nemogoče, ampak, kjer je volj tam je pot. Če bi bil naš cilj resnično postaviti se na svoje noge, zaživeti to kar Bog od nas pričakuje in v vsem, res v vsem, iskati Božjo voljo - ni možno, da tega ne bi našli in to uresničili. Pa to lahko pomeni tudi, da ostanemo doma in živimo skupaj s starši.

 

Vprašanje pa je ali res iščemo svojo poklianost v Božjem načrtu ali svoje udobje.

 

Iskrena prijatelsjta in pristno iskanje gotovo obrodi svoje sadove. Če si želimo drugačnih odnosov, nam jih bo Bog gotovo pomagal najti in ustvarjati. Pri tem pa ne gre brez trdega dela in predvsem odpovedi svojim lastnim zgrešenim predstavam, ki so zrasle v naših družinah. Pri vsem tem je najbolj boleče to, ko družino, ki ti je dala življenje, smer, podporo ... postaviš pod vprašaj, ko moraš toliko stavri, ki so v družini nekaj štele, zamenjati in reči, da to ni to ...

Boleče je tako za otroke, kot za starše. Jezus pa pravi - da ljubezni brez bolečine ni in ne moremo biti njegovi učenci, če ne zapustimo svojih očetov in bratov in sester in mam ...

 

Mislim, da se moramo vsi učiti živeti in sprejemati bolečino odraščanja in osamosvajanja. Samo sprejemanje lastnih bolečin in razumevanje bolečine drugega nas lahko povezuje in poglablja in nam pomaga, da bomo oboji živeli to, kar Bog od nas pričakuje.

 

S trmarjenjem in iskanjem udobja nima nihče nič - tako kot praviš ti Greogor - vse ostaja prazno.

 

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Mateja D
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 48 weeks od tega
Pridružen: 01.01.2012

 Jaz zdaj že drugo leto živim v študentskem domu in za vikende pa počitnice dost redno hodim domov.

In kljub temu, da večino časa preživim od doma, sem se osamosvojila le toliko, 

da zmorem tudi v Ljubljani poskrbeti zase: da jem, imam za obleči, pospravljam,

skrbim za faks, si razporejam  čas, obveznosti, se družim s tistimi, ki mi veliko pomenijo

in delam tisto kar mi je ok ... in pač skrbim, da vse laufa tako kot mora.

Samo vseeno se pa v nobenem drugem smislu še nisem zadovoljivo osamosvojila od družine:

še vedno hodim domov v upanju, da bomo kdaj pa le lahko bolj iskreni drug z drugim,

da me bodo končno že sprejeli takšno kot sem, me razumeli in podprli ...

in ker tega ne dobim doma, iščem povsod drugje.

Prav tako vse rane, ki izhajajo od doma, ki so povezane z družino,

me spremljajo tudi drugje. Podobno je tudi z načinom delovanja, odzivanja, čutenj in odgovorov nanje ...

Čeprav je pa res, da se zdaj zavestno jemljem v roke in skušam biti bistveno bolj v stiku sama s sabo,

bolj pristna ... kar je pa že druga zgodba ... ki sem jo pa šele začela ustvarjati

in hvala vam, da mi pomagate v tem. 

 Vi ste luč sveta, pojdite v svet, od ljubezni, upanja, naj bo ogret. 

Petra
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 days 3 hours od tega
Pridružen: 07.02.2011

Ojla,

če dodam še mojo izkušnjo. Tudi sama se strinjam s tem, da finančna odvisnost je le lupina problema...čustvena odvisnost je tista, ki dela tako štalo. To, da si odvisen od tega, kaj si starši o tebi mislijo, kako jim povedati stvari, brez da bi se razjezili, kako ugoditi njim in sebi, kako se rešiti teh spon...se postaviti na noge in zaživeti svoje življenje...teh stvari se samo s finančnim osamosvajanjem ne bomo rešili.

Od oktobra meseca nisem več doma - kaj ob tem spoznavam. Lahko si kjerkoli...če se ne soočiš z realnostjo in si ne priznaš, kaj vse nosiš, se nikdar ne boš osamosvojil. Kar vleče te nazaj in bi si kar rekel - pa saj tam ni bilo tako slabo.

Osamosvajajo te spoznanja, da si sedaj ti odgovoren zase, sam si moraš dati ceno in jo ne čakat od drugih, trdo se moraš boriti z lenobo in udobjem in jasno reči dobro dobremu in slabo slabemu, da te ne spet uklestijo stari vzorci in verjeti v to, da je ta pot tista prava, ki te pelje v življenje. Poleg vsega tega pa še zaupati in verjeti, da bo Bog pri vsem tem pomagal.

 

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 weeks 3 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Pozdravljeni vsi, 

zadnjih 10 let srečujem vse več mladih tu v Ljubljani, ki vso noč prebedijo zunaj na ulici in ko, hitim zjutraj v službo, se vračajo nekam, verjetno na dom-dom, od koder so straši verjetno že odhiteli v službo in se lahko, popolnoma neodvisno od staršev, ki so plačali že vse račune in vse tehnično deluje, naspijo, za naslednjo žurko, za naslednjo noč. Kam pa to vodi?

 

Tudi če mladim v takem okolju starši polagamo na srce lepe besede, ne bo drugače. Kakor izhaja iz "Petrove šole", ki se mi dozdeva popolna, je za mlade pomembno osnovno zavedanje in sprejetje odgovornosti, kar je upanej vsakega zdravega mladega človeka. Osamosvojitev od staršev je nujna pri tem, fizična in ekonomska. Za dozorelost pa je prav tako nujna zdrava skupnost, ki si deli vsa čutenja, odzive in so drug drugemu ogledalo. Le tako more mlad človek v najzgodnejšem obdobju odraslosti živeti polno. 

 

Ali jim moremo mi, starši, kaj pripomoči? Ali smo pripravljeni vprašati Petra, kje vidi našo pomoč?

Bog, daj nam, staršem, moči, da zmoremo videti naše odrasle otroke in

-  jim dati priznanje, da zmorejo delati, z delom zaslužiti dovolj sredstev za lastni preživetje, 

- spoznati, da ne gre za njihovo osamitev, temveč osamosvojitev,

- spoznati vrednost skupnosti, ki more v skupni medsebojni ljubezni pozdraviti njihove rane, iz domačih družin,

- se Ti zahvaljevati za to spoznanje zase, ki ga ob lastnem osamosvajanju nismo imeli, 

- ob Tvoji pomoči živeti polno življenje, to pa je ono, za katerega je Bog ustvaril nas in naše otroke, ko nam jih je zaupal.