Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Težke poti resničnega življenja

Letošnje duhovne vaje v hribih smo preživljali v idiličnem okolju cerkljanskega hribovja. Tema duhovnih vaj je bila Jaz sem pot, resnica in življenje. Za to temo se je Peter odločil, ker jo je želel povezati z vsebino novonastajajočih kipov na Gradu in sicer z razlago, da na Gradu iščemo pot v življenje ter se ob tem ves čas ukvarjamo z resnico.

Nastanjeni smo bili v župnišču v Davči, od koder smo se dnevno odpravljali na enodnevne izlete na okoliške hribe. Prvi med njimi je bil Blegoš. Ker smo morali zjutraj najprej prispeti v Davčo in se nastaniti v župnišču, smo se z avtomobili zapeljali do zgornje postaje na smučišču Cerkno, od koder smo se odpravili na pot proti Blegošu. Pot ni bila zahtevna, bila je lepa in večinoma po gozdu. Kljub temu pa s(m)o nekateri vsi mokri osvojili vrh, pa ne zaradi dežja, pač pa zaradi sonca, ki je neusmiljeno pripekalo tudi na tej nadmosrski višini. Na vrhu smo se zasluženo okrepčali, nato pa se vrnili nižje, kjer smo si izbrali gozdno jaso in se prvič skupno pogovorili o naši temi. Skušali smo iskati odgovore na vprašanje Kdo je Jezus zame? ter kaj nam Jezus pravi Kdo smo? Morda od utrujenosti prvega dne ali pa od zahtevnosti teme s(m)o večinoma zmogli odgovoriti le na prvo vprašanje, preostali čas pa namenili počitku. Ko smo se vrnili v župnišče smo pripravili še skupno večerjo, za zaključek dneva pa smo imeli še večerno sveto mašo v cerkvici Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega, ki stoji prav zraven župnišča.

Drugi dan smo se po skupnem zajtrku odpravili na Porezen. Pot je bila kar precej razgibana, najprej po gozdu s slastnimi malinami ob poti, nato pa mimo pašnikov po jugovzhodnem pobočju vse do vrha. Na vrhu nas je poleg sonca pričakal tudi čudovit razgled na vse okoliške vrhove, kot tudi vrhove bohinjskega kota in Julijske alpe v daljavi. Po kratkem spustu smo pri koči pojedli kosilo, nato pa nadaljevali pot v dolino. Razmišlanje smo imeli sredi poti navzdol, seveda že malce načeti od naporne hoje, kot bi simbolično hoteli poudariti prispodobo Jezusa, čigar pot se ne vzpenja, temveč spušča, ki ni močan, temveč šibak. To, da ni zmagovalec, temveč sopotnik pa smo vsi skupaj občutili, ko smo kot skupina prispeli v dolino, kjer so nas pričakali avtomobili. Dan smo prav tako zaključili z večerno sveto mašo, po kateri smo za najbolj vztrajne pripravili tudi taborni ogenj.

Tretji dan smo se odpeljali v vas Torka, od koder smo imeli čudovito izodišča za pogorje Ratitovca. Pot se je zelo hitro postavila navkreber, k sreči večinoma skozi gozd. Presenetljivo hitro smo premagali  vso strmino in kaj kmalu zaužili slast prvega vrha. Pot smo mimo koče nadaljevali do najvišjega vrha, Altemavra, kjer smo imeli kratko razmišljanje, nato je sledil spust v tišini do gozdne jase, kjer smo imeli kosilo in skupni pogovor. Razmišljali smo Kaj je resnica? ter Kdaj in kako jo branimo, živimo oziroma pričujemo. Težka tema in nikoli dokonč(a)ni odgovori. Po vrnitvi v župnišče smo imeli mašo, nato skupno večerjo in prepevanje s kitaro ob tabornem ognju. Ko je ogenj ugasnil, smo lahko uživali v prečudovitem nočnem nebu, polnem zvezd in zvezdnih utrinkov. Tudi najbolj vztrajni pa smo k počitku legli pred Petrom, ki je bil na razpolago za pogovor ali spoved tudi pozno v noč.

Zadnji dan smo se po skupnem čiščenju odpeljali na Bohinjsko sedlo, od koder smo se čez pašnike Soriške planine povzpeli do vrhov Slatnika in Možica, kjer nas je prav na vrhu slednjega pričakal zelo lepo ohranjen železni bunker, kot spomin in opomin na vse grozote prve svetovne vojne. Še skupinska fotografija z vrha, nato pa spust proti sedlu. Nekje ob robu smučarske proge smo se v senci dreves ustavili za sveto mašo v naravi. Vsak je lahko na »oltar« položil prošnje za svojo pot ali pa zahvale za vsa lepa doživetja. Za konec našega druženja smo se ustavili še na robu nad vasjo Sorica, kjer smo imeli skupno refleksijo. Žal zadnji dan ni bilo časa za razmišljanje o temi, a se je k sreči vse lepo izteklo, saj smo odšli vsak v svoje življenje.