Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Razmišljanja ob 10-ih zapovedih

1 odgovor [Zadnja objava]
AlenkaZ.
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 29 weeks od tega
Pridružen: 19.01.2011

Najprej vas vse toplo pozdravljam. Ne vem, če sem se vključila v pravo temo - bi morala poslati razmišljanje pod temo Zanimive knjige oz. Vprašanja za duhovnika...? Pa sem ustvarila kar novo temo, upam, da je vredu :)

Naj preidem k bistvu. Začela sem brati knjigo Anselma Gruna, z naslovom Deset zapovedi - Vodnik v svobodo. V uvodu avtor zapiše, da ne gre le za to, da zapovedi spoštujem, temveč je pomembno, da o njih premišljujem. Zato sem se odločila, da tokratne knjige ne bom prebrala na mah in jo nato odložila - v tem primeru gredo stvari v večini mimo mene. Odločila sem se za sistematično branje - 1. zapoved-ustaviti se ob njej, razmišljati, jo poskušati dojeti...; 2. zapoved-ustaviti se ob njej, razmišljati... itd vseh 10. In tako se mi je že ob prebiranju prve, postavilo kar nekaj vprašanj. Poleg tega, pa prva zapoved zajema tematiko Bog je tu. Ravno tema okoli katere se vrtim zadnje dni. In ko so se tako vrstila vprašanja v moji glavi, sem najprej pomislila, da bi jih zastavila Petru, nato se mi je zazdelo, da bi morda bilo bolje jih izpostaviti v skupnosti - več glav več ve, nato me je prešinilo, da imamo forum! Se mi je zdela najboljša izbira. Upam, da sem se odločila prav.

 

Anselm pove, da zapovedi ne želijo biti breme, temveč želijo človeka razveseliti in osvežiti. Dane so nam za pomoč, da bo naše življenje uspelo. Varujejo svobodo, ki jo je Bog podaril človeku. So vir notranjega miru in veselja, modrosti in razumevanja.

Zapovedi so imele v judovskem izročilu sicer pozitiven pomen, vendar so se sčasoma nesorazmerno namnožile. Namesto desetih zapovedi je v Jezusovem času obstajalo več kot 248 zapovedi in 365 prepovedi. Jezus pa 10 zapovedi ni razčlenil na številne posamične zapovedi, temveč jih je skrčil na zapoved ljubezni in s tem zgostil. Razumel je, za kaj navsezadnje gre pri zapovedih: gre za vprašanje, ali ljubimo Boga in ljudi in sami sebe, ali je res ljubezen podlaga našega življenja ali pa so njegova podlaga sovraštvo in nesloga, zavist in nasilje. Brez ljubezni so zapovedi prazne. In končno brez ljubezni ne moremo izpolniti nobene zapovedi. Šele ljubezen napolni zapovedi z življenjem. To je nova Jezusova razlaga. Navodila se ne nanašajo samo na naše vedenje do Boga ali do bližnjega, temveč hkrati opisujejo, kako naj se vedemo do samega sebe. Zakoni nam želijo torej pomagati, da bi našli pravi sedež, da bi temeljili v sebi in bi vse okoli nas pravilno postavili, tako, da bi bilo naše življenje skladno.

 

1. NE IMEJ DRUGIH BOGOV POLEG MENE!  Bog je tu

Bom kar prešla na vprašanja, na odlomke in razlage, ki so mi nerazumljive, nedoumljive.

Ljubiti Boga zame pomeni, da vsa hrepenenja svojega srca, vse slutnje svoje duše in vse svoje misli vedno znova pripeljem do konca. In ta konec je navsezadnje Bog. Vse hrepenenje srca teži k Bogu. Vse slutnje moje duše se nanašajo na enega in edinega Boga. In vse misli, ki jih izpeljem do konca, pristanejo pri Bogu. ... Kaj naj bi pomenilo pripeljati misli do konca?

 

...Boga ljubimo v bližnjem. V vsakem človeškem obrazu nam zažari Božje obličje. In Boga ljubimo, ko ljubimo sami sebe, ko dobro ravnamo s sabo, ko ljubimo v sebi Božje bitje. Kdor zaničuje sebe, zaničuje tudi Boga, ki ga je ustvaril. ... Kaj sploh pomeni ljubiti samega sebe? Kaj pomeni dobro ravnati s seboj? Imam občutek, da tu naletim na oviro, ker je moja predstava o ljubezni do same sebe verjetno popolnoma zgrešena. Če se malček ustavim in pomislim zame dobro ravnati s seboj pomeni izpolnitev svojih želja in potreb. V večini se izkaže, da v tem primeru skrbim le sama zase, se vrim okoli sebe. Kje je meja? Meja med ljubeznijo do sebe in samoljubjem?

 

...Boga postavljam na prvo mesto. To lahko razume le, kdor je tako kakor Izraelci doživel globoko izkušnjo Boga. ... Le tisti, komur se je razkril v srcu, kogar se je dotaknil v globini duše, bo razumel prvo zapoved kot pot v svobodo. Ohranjala naj bi ga budnega, tako, da Boga, ki ga je srečal, ne bo nikdar pozabil, temveč se bo vedno zavedal: Bog je tu. ... Kaj naj bi pomenila izkušnja Boga? Kaj naj bi pomenilo, da se mi je Bog razkril, se me dotaknil v globini duše? Je to zavedanje nenehno? Ali je ta izkušnja nenehno iskanje?

Larranaga pravi o veri: 'Vera ne pomeni: čutiti, ampak vedeti. Vera ni jasnost, ampak gotovost. Vera ni čustvo, ampak prepričanje. Verovati pomeni: izročati se. Izročiti se pomeni, neutrudno hoditi za Gospodovim obličjem.Verovati pomeni: vedno znova odhajati, vsako jutro vstati in se zopet odpraviti na pot za Gospodovim obličjem.Romarji smo in popotniki, ne turisti. Turist ve, kje bo naslednjo noč prenočil, katera mesta si bo ogledal, katere muzeje bo obiskal naslednji dan. Romar ne ve nič: ne ve, kje bo prespal ne kaj bo jedel. Utrujenost in negotovost so delež vsakega romarja.'

 

To so moje prve nejasnosti, prvi utrinki in razmišljanja v vezi s prvo zapovedjo. Vas vabim, da razmišljate z menoj. Moja pot iskanja in romanja se je komaj dobro začela, vem pa, da vas je na forumu veliko, ki imate za seboj še pošteno število kilometrov. Vesela bom vaših pogledov in usmeritev.

Pa veliko miru in veselja,

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 30 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Alenka, hvala, da si se odločila za tretjo varianto in svoje razmišljanje deliš z nami. Prvi dve ti še vedno ostaneta ;-).

 

V nedeljo, ki je pred nami, bo evangelij prav na to temo in gotovo boš kakšen odgovor dobila tudi v pridigi. Sama te Grünove knjige še nisem prebrala, jo bom pa z veseljem, ko pridem do nje. Vseeno bom poskusila oblikovati kakšno svojo misel ob vprašanjih, ki se ti zastavljajo.

 

Grün pravi: “vse misli, ki jih izpeljem do konca, pristanejo pri Bogu« in ti sprašuješ: »Kaj naj bi pomenilo pripeljati misli do konca?«

 

Ljudje smo nagnjeni k temu, da bi vse delali s čim manj napora - tako fizičnega kot intelektualnega in duhovnega. Tudi razmišljati se nam ne da kaj več kot toliko, kot se v danem trenutku zdi nujno potrebno in tako največkrat misli ne pripeljemo do konca, ne domislimo do konca. Če z razmišljanjem spravljamo v zavest to, kar smo iz ne vem kakšnih razlogov potisnili v podzavest, potem s tem, ko neko misel ustavimo, prekinemo, odrežemo, si jo prepovemo..., znova potiskamo v podzavest nekaj, kar se nam upre, ker nas spravlja v jezo ali ker je preveč boleče, da bi se bili pripravljeni s tem srečati – zavestno soočiti. Mislim, da je prav bolečina in odpor, ki se prebudi ob določeni misli, glavni razlog, da misli ne pripeljemo do konca. Če je že ne odrežemo, je pa druga zelo nevarna zanka, da se ob njej zavrtimo v spiralo zla. Misel nas, ko pride do zelo boleče točke, dobesedno obsede in se ves čas vrtimo samo okrog nje. Nikamor ven iz tega začaranega kroga ne pridemo in bolj kot se vrtimo, globlje tonemo, ker se vedno pridruži še kakšna nova slaba misel, ki nas še bolj potiska k tlom. Prav čutimo, kako se v nas naseljuje nekaj temnega. Kako ven iz tega? Prav s tem, da misel pripeljemo do konca. Da ji postavljamo vedno nova vprašanja, ob katerih se lahko razvija in dvigne in to so vprašanja o smislu, o naših najglobljih željah in hrepenenjih. Kaj sploh iščem? Zakaj se mi to dogaja? A je to tisto, kar si v resnici želim? Po čem sploh hrepenim? Ali je sploh možno hrepeneti po nečem, česar v resnici ni? Kdo je vame položil ta hrepenenja? Zakaj in od kod vem, da tako kot je, zame ni dobro? Ob takih vprašanjih se misel razvije naprej in ko se razvije do konca, vedno pripelje do Boga. Ne vem, če ti tole razmišljanje lahko kaj pomaga. Upam da meni bo.

 

» Boga ljubimo, ko ljubimo sami sebe, ko dobro ravnamo s sabo, ko ljubimo v sebi Božje bitje. Kdor zaničuje sebe, zaničuje tudi Boga, ki ga je ustvaril. ... Kaj sploh pomeni ljubiti samega sebe? Kaj pomeni dobro ravnati s seboj? ... zame dobro ravnati s seboj pomeni izpolnitev svojih želja in potreb.«

 

Ja, prav to. Jezus pravi ob neki priliki: »Kar želite, da bi drugi storili vam, storite najprej vi njim.« Torej, moje želje in potrebe so merilo za moje ravnanje z bližnjim. To pomeni ljubiti bližnjega kot samega sebe. Je pa vprašanje, kaj so moje resnične želje in potrebe in tu smo spet pri zgornji temi – pripeljati misel do konca, do konca razmisliti, kaj resnično potrebujem in česa si resnično želim. 

 

Kam se stekajo naše najgloblje potrebe in želje, je bl. papež Janez Pavel lepo strnil v sledečem citatu iz okrožnice 'Človekov Odrešenik': »Človek ne more živeti brez ljubezni. Samemu sebi ostaja nerazumljivo bitje; njegovo življenje je brez smisla, če mu ni razodeta ljubezen, če ne sreča ljubezni, če je ne izkusi in osvoji, če je ni živo deležen.« 

 

Kaj naj bi pomenila izkušnja Boga? Kaj naj bi pomenilo, da se mi je Bog razkril, se me je dotaknil v globini duše?

 

Na to vprašanje ti verjetno nihče ne bo znal odgovoriti drugače, kot da ti opiše svojo izkušnjo Božjega dotika, pa ti tudi potem ne bo nič bolj jasno. Ko boš pa enkrat sama doživela Božjo bližino do te mere, da se te bo dotaknila v globini duše, ne bo treba več spraševat, bo izkustvo, ki bo globoko, pa ga tudi sama potem ne boš znala izrazit z besedami tako, kot bi želela. Če že iskreno in močno doživetje človeške ljubezni naenkrat povsem spremeni moje življenje, mu da novo vsebino in ga izpolni, koliko bolj to velja za doživetje Božje ljubezni. In to je razodetje Boga. Bog se nam je v Kristusu razodel, razkril in se nas dotaknil kot Ljubezen! 

 

Je to zavedanje nenehno? Ali je ta izkušnja nenehno iskanje?

 

Bog se vsakemu razodeva na čisto oseben in enkraten način, ob tem pa velja tudi vse tisto, kar je zapisal Larranaga.

 

Alenka, globoko osebno izkušnjo Boga, ki je Ljubezen, ti iz srca želim in v Njem ostajam s teboj!