Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Rimski kuriji o zvestobi in istem čutenju s papežem za boljše služenje Cerkvi

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 53 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Dragi bratje in sestre. Božič je praznik vere v Božjega Sina, ki je postal človek, da bi povrnil človeku sinovsko dostojanstvo, izgubljeno zaradi greha in nepokorščine. Božič je praznik vere v srcih, ki se spremenijo v jaslice, da bi sprejela Njega, torej v dušah, ki Bogu dovolijo, da iz debla revščine napravi poganjek upanja, dejavne ljubezni in vere.

Danes je ponovno priložnost, da si izmenjamo božična voščila in da voščim vsem vam, vašim sodelavcem, papeškim predstavnikom, vsem osebam, ki so zaposlene v Kuriji ter vsem vašim dragim svet in vesel Božič in srečno novo leto. Naj nam letošnji božič odpre oči, da bomo zapustili odvečno, lažno, škodljivo in ponarejeno in bomo videli bistveno, resnično, dobro in pristno. Res vse najboljše!

Dragi bratje, če sem zadnjič govoril o rimski kuriji ad intra (navznoter) želim letos podeliti z vami razmišljanja o Kuriji ad exta (navzven), oziroma o odnosu Kurije do narodov, do delnih Cerkva, do Vzhodnih Cerkva, do ekumenskega dialoga, do judovstva, do islama in drugih religij, torej do zunanjega sveta.

Moja razmišljanja vsekakor temeljijo na osnovnih kanoničnih počelih Kurije, na njeni zgodovini, pa tudi na osebnem videnju, ki sem ga v kontekstu aktualne potekajoče reforme skušal v preteklih letih podeliti z vami.

Ko govorimo o reformi, mi pride na misel prisrčen in pomenljiv izrek msgr. Frédérica-Françoisa-Xaviera De Mérodea: 'Izvajati v Rimu reformo je kot čistiti egiptovsko sfingo z zobno ščetko.' To kaže na to, koliko je za dosego tega namena potrebne potrpežljivosti, posvetitve in tenkočutnosti, saj je Kurija starodavna, zapletena, častitljiva ustanova, sestavljena iz ljudi, ki prihajajo iz različnih kultur, jezikov, miselnosti in ki je od vedno strukturalno vezana na izvajanje primata rimskega škofa v Cerkvi, oziroma na sveto službo, kakor jo je hotel sam Kristus Gospod za dobro vsega telesa Cerkve (ad bonum totius corporis).

Univerzalnost službe Kurije izhaja in izvira iz katoliškosti petrinske službe. Kurija, ki je zaprta sama vase, bi izdala namen svojega obstoja in bi zapadla v samosklicevanje ter bi se obsodila na samouničenje. Kurija je ex natura (po naravi) zamišljena za ad exta (navzven), ker je in dokler je, vezana na petrinsko službo, v službi Besede in oznanila blagovesti, da je Bog Emanuel, ki se rodi med ljudmi, ki postaja človek, da bi vsakemu človeku pokazal svojo najglobljo bližino, svojo brezmejno ljubezen ter svojo božansko željo, da bi bili vsi ljudje rešeni ter prišli do uživanja nebeške blaženosti (prim. 1Tim 2,4); saj Bog daje, da njegovo sonce vzhaja tako nad dobrimi kot hudobnimi (prim. Mt 5, 45); torej Bog, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel (prim. Mt 20,28); Bog, ki je ustanovil Cerkev zato, da bi bila na svetu, a ne od sveta in da bi bila orodje zveličanja ter služenja.

Misleč ravno na ta služeči, petrinski in kurijalni namen, torej služenja, sem pred kratkim med pozdravom očetov in voditeljev Vzhodnih katoliških Cerkva, uporabil izraz 'diakonski primat' in s tem napotil na podobo, tako ljubo sv. Gregorju Velikemu, Servus servorum Dei (služabnik Božjih služabnikov). Ta definicija v svoji kristološki razsežnosti izraža trdno voljo posnemati Kristusa, ki je prevzel nase obliko služabnika (prim. Flp 2,7). Ko je Benedikt XVI. govoril o tem, je dejal, da ta stavek ni bil na Gregorjevih 'ustnicah samo pobožna fraza, ampak resničen odsev njegovega življenja in delovanja. V globini ga je pretresla ponižnost Boga, ki je v Kristusu postal naš služabnik, nam umil in nam še umiva umazane noge.'

Podobna diakonska drža mora biti značilna tudi za tiste, ki pod različnim nazivom delajo znotraj rimske kurije, ki deluje, kakor to omenja Zakonik cerkvenega prava, v imenu in z avtoriteto Svetega očeta, saj 'izvaja svojo vlogo za dobro in v službi delnih Cerkva' (ZCP kan. 360).

Diakonski primat, ki se nanaša na papeža, je posledično diakonski tudi za delo, ki poteka znotraj rimske kurije ad intra in navzven ad extra. Ta tematika o službeni in kurialni diakoniji izhaja iz starodavnega besedila, ki se nahaja v Didascalia Apostolorum, kjer je zapisano: 'Diakon naj bo škofovo uho in usta, njegovo srce in njegova duša', saj se ta skladnost nanaša na občestvo, harmonijo in mir v Cerkvi, ker je diakon varuh služenja v Cerkvi. Ne mislim, da je naključje, saj je uho organ sluha in ravnotežja in usta organ okušanja in govorjenja. Neko drugo starodavno besedilo dodaja, da so diakoni poklicani biti škofovo oko. Oko namreč gleda in posreduje podobo razumu ter mu pomaga sprejeti odločitve in voditi za dobro vsega telesa.

Odnos, ki ga lahko potegnemo iz teh podob, je odnos občestva in sinovske pokorščine v službi svetemu Božjemu ljudstvu. Nobenega dvoma torej ni, da mora takšen odnos obstajati tudi med tistimi, ki delajo v rimski kuriji, vse od voditeljev dikasterijev do predstojnikov ter uradnikov in vseh. Občestvo s Petrom utrjuje in poživlja občestvo med vsemi.

S tega vidika sklicevanje na čute človeškega organizma pomaga imeti čut za navzven, za pozornost do tistega, kar je zunaj. V človeškem organizmu so čuti naša prva povezava s svetom ad extra, so kot most do njega, so naša možnost za odnosnost. Čuti nam omogočajo razbrati resničnost in tudi postaviti se v resničnost. Sv. Ignacij Loyolski ni po naključju priporočal naj si pomagamo z uporabo čutov pri kontemplaciji Kristusove skrivnosti in resnic.

To je zelo pomembno pri preraščanju neuravnovešene in izrojene logike zarot in majhnih krogov, ki v resnici predstavljajo, kljub njihovim opravičevanjem in dobrim namenom, rak rano, ki vodi k samosklicevanju in se vtihotaplja v cerkvene organizme kot takšne ter še posebej v osebe, ki v njih delujejo. Če se to zgodi, se izgubi veselje evangelija, veselje sporočanja Kristusa in odnosa z njim, se izgubi velikodušnost našega posvečenja.

Dovolite mi, da porabim še dve besedi glede druge nevarnosti, torej o izdajalcih zaupanja oziroma o izkoriščevalcih materinstva Cerkve, ali bolje o osebah, ki so bile skrbno izbrane in sprejete, da bi poživile telo ter reformo, a se s tem, ko ne razumejo pomena svoje odgovornosti, pustijo pokvariti ambiciji ali samopoveličevanju ter se potem, ko so obzirno odstranjene, zmotno samookličejo za mučence sistema, 'neinformiranega papeža', 'stare garde'…, namesto da bi zmolili 'mea culpa'. Poleg teh oseb so še druge, ki še vedno delujejo v Kuriji, katerim je bil dan na razpolago ves čas, da se povrnejo na pravo pot, torej v upanju, da v potrpežljivosti Cerkve najdejo priložnost za spreobrnjenje in ne, da jo izkoristijo. Ob vsem tem pa vsekakor ne smem zanemariti večine zvestih oseb, ki delajo z hvalevredno zavzetostjo, zvestobo, usposobljenostjo ter marljivostjo in tudi z veliko mero svetosti.

Primerno je torej, da se ponovno vrnem na podobo telesa, da bi opozoril na te institucionalne čute, ki jih lahko na nek način primerjamo z dikasteriji rimske kurije, saj morajo delovati v skladu z njihovo naravo in namenom, torej v imenu ter z avtoriteto svetega očeta in vedno za dobro ter v službi delnih Cerkva. Poklicani so torej biti v Cerkvi zveste občutljive antene, tako oddajne kot sprejemne.

Oddajne antene, ki so usposobljene zvesto oddajati voljo papeža ter predstojnikov. Beseda 'zvestoba' ima za tiste, ki delujejo pri Svetem sedežu, poseben značaj, saj velik del svojih moči, svojega časa, svoje vsakodnevne službe namenijo služenju Petrovemu nasledniku. Gre za ogromno odgovornost, pa tudi za poseben dar, ki se s časoma razvije v čustveno navezanost na papeža, notranje zaupanje, v naravno 'idem sentire' (isto čutenje), ki je zelo dobro izraženo ravno z besedo 'zvestoba'.

Podoba antene pa se nanaša še na drugo smer, na tisto nasprotno, torej na sprejemnik. Gre za zaznavanje potreb, vprašanj, zahtev, krikov, veselja in solz delnih Cerkva ter sveta, z namenom posredovati jih rimskemu škofu in mu s tem omogočiti na najučinkovitejši način opravljati svojo nalogo ter poslanstvo 'večnega počela in temelja vidne enosti vere ter občestva. S takšno senzibilnostjo, ki je pomembnejša od zaznavnega vidika, lahko požrtvovalno vstopijo dikasteriji rimske kurije v proces poslušanja in sinodalnosti, o čemer sem že spregovoril…« (Papež Frančišek rimski kuriji; Vatikan, 21.12.2017)


 

Papež Frančišek rimski kuriji o njenem služenju navzven (ad extra)


Papež sprejel zaposlene v Vatikanu in njihove družine