Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Semenišče je hiša molitve, študija in občestva

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 52 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Semenišče je hiša molitve, študija in občestva

»Lepota poklicanosti v duhovniško službo pomeni dar in prizadevanje, da predstavljate Dobrega pastirja sredi njegovega ljudstva. Da bi se pripravili na to poslanstvo, Cerkev zahteva resno formacijsko pot, ki jo semenišče lahko zagotavlja na najboljši način. Izpostavil bi tri vidike semenišča: hiša molitve, hiša študija, hiša občestva.

 

Hiša molitve

Za tiste, ki so bolj izpostavljeni mrzlemu vetru negotovosti in verske brezbrižnosti, je pomembno, da v duhovniku najdejo krepko vero, ki je kakor bakla v noči in kakor skala, katere se je mogoče oprijeti. Ta vera se goji predvsem v osebnem odnosu, iz srca v srce, z osebo Jezusa Kristusa. In semenišče je najprej hiša molitve, kjer Gospod skliče 'svoje' na 'samoten kraj' (glej Lk 9,18), da bi živeli močno izkušnjo srečanja in poslušanja. Preko te poti jih želi pripraviti, da postanejo vzgojitelji Božjega ljudstva v veri, ter jih usposobiti, da bodo z oblastjo oznanjali Božjo besedo, zbirali ljudstvo, ga hranili z zakramenti in ga vodili po poti zveličanja in ga ohranjali v enosti. Zatorej se je treba ustrezno posvetiti duhovni formaciji. To so najboljša leta za učenje 'biti z Njim', ko se s čudenjem okuša milost biti njegovi učenci, učiti se poslušati ga, motriti njegovo obličje. Tukaj je izkušnja tišine in molitve temeljna: tam, ko se ostaja v njegovi prisotnosti, lahko učenec spozna Učitelja, kakor ga On pozna, kot bi rekel sv. Pavel (glej 1 Kor 13,12). A bistveno je tudi srečanje z Jezusom v obličju in mesu revnih. Tudi to je sestavni del duhovne formacije semeniščnikov.

 

Hiša študija

Drugi vidik, ki opredeljuje semenišče pa je študij. Študij je sestavni del poti, ki je namenjena vzgoji žive in zavestne vere, poklicane postati vera pastirja. Študij je privilegirano sredstvo za modrostno in znanstveno znanje, ki je zmožno zagotoviti trdne temelje celotni zgradbi formacije bodočih duhovnikov. Prav tako je sredstvo skupnega znanja, kar pomeni naslednje: Trud pri študiju, tudi v semenišču, je oseben, ni pa individualen. Predavanja in učenje podeliti s tovariši v semenišču je prav tako način postajanja del prezbiteriata. Brez zanemarjanja osebnih nagnjenj in sposobnosti, ampak z njihovim ovrednotenjem, se v semenišču študira skupaj za skupno poslanstvo. In to daje prav poseben 'okus' seznanjanju s Svetim pismom, s teologijo, z zgodovino, s pravom in z vsako disciplino. Sooči se z različnimi osebnimi občutljivostmi v skupnem obzorju poklicanosti in poslanstva. In to zahvaljujoč delu učiteljev, ki poučujejo znotraj tega istega cerkvenega obzorja, svobodnega od vsake samozadostnosti. Lepo je študirati na ta način, v tem okolju.

 

Hiša občestva

Semenišče kot hiša občestva je še tretji vidik, ki ga želim postaviti v ospredje in ga – enako kot prva dva – opredeliti kot transverzalnega. Ta vidik se začne pri osnovni človeški odprtosti za druge, zmožnosti za poslušanje in dialog, ter je poklican prevzeti obliko občestva prezbiterjev okoli škofa in pod njegovim vodstvom. Pastoralna ljubezen duhovnika ne more biti verodostojna, če je ne predhaja in ne spremlja bratstvo, najprej med semeniščniki in zatem med prezbiterji. Bratstvo, ki je vedno bolj prepojeno z apostolsko obliko in obogateno s potezami škofijskosti, kar pomeni s posebnimi značilnostmi Božjega ljudstva in svetnikov, predvsem svetih duhovnikov, krajevne Cerkve. V tem kontekstu je semenišče pot, ki kandidate vzgaja, da vrednotijo vsako svoje dejanje z ozirom na Kristusa in da pripadnost enemu prezbiterijatu razumejo kot vnaprejšnjo razsežnost pastoralnega delovanja in občestvenega pričevanja, ki sta nenadomestljiva pri učinkovitem služenju skrivnosti Cerkve in njenemu poslanstvu v svetu.

 

Štiri vrste bližine

Na tem mestu želim poudariti štiri drže bližine, ki pripadajo škofijskim duhovnikom. Biti blizu Bogu v molitvi, kar se začne že v semenišču; biti blizu škofu – brez škofa je duhovnik lahko voditelj, a ne bo duhovnik; biti blizu ostalim duhovnikom; zelo me žalosti videti med seboj ločene duhovnike, ki so eden proti drugemu ali pa so najprej vsi prijazni, zatem pa enega obrekujejo; zadnja vrsta bližine je bližina Božjemu ljudstvu. Lepo vas prosim, ne pozabite, od kod prihajate. Kakor je Pavel rekel Timoteju: 'Spominjaj se svoje mame in babice.', korenin, ne pozabi, da si bil vzet iz črede in si prišel sem, ker te je Gospod izbral. Nisi prišel delat cerkvene kariere […] Bližina Bogu, bližina škofu, bližina med vami in bližina Božjemu ljudstvu. Če manjka ena, bo duhovniku začelo počasi drseti v sprevrženost klerikalizma ali v drže togosti. Kjer je klerikalizem, tam je pokvarjenost. In kjer je togost, pod togostjo so veliki problemi.

 

Naj vam Brezmadežna Marija pomaga vsak dan odkrivati zaklad, dragoceni biser, kar sta Kristus in njegovo kraljestvo, in postajati radostni oznanjevalci njegovega evangelija. Semenišče je tudi čas, ko se sprejme Marijo kot Mater v svojo hišo, svoje življenje.« (Papež Frančišek semeniščnikom in vodstvu Regionalnega papeškega semenišča Flaminio v Bologni; Vatikan, 9.12.2019)

 

Papež semeniščnikom: Semenišče je hiša molitve, študija in občestva