Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Teologija sprejemanja, dialoga in poslušanja

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 7 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Teologija sprejemanja, dialoga in poslušanja

»Sredozemlje je bilo vedno kraj prehajanja, izmenjav in tudi resnih konfliktov. Teologija je v tem kontekstu poklicana biti teologija sprejemanja in razviti pristen in iskren dialog s socialnimi in civilnimi ustanovami, z univerzitetnimi in raziskovalnimi centri, z verskimi voditelji in vsemi moškimi in ženskami dobre volje, in sicer za mirno izgrajevanje družbe in za varovanje stvarstva.

 

Ko je v uvodu v Veritatis Gaudium govor o kerygmi in dialogu kot kriterijema za obnovo študijev, to pomeni, da služijo Cerkvi, ki v središče vedno postavlja evangelizacijo. Cerkev v dialogu s kulturami in z verstvi oznanja Jezusovo dobro novico in prakticira evangeljsko ljubezen. Dialog je predvsem metoda razločevanja in oznanjevanja besede ljubezni, ki je namenjena vsaki osebi in ki želi prebivati v srcu vsakega. Samo v poslušanju te besede in v izkušnji ljubezni, ki jo ta sporoča, se lahko razločuje aktualnost kerygme. Tako intenziven dialog je oblika sprejemanja, predvsem ljubezni Boga Očeta, razodete v osebi Jezus in dane s Svetim duhom. Duhovno razločevanje ne izključuje prispevkov človeških, eksistencialnih, psiholoških, socioloških in moralnih učenosti. Jih pa presega. Prav tako ne zadostujejo modra pravila Cerkve. Razločevanje je milost in vodi k samemu izviru življenja, ki ne umre, kakor je zapisano v Veritatis Gaudium.

 

Teološke šole se torej obnavljajo z izvajanjem razločevanja in z dialoškim načinom napredovanja, ki oblikuje duhovno ozračje in intelektualno prakso. Gre za dialog pri opredeljevanju problemov in pri skupnem iskanju rešitev. Dialog, ki je zmožen združiti živo načelo Jezusove velike noči in analogijo, ki v realnosti, stvarnosti in zgodovini prepoznava teološka znamenja in odgovore. Ta Jezusova in velikonočna logika je nujna, da bi razumeli, kako je zgodovinska in ustvarjena realnost izzvana z razodetjem skrivnosti Božje ljubezni.

Potrebni sta dve vrsti gibanja, ki sta tudi dopolnjujoči: gibanje od spodaj navzgor, kjer se lahko z občutkom za poslušanje in razločevanje pogovarja z vsako človeško in zgodovinsko potrebo, pri tem pa se upošteva celotno človeško raznovrstnost; ter gibanje od zgoraj navzdol, kjer 'zgoraj' predstavlja Jezusa na križu, kar omogoča istočasno razločevanje znamenj Božjega kraljestva v zgodovini in prepoznavanje znamenj proti-kraljestva, ki pačijo dušo in človeško zgodovino. To je metoda, ki v – stalni dinamiki – omogoča, da se spoprijemamo z vsako človeško situacijo in prepoznavamo, katera krščanska in velikonočna luč lahko osvetli rane realnosti ter katere energije spodbuja Duh Vstalega Križanega tukaj in zdaj. Izpostavil je, da je način dialoškega napredovanja pot, da pridemo tja, kjer se oblikujejo paradigme, načini čutenja, simboli, reprezentacije oseb in narodov.

 

Dva primera dialoga pri teologiji sprejemanja

Dialog ni neka magična formula, vsekakor pa pomaga teologiji, ko se ga podpira med profesorji in študenti, kakor tudi v odnosu z drugimi verstvi, predvsem z judovstvom in islamom. Študenti teologije bi se morali izobraževati za dialog z judovstvom in islamom, da bi razumeli skupne korenine in razlike naših verskih identitet ter tako prispevali k boljšemu izgrajevanju družbe, ki ceni različnost in pospešuje spoštovanje, bratstvo in mirno sobivanje. Na teoloških fakultetah in cerkvenih univerzah je treba spodbujati tečaje arabske in hebrejske kulture in jezika ter tudi poznavanje med krščanskimi, judovskimi in muslimanskimi študenti.

Dialog je lahko metoda učenja in ne samo poučevanja. Ko beremo neko besedilo, se z njim pogovarjamo, kar velja tudi za sveta besedila, kot so Sveto pismo, Talmud in Koran. Drugi primer pa je, da se dialog lahko izvaja kot teološka hermenevtika v specifičnem času in kraju. Na primer: Sredozemlje na začetku tretjega tisočletja. Tega prostora ni mogoče realistično brati drugače kot v dialogu in kot most – zgodovinski, geografski, človeški – med Evropo, Afriko in Azijo. Gre za prostor, kjer je odsotnost miru povzročila številna regionalna in svetovna neravnovesja in kjer bi mirno posredovanje preko dialoga lahko postopoma prispevalo k procesom sprave in miru.

 

Teologija sprejemanja je teologija poslušanja

Teologija sprejemanja je teologija poslušanja: Dialog kot teološka hermenevtika predpostavlja in vsebuje zavestno poslušanje. To pomeni tudi poslušanje zgodovine in živetega pri narodih, ki živijo v sredozemskem prostoru, da bi tako lahko dešifrirali dogodke, ki povezujejo preteklost s sedanjostjo, in da bi skupaj s potenciali lahko sprejeli tudi rane.

Poslušanje mora biti lastno kulturam in narodom tudi zato, ker je Sredozemlje morje, ki je geografsko zaprto pred ostalimi oceani, a kulturno vedno odprto za srečanje, dialog in vzajemno inkulturacijo. Kljub temu pa potrebujemo obnovljene in skupne naracije, ki izvirajo iz poslušanja korenin in sedanjosti ter nagovarjajo srce oseb; to so naracije, v katerih se je mogoče prepoznati na konstruktiven in miren način, ki obnavlja upanje.

Multikulturna in večverska stvarnost Sredozemlja se oblikuje s temi naracijami preko dialoga, ki izvira iz poslušanja oseb in besedil velikih monoteističnih verstev, predvsem pa iz poslušanja mladih, pri čemer bi izpostavil študente na teoloških fakultetah in tudi 'laičnih' in na ostalih verskih univerzah. Ko Cerkev in torej teologija odstopita od togih shem in se odpreta za poslušanje mladih, ta empatija bogati, saj mladim omogoči, da skupnosti dajo svoj prispevek, ji pomagajo osvojiti novo občutljivost in si zastaviti nova vprašanja.

 

Interdisciplinarna teologija

Teologija sprejemanja, ki kot metodo interpretiranja stvarnosti uporablja razločevanje in iskreni dialog, potrebuje »teologe, ki znajo delati skupaj in na interdisciplinarni način«, pri tem pa presegati individualizem pri intelektualnem delu. In ravno ta interdisciplinarna teologija je bila naslednji vidik, ki ga je papež postavil v ospredje. Kot je dejal, potrebujemo teologe – moške, ženske, prezbitere, laike in posvečene, ki se bodo globoko zgodovinsko in cerkveno ukoreninjeni, istočasno pa odprti za novosti Duha, znali izogniti avtoreferencialnim, tekmovalnim in slepim logikam, ki pogosto obstajajo tudi v naših akademskih ustanovah.

Na tej stalni poti izhoda iz sebe in srečevanja z drugim je pomembno, da so teologi »moški in ženske sočutja«, ki so ganjeni ob zatiranih življenjih mnogih, ob današnjih suženjstvih, družbenih ranah, nasilju, vojnah in ogromnih nepravičnostih, ki jih trpijo revni, ki živijo na obalah tega skupnega morja. Brez občestva in brez sočutja, ki bi se stalno ohranjala z molitvijo, teologija ne samo izgubi dušo, ampak izgubi tudi inteligenco in zmožnost krščanskega interpretiranja realnosti. Brez sočutja, ki zajema iz Kristusovega Srca, so teologi v nevarnosti, da jih pogoltne privilegirani položaj nekoga, ki se previdno postavi izven sveta in nima z večino človeštva ničesar skupnega.

 

Interdisciplinarnost, ki interpretira zgodovino, je lahko poglobitev kerygme, in kako lahko s pomočjo usmiljenja postane odprta za trans-disciplinarnost. Pri tem imam v mislih vse agresivne in vojne drže, ki so zaznamovale sredozemski prostor narodov, ki so se imenovali kristjani. K tem se prištevajo kolonialne drže in prakse, ki so zelo prežele imaginarno in narodne politike, ter prav tako vsa preganjanja v imenu nekega verstva ali iz rasnih in doktrinalnih razlogov. V zvezi s to kompleksno in bolečo zgodovino, lahko metoda dialoga in poslušanja, ki jo vodi evangeljsko načelo usmiljenja, zelo obogati znanje in interdisciplinarno razumevanje, pri tem pa postavi v ospredje preroštvo miru, ki ga Duh, ki ga ni nikoli nehal spodbujati.

 

Interdisciplinarnost kot kriterij za prenovo teologije in vseh cerkvenih študijev pomeni prizadevanje za »neprestano pregledovanje in izpraševanje tradicije«. Poslušanje kot krščanskih teologov se ne začne pri ničli, ampak izhaja iz teološke dediščine, ki ima ravno v sredozemskem prostoru svoje korenine pogreznjene v skupnosti Nove zaveze, v bogato misel cerkvenih očetov in v številne generacije mislecev in pričevalcev. To je tista živa tradicija, ki je prišla vse do nas in ki lahko pomaga osvetliti in dešifrirati mnoga sedanja vprašanja. A pod pogojem, da se jo bere z iskreno pripravljenostjo očistiti spomin, pri čemer je papež izpostavil tudi znati razločevati, kdaj je šlo za prenašanje izvornega Božjega namena, razodetega v Duhu Jezusa Kristusa, in kdaj je šlo za nezvestobo temu usmiljenemu in odrešilnemu namenu.

 

Teologija v mreži

Teologija po Veritatis Gaudium je teologija 'v mreži' in, v Sredozemskem kontekstu, v solidarnosti z vsemi 'brodolomci' v zgodovini. Sv. Pavel in začetki krščanstvi povezujejo vzhod z zahodom. Pavlova potovanja so bila zaznamovana z določeno kritičnostjo, na primer njegov brodolom na sredini Sredozemlja, ki nas spominja na Jonov brodolom. Pavel ne zbeži. Lahko celo pomislimo, da so Rim bile njegove Ninive in da je popravil Jonovo brezbrižno držo ter odkupil njegov beg. »Zdaj, ko se je zahodno krščanstvo naučilo iz mnogih napak in kritičnih trenutkov v preteklosti, se lahko vrne k svojemu izvoru z upanjem, da bo lahko pričevalo o dobri novici narodom vzhoda in zahoda, severa in juga. Teologija, ki ohranja misli in srce osredotočeni na usmiljenega in milostljivega Boga, lahko pomaga Cerkvi in civilni družbi, da ponovno stopi na pot v spremstvu mnogih brodolomcev ter spodbuja prebivalce Sredozemlja, naj zavrnejo vsako skušnjavo po identitetnem osvajanju in zaprtosti.«

Delo teoloških fakultet in cerkvenih univerz prispeva k izgrajevanju pravične in bratske družbe, kjer sta skrb za stvarstvo in gradnja miru rezultat sodelovanja med civilnimi, cerkvenimi in medverskimi institucijami. Predvsem gre za delo v »evangeljski mreži«, kar pomeni v občestvu z Duhom Jezusa, ki je Duh miru, Duh ljubezni, ki deluje v stvarstvu in v srcih moških in žensk dobre volje vsake rase, kulture in vere. Kakor jezik, ki ga je uporabljal Jezus, ko je govoril o Božjem kraljestvu, tako analogično tudi interdisciplinarnost in oblikovanje mreže hočeta pospeševati razločevanje prisotnosti Duha Vstalega v realnosti. Začenši pri razumevanju Božje besede v njenem izvornem sredozemskem kontekstu, je možno razločevati znamenja časov v novih kontekstih.

 

Teologija po Veritatis Gaudium v sredozemskem kontekstu

Kaj je »naloga teologije po Veritatis Gaudium v sredozemskem kontekstu«, je bil še zadnji poudarek papeževega govora udeležencem simpozija z istim naslovom. Kot je odgovoril, se ta naloga mora »uglasiti z Duhom Jezusa Vstalega, z njegovo svobodo iti po svetu in doseči periferije, tudi tiste miselne«. »Naloga teologov je, da vedno znova spodbujajo srečanje kultur z izviri razodetja in tradicije. Stare miselne zgradbe, velike teološke sinteze iz preteklosti so rudniki teološke modrosti, a se ne morejo mehanično aplicirati na sedanja vprašanja. Gre za to, da iz njih naredimo zaklad, da bi lahko iskali nove poti. Hvala Bogu, sta prva vira teologije, torej Božja beseda in Sveti Duh, neizčrpna in vedno rodovitna. Zato se lahko in se mora delati v smeri 'teoloških binkoštni', kar omogoča moškim in ženskam našega časa, da poslušajo 'v svojem jeziku' krščansko premišljevanje, ki odgovarja njihovemu iskanju smisla in polnosti življenja. A da bi se to zgodilo, so nujne nekatere predpostavke.«

 

Prva predpostavka je, da je treba »začeti pri evangeliju usmiljenja«, pri oznanilu, ki ga je dal sam Jezus, in pri začetnih kontekstih evangelizacije. Teologija nastane sredi konkretnih ljudi, ki se jih sreča s pogledom in srcem Boga, ki jih išče z usmiljeno ljubeznijo. Ustvarjati teologijo je prav tako dejanje usmiljenja, je pripomnil papež in spomnil, da je v pismu teološki fakulteti Argentinske katoliške univerze leta 2015 zapisal: »Tudi dobri teologi, kakor dobri pastirji, imajo vonj po ljudeh in po ulici in s svojim razmišljanjem zlivajo olje in vino na rane ljudi. Teologija naj je izraz Cerkve, ki je 'poljska bolnišnica', ki v svetu živi svoje poslanstvo odreševanja in zdravljenja. Usmiljenje ni le pastoralna drža, ampak je bistvo samega Jezusovega evangelija. Spodbujam vas, da proučujete, kako se lahko v različnih disciplinah (dogmatiki, morali, duhovnosti, pravu itn.) izraža središčno mesto usmiljenja. Brez usmiljenja so naša teologija, naše pravo, naša pastorala v nevarnosti, da spolzijo v birokratsko omejenost ali ideologijo, ki po svoji naravi želi ukrotiti skrivnost.«

 

Na drugem mestu je potrebno resno sprejeti zgodovino v jedro teologije kakor odprti prostor srečanja z Gospodom. »Zmožnost videti navzočnost Kristusa in pot Cerkve v zgodovini nas dela ponižne in nas oddaljuje od skušnjave, da bi se zatekli v preteklost ter se s tem izognili sedanjosti. To je bila izkušnja mnogih učenjakov, ki so začeli – ne bom rekel kot ateisti, ampak bolj kot agnostiki – in so našli Kristusa. Kajti zgodovine ni bilo mogoče razumeti brez te sile.«

 

»Potrebna je teološka svoboda,« je bil naslednji papežev poudarek. Brez možnosti, da bi preizkušali nove poti, se ne ustvari nič novega in se ne pušča prostora novosti Duha Vstalega. »Tistim, ki sanjajo o monolitnem nauku, ki bi ga vsi branili brez odtenkov, se to lahko zdi kot nepopolnost in razdrobitev. Toda v resnici taka pestrost pomaga bolje odražati in razvijati različne vidike neizčrpnega bogastva evangelija« (Evangelii gaudium, 40). Kot je pripomnil, to pomeni tudi ustrezno revizijo ratia studioruma.

 

In navsezadnje, nujno je vzpostaviti »lažje in fleksibilne strukture«, ki dajejo prednost sprejemanju in dialogu na področju interdisciplinarnosti, transdisciplinarnosti in v mreži. Statuti, notranja organizacija, metoda poučevanja, ureditev študijev bi morali odražati fizionomijo Cerkve 'v izhodu'. Vse mora biti usmerjeno v podpiranje sodelovanja vseh, ki želijo študirati teologijo: poleg semeniščnikov in posvečenih, tudi laiki in ženske, tako laikinje kot redovnice. »Prispevek, ki ga ženske dajejo in lahko dajo k teologiji, je nenadomestljiv, in njihovo soudeležbo je torej treba podpirati,« je izpostavil papež Frančišek. »Sanjam o teoloških fakultetah, kjer se živi soobstoj razlik, kjer se odvija teologija dialoga in sprejemanja; kjer se izvaja poliedrični model teološkega znanja v statični in raztelešeni sferi. Kjer je teološko raziskovanje zmožno spodbujati naporen, a privlačen proces inkulturacije.«

 

Sklep

Papež Frančišek je govor povzel z besedami: »Kriteriji v Uvodu v apostolsko konstitucijo Veritatis Gaudium so evangeljski kriteriji. Kerygma, dialog, razločevanje, sodelovanje, mreža so elementi in načela, ki prevedejo način, s katerim je Jezus živel evangelij in ga oznanjal in s katerim ga tudi danes lahko posredujejo njegovi učenci.«

 

Teologija po Veritatis Gaudium je kerygmatična teologija, teologija razločevanja, usmiljenja in sprejemanja, ki vstopa v dialog z družbo, kulturami in verstvi za izgradnjo mirnega sobivanja oseb in narodov. Sredozemlje je zgodovinska, geografska in kulturna matrica praktičnega kerygmatičnega sprejemanja z dialogom in usmiljenjem. In Neapelj je poseben zgled in laboratorij ravno takšnega teološkega raziskovanja.« (Papež Frančišek v Neaplju, na Papeški teološki fakulteti za južno Italijo, 19.6.2019)

Papež v Neaplju: Teologija sprejemanja, dialoga in poslušanja

Video (mednarodni zvok): Papež Frančišek v Neaplju 1. del