Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Ti si za neko delo, jaz pa ne

2 odgovora [Zadnja objava]
marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 42 weeks 4 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ker smo bili pri zadnji študentski skupini spodbujeni, da izpostavimo konkretna vprašanja, hočem tu predstaviti eno, ki me že dalj časa žuli.

Naj takole strnem svoje razmišljanje:

Naš cilj naj bi bil postati zreli kristjani. Zame to pomeni služenje (doma, v družbi, prijateljstvih, na delovnem mestu ...), ki hoče venomer kazati na Boga, Ljubezen, ki je prišla med najbolj uboge. Če je torej moj cilj ta, ne morem mimo stiske ubogih (v najširšem smislu), kajne? Če to delam, potem naj si ne govorim, da hočem služiti Njemu. Zato mi ni logična trditev, da npr. rečem: "Jaz ne bom delala z brezdomci, ker pač nisem za tako". Razumem, da nismo vsi za vse, ampak mislim, da gre tukaj za nekaj drugega. Jaz tudi najverjetneje nikoli ne bom zmogla brezdomcu oskrbeti neke hujše rane, ker pač nimam dobrega želodca in teh stvari enostavno ne prenesem več kot toliko, četudi bi si jih želela. Jasno mi je tudi, da nikoli ne bom ravno dobro nekaj zrisala ali oblikovala, ker nimam tega daru. Vendar si mislim tako: v vsaki stvari lahko dam tisto največ od sebe, kar zmorem, lahko se trudim izostriti občutek do tiste meje, do katere pri meni gre. Preko tega lahko spoznavam, občudujem in se veselim daru, ki meni ni dan, ki me presega, in lahko drugi z njim ustvarja nekaj lepega. Če imam željo in smer torej lahko delam karkoli do tiste mere, ki jo pač zmorem, in to je največ kar lahko dam - dva novčiča. Nočem reči, da se moram gnati v nekaj, kar mi nikoli ne bo šlo in izgubljat čas s tistim, če ni smiselno. Je pač verjetno bolje, da počnem nekaj drugega in dam tam svoj maximum. Vendar pa še vedno težko razumem zgornjo trditev. Ok, ti ni najbolj pisano na kožo, ampak nekaj še vedno gotovo lahko daš. Nekoristni služabniki smo - samoumevno je da služimo Njemu, ker smo od Njega itak vse dobili. Torej ... itak je jasno kaj moramo delat. A je fora v tem, da nismo mojstri v vsem, tako kot je bil Jezus? Ma najbrž smo vsi lahko mojstri v ljubezni ... 

Ne vem. Sem preveč črnobela? Sem zapalamudila? Res me zanima ta stvar. Hvala!

Tomaž
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 48 weeks od tega
Pridružen: 26.01.2011

Pozdravljeni!

Zelo zanimivo vprašanje. Tvoje gledanje na to stvar je zelo črno - belo ja, kar pa ne pomeni, da ni pravilno.  Zdi se mi, da je največkrat naša lenoba razlog, za kar se v katero stvar nebi radi spustili (v tem primeru, so verjetno prisotni še predsodki). Eno in edino veliko vprašanje tega časa sedi za tem dvomom - MI TO PAŠE, ALI NE? To, da za delo z brezdomci preprosto nismo ustvarjeni, ne moremo vedeti, dokler ne tega preizkusimo. Kot ne moremo vedeti ali nas je strah višine, če ne gremo na vrh drevesa in pogledamo dol. Res je, da nismo vsi enaki, da imamo različne fobije in so nam nekatere stvari preprosto odvratne in jih ne prenesemo. Ampak, a je recimo za delo z brezdomci, res to problem? Mislim, da bi se vsakdo moral iskreno to vprašati, pa bi se odgovor hitro pojavil. Isto velja za vse druge, nam "nedišeče" stvari.

Po drugi strani pa, ko sem prebiral, kar si napisala, sem se počutil kar zelo utesnjenega. Pa čeprav sem veren in zagovarjam to, kar v evangeliju piše. Verjetno je to in tudi bo, večni dvoboj med tem, kar nas Bog uči ( OZKA in strma pot), in tem kar nam je lažje in "lepše" (ŠIROKA in položna pot). Ozka je pot, ki nas vodi v nebesa. Samo v tej ožini pa lahko ugledamo veličino in svobodo naših dejanj. Drugače, je naša vera in naše krščanstvo nesmiselno.

 

LP

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 41 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Mislim, da si že sproti odgovorila na vprašanje, Marjana. Tudi meni se zdi, da je prelahko reči, da jaz nisem za tako in tako delo, sploh, če že "celo stvarstvo" okoli mebe stremi k temu, da je treba tukaj nekaj narediti. Npr. sama se ponavadi ravnam po tem, da če me nekdo prosi, naj naredim nekaj, kar mi ni všeč, skušam to vseeno narediti (razen, če bežim od sebe in vztrajam, ma si moram vsaj priznati, da bežim). Če sem iskrena do sebe, čutim nemir ob tem, da nečesa, kar bi morala, nisem naredila.

 

In ko se lotim, potem vidim, ali je smiselno, da to delam še naprej ali ne. Če se izkaže, da pač nekomu gre bolje in ni potrebe, da jaz pristavljam svoj lonček, potem je pač nesmiselno da vztrajam. Si moram pa ob tem priznati, da je nekdo boljši. Ampak, če ne poskusim, mi še do tega priznanja ni potrebno priti. In spet izgubim možnost, da se soočim s svojo nepopolnostjo. Če se niti ne lotim, izgubim priložnost za rast, za ponižnost, da mi pač nekaj ne gre, za ljubezen, ki bi jo s tem lahko nekomu izkazala in za mir, da sem naredila tisto, kar sem v nekem trenutku morala narediti.

 

 

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)