Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Slava in glavna mašna prošnja

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 1 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Slava
»Prejšnjo sredo smo razložili kesanje, ki nam pomaga odreči se domišljavosti in stopiti pred Boga takšni, kakršni v resnici smo, z zavestjo, da smo grešniki, in v upanju, da nam je odpuščeno. Ravno iz srečanja med človeško bedo in božjim usmiljenjem črpa moč hvaležnost, izražena v 'slavi'. Kot je zapisano v Rimskem misalu, 'slava' je 'prastara in častitljiva hvalnica, s katero Cerkev, zbrana v Svetem Duhu, slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje'. Začetek te hvalnice je pesem angelov ob Jezusovem rojstvu v Betlehemu, radostno oznanilo objetosti med nebom in zemljo. Ta pesem vključi tudi nas, ki smo zbrani v molitvi: 'Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.
'

Glavna prošnja
Po slavi oziroma kadar je ni, takoj po kesanju, molitev dobi posebno obliko prošnje, ki se imenuje glavna prošnja. Po njej je izražen značaj svetega opravila, ki se razlikuje glede na dan in čas v letu. S povabilom 'Molimo', duhovnik ljudstvo povabi, naj se skupaj z njim zaustavi v trenutku tišine ter se zaveda, da stoji pred Bogom, vsak v svojem srcu pa se lahko spomni svojih osebnih namenov, s katerimi se udeležuje maše. Duhovnik pravi 'Molimo', zatem je trenutek tišine in vsak pomisli na stvari, ki jih potrebuje, ki jih želi prositi v molitvi.

Trenutek tišine
Tišina ne pomeni samo odsotnosti besed, ampak pripraviti se na poslušanje drugih glasov: glasu našega srca, predvsem pa glasu Svetega Duha. Pri bogoslužju je narava svete tišine odvisna od trenutka, ki ji je namenjen. Pri skupnem kesanju in po povabilu k molitvi, pomaga k zbranosti; po branju beril ali po pridigi je poziv h kratkemu premišljevanju o tistem, kar se je slišalo; po obhajilu spodbuja notranje slavljenje in molitev.

Pred začetno molitvijo torej tišina pomaga, da se poglobimo vase in razmislimo, zakaj smo tu. Zato je tudi pomembno prisluhniti našemu duhu, da bi ga zatem lahko odprli Gospodu. Morda so za nami dnevi napora, veselja, bolečine in to želimo povedati Gospodu, klicati njegovo pomoč, prositi ga, naj nam je blizu; morda imamo bolne družinske člane in prijatelje ali pa ti preživljajo težke preizkušnje; morda želimo izročiti Bogu usodo Cerkve in sveta. In ravno temu je namenjena kratka tišina preden duhovnik, ki sprejme namene vsakega in v imenu vseh Bogu na glas izreče skupno molitev, kar je ravno glavna prošnja vseh posameznih namenov. S tem se zatem zaključi začetni obred maše. Vsem duhovnikom priporočam, naj spoštujejo ta trenutek tišine in naj ne hitijo. Brez te tišine tvegamo, da se zanemari zbranost duše.

Kristus je tisti, ki moli
Duhovnik moli glavno prošnjo z razprostrtimi rokami. To je molitvena drža, ki so jo kristjani prevzeli že v prvih stoletjih, da bi posnemali Kristusa z razprtimi rokami na lesu križa, kakor lahko vidimo na poslikavah v rimskih katakombah. Tako je Kristus tisti, ki moli. V Križanem prepoznamo Duhovnika, ki daruje Bogu všečno daritev.

Bogoslužje naj bo naša šola molitve
V rimskem obredu so molitve zgoščene, a bogate s pomenom. O njih lahko veliko premišljujemo. Vračati se k premišljevanju besedil tudi izven maše nam lahko pomaga naučiti se, kako se obrniti na Boga, kaj ga prositi, katere besede uporabiti. Naj bogoslužje za vse nas postane prava šola molitve. (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 10.1.2018)


 

 

Kateheza: Slava in glavna prošnja. Papež izpostavil pomen tišine