Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Strah nas je božjih presenečenj

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 17 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Homelija na velikonočno vigilijo, 30. marca 2013

 

Dragi bratje in sestre!

1. V evangeliju te sijajne noči velikonočne vigilije srečamo najprej žene, ki gredo k Jezusovemu grobu z dišavami, da bi mazilile njegovo telo (prim. Lk 24,1-3). Gredo opravit dejanje sočutja, naklonjenosti, ljubezni, tradicionalno dejanje do dragega pokojnika, kakor to delamo tudi mi. Hodile so za Jezusom, ga poslušale, čutile so se razumljene v svojem dostojanstvu in so ga spremljale vse do konca na Kalvariji in do snemanja s križa. Lahko si zamislimo njihova občutja, ko gredo h grobu: neka žalost, bolečina, ker jih je Jezus zapustil, je umrl, njegova zgodba se je končala. Zdaj se je treba vrniti v staro življenje. In vendar je v ženah še dalje živela ljubezen in prav ljubezen do Jezusa jih je prignala, da so odšle h grobu. Toda v tem trenutku se zgodi nekaj povsem nepričakovanega, novega, kar pretrese njihova srca in njihove načrte in bo povsem preobrnilo njihovo življenje: vidijo, da je kamen od groba odvaljen, se približajo in ne najdejo Gospodovega telesa. Ob tem dejstvu so vse zaprepadene, v dvomih, polne vprašanj: »Kaj se dogaja?«, »Kaj vse to pomeni?« (prim. Lk 24,4). Ali se ne zgodi nekaj takega tudi nam, ko se zgodi nekaj resnično novega v potekanju vsakdanjih dogodkov? Zaustavimo se, ne razumemo, ne vemo, kako se s tem soočiti. Novost nas često prestraši, tudi novost, ki nam jo prinaša Bog, novost, ki jo od nas pričakuje Bog. Smo kot apostoli v evangeliju: pogosto bi se raje držali svojih gotovosti, se ustavili pri grobu, pri misli na pokojnega, ki slednjič živi samo v spominu zgodovine kakor velike osebnosti iz preteklosti. Strah nas je božjih presenečenj; strah nas je božjih presenečenj! Vedno nas preseneča!

Bratje in sestre, ne zaprimo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje! Pogosto smo utrujeni, razočarani, žalostni, čutimo težo svojih grehov, mislimo, da nam ne bo uspelo. Ne zapirajmo se vase, ne izgubljajmo zaupanja, nikoli se ne predajmo: ni položaja, ki ga Bog ne bi mogel spremeniti, ni greha, ki ga ne bi mogel odpustiti, če se Mu odpremo.

2. Pa se vrnimo k evangeliju, k ženam, in stopimo korak dalje. Najdejo prazen grob, Jezusovega telesa ni tam, zgodilo se je nekaj novega, vse to pa ne pove še nič jasnega: zbuja vprašanja, pušča nas zaprepadene, ne da bi našli odgovor. In glej, dva moža v bleščečih oblačilih jim pravite: »Zakaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, vstal je« (Lk 24,5-6). To, kar je bilo preprosto dejanje, dejstvo, storjeno seveda iz ljubezni – namreč iti h grobu –, se zdaj spremeni v dogodek, ki resnično preobrazi življenje. Nič ne ostane tako, kot je bilo prej, ne le v življenju teh žena, ampak tudi v našem življenju in v zgodovini človeštva. Jezus ni mrtev, vstal je, je Živi! Ni se preprosto vrnil v življenje, ampak je življenje samo, ker je Božji Sin, ki je Živi (prim. 4 Mz 14,21-18; 5 Mz 5,26; Joz 3,10). Jezusa ni več v preteklosti, ampak živi v sedanjosti in se izteza v prihodnost, je večni božji »danes«. Tako se božja novost prikaže pred očmi žena, učencev, vseh nas: zmaga nad grehom, nad zlom, nad smrtjo, nad vsem, kar stiska življenje in mu daje manj človeški obraz. In to je sporočilo, ki se obrača name, nate, draga sestra in dragi brat. Kolikokrat potrebujemo, da nam Ljubezen reče: zakaj iščete živega med mrtvimi? Problemi, vsakdanje skrbi nas nagibajo k temu, da se zapiramo vase, v žalost, v grenkobo … in tam je smrt. Ne iščimo tam njega, ki je živ!

Sprejmi torej, da vstali Jezus vstopi v tvoje življenje, sprejmi ga z zaupanjem kot prijatelja: On je življenje! Če si bil vse doslej daleč od njega, naredi majhen korak: sprejel te bo z razprostrtimi rokami. Če ti je vseeno, sprejmi tveganje: ne boš razočaran. Če se ti zdi težko hoditi za njim, se ne boj, zaupaj se mu, bodi prepričan, da ti je blizu, s tabo je in ti bo dal tisti mir, ki ga iščeš, in moč, da boš živel, kakor hoče On.

3. Še eno stvar bi rad poudaril iz evangelija te sijajne velikonočne vigilije. Žene se srečajo z božjo novostjo: Jezus je vstal, je Živi! Pred praznim grobom in možema v bleščečih oblačilih pa je njihova prva reakcija strah: »Povesile so pogled,« opaža sveti Luka, niso si upale niti gledati. Ko pa slišijo oznanilo o vstajenju, ga sprejmejo z vero. In moža v bleščečih oblačilih vpeljeta temeljni glagol: »Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji … In spomnile so se njegovih besed« (Lk 24,6.8). To je vabilo k spominjanju na srečanje z Jezusom, na njegove besede, na njegova dejanja, na njegovo življenje. In prav to spominjanje z ljubeznijo na izkustvo z Učiteljem vodi žene, da premagajo vsak strah in ponesejo oznanilo o vstajenju apostolom in vsem drugim (prim. Lk 24,9). Spominjati se tega, kar je Bog storil in dela zame, za nas. spominjati se prehojene poti; to odpira srce na stežaj za upanje v prihodnost. Naučimo se spominjanja tega, kar je Bog storil v našem življenju!

Ko v tej noči luči kličemo priprošnjo Device Marije, ki je vsak dogodek ohranila v svojem srcu (prim. Lk 2,19.51), prosimo, naj nas Gospod naredi deležne njegovega vstajenja. Naj nas odpre za svojo novost, ki preobraža, za božja presenečenja; naj nas naredi za ljudi, sposobne spominjanja tega, kar dela v naši osebni in svetovni zgodovini; naj nas usposobi, da ga bomo zaznali kot Živega in delujočega med nami; naj nas vsak dan pouči, naj ne iščemo Živega med mrtvimi. Amen.

 

Prevedel br. Miran Špelič OFM

VIR RADIO VATIKAN

 

 

Torinski prt na televizijskih ekranih. Papež: Potopimo se v zgovorno tišino ljubezni
http://sl.radiovaticana.va/news/2013/03/30/torinski_prt_na_televizijskih_ekranih._pape%C5%BE:_potopimo_se_v_zgovorn/slv-678327