Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

taborišča

4 odgovori [Zadnja objava]
sebastjan
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 38 weeks od tega
Pridružen: 31.08.2014

Danes mineva 70. let odrešitve taborišča Auschwitz. Zakaj je bog dopustil vse to trpljenje??? A je res bilo treba vse to?

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 hours 45 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Dovolite, Sebastjan, da k vašemu vprašanju dodam še svoj spisek:

-          Zakaj Bog dopusti, da se razjezim ali kdaj celo pobesnim, ko me kdo samo tiho opozori na moje napake?

-          Zakaj Bog dopusti, da nekdo v navalu strasti posili žensko?

-          Zakaj Bog dopusti, da nekdo iz ljubosumja ubije partnerja, otroke in sebe?

-          Zakaj Bog dopusti, da se mati odloči za umor svojega otroka?

-          Zakaj Bog dopusti, da se vsak dan prenajedam, ko vem, da vsako sekundo en otrok umre zaradi lakote?

-          Zakaj Bog dopusti, da zajamejo skupino deklic in jih zlorabljajo za spolne sužnje?

-          Zakaj Bog dopusti da mi na severni polobli vsak dan odmetavamo na tone hrane in oblačil, ko na južni polobli nimajo najosnovnejšega za preživetje?

-          Zakaj Bog dopusti, da se vsak dan dogajajo nova preganjanja in mučenja kristjanov?...

 

 

Nimam odgovora. Bog pa je že odgovoril tako, da ni okrnil naše svobode, ker ni diktator dobrega, ampak je šel sam na križ, da bi nas rešil iz usužnjenja zlu.

 

 

Meni je zelo blizu odgovor, ki ga je nekoč dal zdaj že sv. Janez Pavel II.: »Nimam odgovora na vprašanje trpljenja nedolžnih. Vem pa, da bi brez trpljenja svet postal imperij ošabnosti.« 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2011

Sebastjan, pozdravljen!

Najprej se mi zdi pomembno, da se vprašam: Ko se mi pojavlja takšno vprašanje, ali hočem slišati odgovor od Boga, ali zato, ker mi ne paše, že v naprej vem, da je Bog krivičen oz. da Bog ni Bog, ampak je 'kar neki'.

Po mnogih prepirih z Bogom, mi je mogoče počasi le nekoliko bližje spoznanje, da ima Bog vedno prav, da je zato dobro, da ga iskreno sprašujem, mu tudi ugovarjam, nikoli pa naj se ne postavljam na njegovo mesto. On se ni zmotil, je pa res, da ga težko razumem in še težje sprejmem.

Torej, mogoče kljub jezi, sprašujem: Čemu trpljenje? Sam bi vprašanje obrnil: Kako da se človek, po vseh takšnih strahotah, še vedno odloča zanje. Mar ni vsa ta groza tako jasen pokazatelj, da sovraštvo prinaša zlo in le ljubezen pravo veselje. In vendar, smo vedno znova priče grozljivemu nasilju, sovraštvu, zlorabam, izživljanju itd.

Človek je torej vedno svoboden. Isto okolje nekoga 'poživini', da mori in kolje, medtem ko drugi v takem okolju, kakor Maksimilijan Kolbe, da prostovoljno življenje za bližnjega.

Svoboda. Bog je dal človeku svobodo, s katero mu je dal največ. Z njo se lahko postavi ob bok Bogu, lahko pa se mu z njo do konca upre in stopi na stran hudega duha, padlih angelov. Brez svobode, človek ne bi bil to, kar je. Žal pa to drži za neverjetno lepoto, kot za neverjetno zlo.

Sedaj pa mogoče še besedo o trpljenju, ki ga doživlja vsak od nas. O tem je povedal papež Janez Pavel II. vse: Brez trpljenja bi svet postal imerij ošabnosti. Prav skoz sprejemanje trpljenja: krivic, ponižanj, nasprotovanj ipd. človek, če vse prav obrne, doseže svetost in na drugi strani: če to počenja sam, dosega pekel v sebi in okrog sebe. Če nismo ponižani, se ne bomo naučili ponižnosti, če nas nekaj ne boli, ne bomo naredili velikih korakov. Trpljenje je zame, žal, najboljša šola ljubezni. Nikomur ne želim trpljenja, a sem prepričan: Kdor ni trpel, ne bo dosegel svetosti - resnične človeške veličine.

V nas je hrepenenje po človeški veličini in nekje zadaj jasna zavest, kako do tja. Upam, da te ne jezim, Sebastjan, ko ti rečem: Vsak v globini ve, da ima Bog prav, čeprav je tudi res, da se nam to vsem upira. Na nas je: Ali bomo dali prav Resnici, ali se ji bomo uprli? Pilatovsko vprašanje: Kaj je resnica? je preprosto rečeno izmikanje in laž.

Naj stane kolikor hoče, moram reči: Edina prava pot je pot človeške veličine, pot ki v ljubezni pelje preko trpljenja (ne mimo!) do veselja Božjih otrok - čeprav za marsikoga šele v večnosti.

Obletnica Auschwica je priložnost, da postanemo bolj Kolbeji, bolj ljudje!

 

Valentina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 51 weeks od tega
Pridružen: 09.08.2014

Lepo napisane in predvsem pomirjujoče so Petrove besede. Bog mi je dal vso svobodo, v vseh mojih odločitvah mi stoji ob strani, z roko na ramenu, z menoj je v dobrem in slabem, trpljenju in sreči... kolikor mu dopustim, da mi je blizu. To vez utrjujem z molitivjo, z njo skušam razumeti in sprejeti trpljenje, ki ga je danes veliko, kljub temu, da bi lahko človek (ko bi le hotel in zmogel!?) z vso svojo svobodo in možnostimi zgornja nasprotja, ki jih navaja s. Slavica, omilil, če ne odpravil... To se mi v danem trenutku tega sveta zdi skoraj utopično. Zakaj tega ne storimo? Zakaj postajamo vse bolj otopeli, da nas naše, še manj pa tuje krivice ne dotaknejo...

Danes sem slišala o smrti žene v Italiji, ki je bila tri leta prikenjena na posteljo, shujšala na malo več kot 15 kg, oskrboval jo je mož (?!), sosedje pa velikokrat slišali vpitje in kričanje... pa nobeden ni nič ne rekel, ne ukrepal...ne socialne službe, nič. Sprašujem se, ali večina ljudi sploh še posluša svojo vest, se sprašuje, razmišlja o vsem, ali samo tlačimo podatke v našo podzavest. Na tem svetu manjka vrednot, spoštovanja, vse preveč je "JAZ SEM", "JAZ LAHKO", vlada Bog Denar (kot je rekel papež Frančišek). 

Včasih je tako zelo malo potrebno, da si eden drugemu polepšamo življenje, začnimo pri majhnih stvareh.

Ne bodimo mlačni kristjani.

Martina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 2 days od tega
Pridružen: 08.03.2011

Star pregovor pravi. "Ne stori drugemu tega, česar nočeš, da drugi storijo tebi". Ta pregovor me spremlja že iz otroštva, iz veroučnih klopi. Trpljenje na telesu je zagotovo huda preizkušnja. Ne morem pa mimo tistih, ki trpijo navznoter, v duši, na zunaj pa se tega ne vidi.
Tudi sama verjamem, da je Bog dober in da On ne dopušča vseh grozot, ampak človek sam, s svobodno voljo in padlimi angeli.
Tudi sama se trudim tako živet, da drugega ne bi prizadela, a se kdaj stvari obrnejo v drugo smer čeprav je bil namen dober. Takrat je trpljenje neizogibno in ga moram sprejeti z vso težo bremena. Odgovore in tolažbo najdem v molitvi, pred križem.
Dobri Bog, hvala ti za vse preizkušnje in trpljenje, ki mi pomagajo razumeti tisto, kar je nemogoče razumeti brez trpljenja.