Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Rimski kuriji... 2. del

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 5 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Dragi bratje in sestre, uporabil sem izraz 'diakonski primat', podobo telesa in čutov ter antene, da bi razložil, kako je potrebno za dosego prostorov, kjer Duh govori Cerkvam, torej zgodovine in za uresničitev namena delovanja (salus animarum – rešenje duš), še bolj nujno udejanjati razločevanje znamenj časov, občestvenost v služenju, dejavno ljubezen v resnici, poslušnost Duhu in zaupljivo pokorščino predstojnikom.

Morda je koristno omeniti, da se že iz samih imen dikasterijev in uradov Kurije da razumeti, s katerimi resničnostmi naj bi se ukvarjali. Če dobro pogledamo, gre za bistvena in pomembna dejanja za vso Cerkev in rekel bi za ves svet.

Ker je delovanje Kurije zelo obsežno, se bom tokrat omejil in bom na splošno spregovoril o Kuriji ad extra, torej le o nekaterih bistvenih, izbranih vidikih, iz katerih ne bo težko v prihodnosti našteti in poglobiti drugih področij delovanja Kurije.

Kurija in odnosi z narodi
Na tem področju ima temeljno vlogo vatikanska diplomacija, ki je iskreno in stalno iskanje tega, da ostaja Sveti sedež graditelj mostov, miru in dialoga med narodi. Ker je ta diplomacija v službi človeštva in človeka, z iztegnjeno roko ter z odprtimi vrati, si prizadeva prisluhniti, razumeti, pomagati, spodbujati in brez odlašanja ter s spoštovanjem posredovati v kateri koli situaciji, da bi zbližala razdalje in tkala zaupanje. Edino iskanje koristi vatikanske diplomacije je, da je osvobojena pred kakšno koli svetno ali materialno koristjo.

Sveti sedež je torej navzoč na svetovnem prizorišču zato, da bi sodeloval z vsemi osebami in narodi dobre volje ter vedno poudarjal pomembnost varovanja našega skupnega doma pred uničevalno sebičnostjo, ter vztrajal pri tem, da vojne prinašajo samo smrt in uničenje ter da bi iz preteklosti jemal potrebne nauke, ki pomagajo bolje živeti prihodnost, graditi trdno prihodnost in jo ohraniti za nove generacije. Srečanja z voditelji narodov ter z različnimi delegacijami, vključno z apostolskimi potovanji, so torej sredstvo in namen.

Ustanovili smo Tretji oddelek državnega tajništva z namenom, da pokažemo pozornost in bližino papeža in predstojnikov državnega tajništva diplomatskemu osebju, kakor tudi redovnikom in redovnicam, laikom in laikinjam, ki delajo v papeških predstavništvih. To je oddelek, ki se v tesnem sodelovanju z oddelkom za splošne zadeve ter z oddelkom za odnose z državami posveča vprašanjem povezanim z osebami, ki delajo v diplomatski službi Svetega sedeža ali se nanjo pripravljajo.

Ta posebna pozornost izhaja iz dvojne razsežnosti službe stalno zaposlenega diplomatskega osebja, torej pastirjev in diplomatov, v službi delnih Cerkva in narodov, kjer namreč delujejo.

Kurija in delne Cerkve
Prvotnega pomena je odnos, ki povezuje Kurijo s škofijami in eparhijami. Te najdejo v rimski kuriji potrebno oporo in podporo, ki jo potrebujejo. Ta odnos naj bo utemeljen na sodelovanju, zaupanju in nikoli na superiornosti ter nasprotovanju. Vir tega odnosa je v koncilskem dekretu o pastoralni službi škofov, kjer je na široko razloženo, da se delo Kurije opravlja v »korist Cerkva in v službi svetim pastirjem.«

Rimska kurija torej ima svojo oporno točko ne samo v rimskem škofu, od katerega dobiva avtoriteto, ampak tudi v delnih Cerkvah ter njihovih pastirjih po vsem svetu, za katere dobrobit deluje in ukrepa. O tej značilnost »službe papežu in škofom, univerzalni Cerkvi in delnim Cerkvam« in celotnemu svetu, sem spregovoril v prvem od teh naših letnih srečanj, ko sem poudaril, da se v rimski kuriji še na poseben način razširja in vdihuje ta dvojna razsežnost Cerkve, to prežemanje med univerzalnim in delnim ter dodal: »Menim, da je to ena od najlepših izkušenj nekoga, ki živi in dela v Rimu.«

V tem smislu obiski ad limina Apostolorum predstavljajo veliko priložnost za srečanje, dialog in medsebojno obogatitev. Vidite, zakaj sem raje izbral med srečanjem s škofi dialog v medsebojnem svobodnem, zaupnem in iskrenem poslušanju, ki gre onkraj protokolarnih in običajnih shem izmenjave govorov in priporočil. Pomemben pa je tudi dialog škofov z različnimi dikasteriji. Ko sem letos ponovno po jubilejnem letu začel z obiski ad limina, so mi škofje zaupali, da so bil dobro sprejeti in slišani tudi po vseh dikasterijih. To me je zelo razveselilo in se zato tukaj navzočim voditeljem dikasterijev zahvaljujem.

Dovolite mi, da tudi tukaj med tem posebnim trenutkom življenja Cerkve, usmerim vašo pozornost na prihodnjo XV. redno splošno zasedanje škofovske sinode, ki je sklicana na temo »Mladi, vera in razločevanje poklicanosti«. S tem, da so Kurija, škofje in vsa Cerkev poklicani posvetiti posebno pozornost mladim osebam, še ne pomeni gledati samo njih, ampak tudi izpostaviti ključno temo zaradi kompleksnosti odnosov in nujnosti, to so med generacijski odnosi, družina, področja pastorale, družbeno življenje… To jasno naznanja pripravljalni dokument: »Cerkev se je odločila preučiti, kako bi lahko spremljala mlade, da bi prepoznavali in sprejemali klic za polnost življenja in ljubezni ter jih prosila za pomoč pri odkrivanju najučinkovitejših poti za oznanjevanje vesele novice v današnjem času. S poslušanjem mladih bo Cerkev znova zaslišala Gospoda, ki govori tudi danes. Kot nekoč Samuel (prim. 1 Sam 3,1–21) in Jeremija (prim. Jer 1,4–10) tudi danes obstajajo mladi, ki znajo prepoznavati znamenja našega časa, ki jim jih kaže Sveti Duh. Ob poslušanju njihovih želja Cerkev lahko sluti jutrišnji svet, ki prihaja in poti, po katerih je poklicana hoditi.«

Kurija in vzhodne Cerkve
Enost in občestvo, ki sta najpomembnejša za odnos rimske Cerkve in vzhodnih Cerkva, predstavljata konkreten primer bogastva v različnosti za vso Cerkev. Te v zvestobi svojemu lastnemu dve tisoč letnemu izročilu ter v cerkvenem občestvu okušajo in uresničujejo Kristusovo duhovniško molitev.

V tem smislu sem med zadnjim srečanjem s patriarhi in višjimi nadškofi vzhodnih Cerkva, ko sem govoril o 'diakonskem primatu', opozoril na pomembnost poglobitve ter ponovne revizije delikatnega vprašanja o izvolitvi novih škofov ter eparhov, ki mora po eni strani ustrezati avtonomiji vzhodnih Cerkva in hkrati duhu evangeljske odgovornosti ter vedno bolj pospeševati željo po enosti s katoliško Cerkvijo. »Vse pa v najbolj prepričani uveljavitvi te pristne sinodalne prakse, značilne za vzhodne Cerkve. Izvolitev škofov mora odsevati in utrjevati občestvo med Petrovimi nasledniki in vsem škofovskim zborom.

Odnos med Rimom in Vzhodom je v medsebojnem duhovnem in liturgičnem bogatenju. Dejansko rimska Cerkev ne bi bila katoliška brez neprecenljivega bogastva vzhodnih Cerkva ter brez junaškega pričevanja številnih naših vzhodnih bratov in sester, ki očiščujejo Cerkev s tem, ko sprejmejo mučeništvo ter darujejo svoje življenje zato, da nebi zanikali Kristusa…« (Se nadaljuje)


Papež Frančišek rimski kuriji o njem služenju navzven (ad extra), drugi del