Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Sveta apostola Peter in Pavel

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 6 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Priči življenja, odpuščanja, Jezusovi priči

(Ob svetem očetu so somaševali novi nadškofi metropoliti, imenovani v zadnjem letu, ki so Petrovemu nasledniku obljubili zvestobo in pokorščino, papež pa je blagoslovil palije. Bogoslužja se je udeležila tudi delegacija carigrajskega ekumenskega patriarhata.)

 

Apostola Peter in Pavel sta pred nami kot priči

»Apostola Peter in Pavel sta pred nami kot priči. Nikoli se nista naveličala oznanjevati, živeti poslanstva, na poti, iz Jezusove dežele pa vse do Rima. Tukaj sta ga izpričala vse do konca, tako da sta dala življenje kot mučenca. Če gremo h koreninam njunega pričevanja, odkrijemo, da sta priči življenja, priči odpuščanja in Jezusovi priči.

 

Priči življenja

Sta priči življenja. Čeprav njuni življenji nista bili čisti in premočrtni. Oba sta bila po naravi zelo verna: Peter, apostol od prve ure dalje, Pavel je bil znan celo »po svoji strastni vnemi za očetna izročila« (Gal 1,14). Vendar pa sta storila velikanski napaki: Peter je prišel do tega, da je zatajil Gospoda, Pavel pa je preganjal Božjo Cerkev. Jezusovi vprašanji sta oba razgalili: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« (Jn 21,15); »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4) Peter se je užalostil zaradi Jezusovih vprašanj, Pavla pa so njegove besede oslepile. Jezus ju je poklical po imenu ter spremenil njuni življenji. In po vseh teh prigodah jima je zaupal, dvema skesanima grešnikoma. Lahko bi se vprašali: zakaj nam Gospod ni dal dveh neoporečnih prič, ki bi bili brez »dosjeja«, katerih življenje bi bilo neomadeževano? Zakaj Peter, ko pa je bil tudi Janez? Zakaj Pavel in ne Barnaba?

 

Ko se imamo za boljše od drugih, je začetek konca

V tem je pomemben nauk: izhodiščna točka krščanskega življenja ni »biti vredni«; s tistimi, ki so mislili, da so dobri, je Gospod lahko bolj malo storil. Ko se imamo za boljše od drugih, je začetek konca. Gospod ne dela čudežev pri tistem, ki misli, da je pravičen, ampak pri tistem, ki ve, da potrebuje pomoč. Ne privlači ga naša sposobnost, ne ljubi nas zaradi tega. On nas ljubi takšne, kot smo in išče ljudi, ki niso samozadostni, ampak so mu pripravljeni odpreti srce. Peter in Pavel sta bila takšna, prosojna pred Bogom. Peter je takoj Jezusu rekel: »sem grešen človek« (Lk 5,8). Pavel je zapisal, da je »najmanjši izmed apostolov«, da ni vreden, da se imenuje apostol (prim. 1Kor 15,9).

 

Svetost ni v povzdigovanju samega sebe, ampak v ponižanju

V življenju sta ohranila to ponižnost, vse do konca: Peter križan z glavo navzdol, ker se ni imel za vrednega, da bi posnemal svojega Gospoda; Pavel je bil vedno zvest svojemu imenu, ki pomeni »majhen« in je pozabil na ime, ki ga je dobil ob rojstvu: Savel, ime prvega kralja njegovega ljudstva. Razumela sta, da svetost ni v povzdigovanju samega sebe, ampak v ponižanju: ni vzpenjanje po lestvici, ampak vsakodnevno izročanje svoje revščine Gospodu, ki s ponižnimi dopolnjuje velike stvari. Katera je bila skrivnost, ki ju je vodila naprej v šibkostih? Skrivnost je bilo Gospodovo odpuščanje.

 

Priči odpuščanja, ki ozdravi tudi občutke krivde

Ponovno ju odkrijmo torej kot priči odpuščanja. V svojih padcih sta odkrila moč Gospodovega usmiljenja, ki ju je prerodilo. V njegovem odpuščanju sta našla nepremagljiv mir in veselje. Zaradi tega, kar sta »skuhala«, bi lahko živela z občutki krivde: kolikokrat je Peter ponovno premišljeval o svojem zanikanju! Koliko pomislekov za Pavla, ki je prizadejal zlo tolikim nedolžnim! S človeškega vidika sta ga polomila. Vendar pa sta srečala ljubezen, ki je večja od njunih polomij; odpuščanje, ki je tako močno, da ozdravi tudi njune občutke krivde. Le tedaj, ko izkusimo Božje odpuščanje, se resnično ponovno rodimo. Tam se ponovno začne, pri odpuščanju; tam ponovno najdemo same sebe: ko izpovemo svoje grehe.

 

Jezus ni preteklost, ampak sedanjost in prihodnost

Priči življenja, priči odpuščanja, Peter in Pavel sta predvsem Jezusovi priči. On v današnjem evangeliju sprašuje: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovori spominjajo na osebnosti iz preteklosti: »Janez Krstnik, Elija, Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Izredne osebe, vendar vse mrtve. Peter pa odgovori: »Ti si Kristus« (prim. Mt 16,13.14.16). Kristus, to je Mesija. Gre za besedo, ki ne kaže na preteklost, ampak na prihodnost: Mesija je tisti, ki je pričakovan, novost, tisti, ki v svet prinaša Božje maziljenje. Jezus ni preteklost, ampak sedanjost in prihodnost. Ni oddaljena osebnost, ki bi se je spominjali, ampak Tisti, katerega Peter tika: Ti si Kristus. Za pričo je Jezus, bolj kot neka osebnost iz preteklosti, oseba življenja: je novo in ne že videno; novost prihodnosti, ne spomin na preteklost.

 

Pričevanje se rodi iz srečanja z živim Jezusom

Priča torej ni tisti, ki pozna Jezusovo zgodbo, ampak tisti, ki živi zgodbo ljubezni z Jezusom. Saj navsezadnje priča oznanja le to: da je Jezus živ in da je skrivnost življenja. Vidimo Petra, ki je po tem, ko je rekel: Ti si Kristus, dodal: »Sin živega Boga« (v. 16). Pričevanje se rodi iz srečanja z živim Jezusom. Tudi v središču Pavlovega življenja najdemo isto besedo, ki prekipeva iz Petrovega srca: Kristus. Pavel nenehno ponavlja to ime, skoraj štiristokrat v svojih pismih! Zanj Kristus ni le vzor, zgled, oporna točka: je življenje. Takole piše: »Živeti je zame Kristus« (Flp 1,21). Jezus je njegova sedanjost in njegova prihodnost, vse do te točke, da ima preteklost za smeti zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa (prim. Flp 3,7-8).

 

Ali jaz vsak dan obnavljam srečanje z Jezusom?

Bratje in sestre, pred tema dvema pričama se vprašajmo: »Ali jaz vsak dan obnavljam srečanje z Jezusom?« Morda želimo samo vedeti stvari o Jezusu, nas zanimajo stvari v Cerkvi ali novice s področja vere. Odpiramo strani in časopise in govorimo o svetih stvareh. Vendar pa se tako ostane pri tem, kar pravijo ljudje, pri raziskavah, pri preteklosti, pri statistikah. Jezusa to bolj malo zanima. On ne želi reporterjev duha, še toliko manj kristjanov z naslovnice ali statistik. On išče priče, ki mu vsak dan rečejo: »Gospod, ti si moje življenje.«

 

Jezus sprašuje tudi nas: Kdo sem jaz zate? Me ljubiš?

Po tem, ko sta srečala Jezusa, izkusila njegovo odpuščanje, sta apostola pričevala o novem življenju: ničesar več nista hranila zase, ampak sta darovala sama sebe. Nista se zadovoljila s polovičarstvom, ampak sta prevzela edino mero, ki je mogoča za tistega, ki sledi Jezusu: to je ljubezen brez mere. Prosimo za milost, da ne bi bili mlačni kristjani, ki živijo polovičarsko, ki dopustijo, da se ljubezen ohladi. V vsakodnevnem odnosu z Jezusom in v moči njegovega odpuščanja ponovno najdimo svoje korenine. Jezus, kakor Petra, sprašuje tudi nas: »Kdo sem jaz zate?«; »me ljubiš?«. Dopustimo, da te besede vstopijo v našo notranjost ter zanetijo željo po tem, da se ne bi zadovoljili z minimumom, ampak bi ciljali na maksimum, da bi bili tudi mi žive Jezusove priče.

 

Paliji, delegacija ekumenskega patriarhata

Danes se blagoslavljajo paliji za nadškofe metropolite, ki so bili imenovani v preteklem letu. Palij spominja na ovco, ki jo je Pastir poklican nositi na ramenih: je znamenje, da je potrebno življenje zato, da bi ga imeli, izgubiti, podariti. Po lepi tradiciji današnje veselje z nami deli delegacija ekumenskega patriarhata, ki jo prisrčno pozdravljam. Vaša prisotnost, dragi bratje, nas spominja na to, da moramo dati vse od sebe na poti k polni enosti med verniki, v občestvu na vseh ravneh. Bog nas je spravil in mi smo si medsebojno odpustili, zato smo skupaj poklicani biti Jezusove priče s svojim življenjem.« (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra, 29.6.2019)

 

Papež o sv. Petru in Pavlu: Priči življenja, odpuščanja, Jezusovi priči