Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Prostovoljci o otrocih in prostovoljnem delu

Pet asociacij, ki se ti porajajo ob misli na otroke učne pomoči.

  • Iskanje, razposajenost, rane, vzgoja, trud.
  • Veselje, igra, učenje, vzpodbuda, stiska.

  • Veselje, dom, trenja, trud, druženje.

  • Razigranost, spontanost, ranjenost, površnost, iskanje sprejetosti.

  • Zgled, lenoba, pomoč, vzgoja, negotovost.

 

Kaj ti pomeni učna pomoč?

  • Dobra priložnost/milost, da lahko naredim nekaj dobrega za otroke in da se tudi z njihovo pomočjo učim nesebičnega podarjanja, tudi če je za to potrebnega veliko truda in odrekanja.
  • Priložnost, da nekomu povem, da je življenje kljub naporom in težavam lepo in da se splača truditi. Pomeni mi tudi priložnost, da otrokom polepšam dan, se od njih česa naučim, ob njih rastem in odkrivam nove svetove, ki se odraslim večkrat zdijo tako zelo nepomembni.

  • Možnost, da tudi sama dajem naprej, kar sem prejela, priložnost za osebnostno rast in pridobivanje izkušenj na področju vzgoje in učenja, priložnost za kvalitetno porabo časa ...

  • Priložnost, da vidim drugega, mu pomagam na pravi način, ga sprejmem.

  • Veliko stvari, ki sem se jih učil v šoli, v vsakdanjiku ne potrebujem in nimam komu dajati naprej, tu pa je možnost, da to znanje uporabim in se hkrati zamislim: »Lepo je, da lahko to znanje posredujem in razložim otroku, ki snovi ne razume''.

 

Zakaj se ti zdi potrebna?

  • Vedno bolj ugotavljam, da ni toliko potrebna zaradi problemov z učenjem in zato, da bi jih ne vem kaj naučili, ampak najprej zato, ker otroci iščejo potrditev, sočutje, to, da bi jih nekdo slišal in razumel. Ko začutijo, da se nekdo zanje trudi in mu ni vseeno, mislim, da jim je lahko to velika spodbuda tudi za učenje in za več volje do znanja.
  • V prvi vrsti je učna pomoč namenjena vzpodbudi in podpori. Kot učenka sem tudi sama imela kup učnih težav - težko sem se zbrala, težko sem dojemala snov, zamenjevala sem številke in črke, težko sem brala ... ) Spominjam se dolgih ur, ko so se z menoj učili starši in bili tudi sami nemočni, ker snovi tudi oni niso razumeli ... Spominjam se mučnih trenutkov, ko mi snov ni in ni šla v glavo, ko nisem mogla dojeti, za kaj se sploh gre. Ko danes sedim poleg otrok, ki imajo podobne težave, imam pred očmi svojo stisko in vso prehojeno pot ... Ob meni so kljub vsemu vztrajali starši in verjeli vame, da zmorem in da lahko, sploh mama je veliko premolila, ko je bila sama nemočna ob snovi, ki je sama ni razumela. Tako želim biti v oporo tudi otrokom - predvsem verjeti vanje, da lahko, da se lahko kljub težavam uresničijo, da je šola več kot shranjevanje podatkov in da se lahko naučijo več, kot šola od njih pričakuje. Z učno pomočjo lahko otrokom pokažemo na širino in možnosti, ki jih znanje ponuja, v njih lahko prebujamo željo po vedoželjnosti, po iskanju in odkrivanju novih obzorji.

  • Živimo v času, ko vse hitro drvi - starši v službah, otroci v šolah in po aktivnostih ... V vsem tem hitenju zmanjka časa, da bi se lahko ustavili, umirili ter družili, komunicirali. Veščina pogovora se izgublja in take delavnice oziroma programi omogočajo prav to ... Da se otroci in animatorji ustavijo, se v miru pogovarjajo, kvalitetno učijo, v miru pomalicajo - brez hitenja, skupaj rešujejo spore in konflikte, skupaj ustvarjajo in s tem se ustvarja prijetna klima, kjer se tudi otroci naučijo odgovornosti, resnosti, učnih navad ... Takih programov pa žal ni veliko, zato se mi ta program zdi pomemben.

  • Ker so šolske težave navadno tudi odraz stisk, ki jih otroci doživljajo. Z vsakodnevnim srečevanjem lahko te stiske prepoznamo in jim jih pomagamo reševati.

  • Dandanes so otroci polni zmotnih predstav in razvajeni, starši imajo premalo časa zanje, se z njimi premalo ukvarjajo, ni spodbude, permisivna vzgoja, družba, ki jim ponuja lagodno in liberalno življenje in briše prave vrednote. Vse to megli otrokovo samopodobo in njegov razvoj ter zavira osebno rast ... Pomembno se mi torej zdi, da jih vedno opozarjamo na nepravilnosti in spodbujamo v pravi smeri, prav je tudi, da pridobijo delovne in učne navade in pridobijo čut za bližnjega

 

Kaj ti je najtežje?

  • Najtežje mi je, ko se čutim popolnoma nemočna in nesposobna, da bi jim pomagala, razložila, še bolj pa, da bi jih spodbudila, ko vidim, da so brez volje in se jim nič ne da. Večkrat me prime panika, ko kakšne snovi ne znam več oz. se je ne spomnim in ne vem kaj narediti. Takrat se moram zavestno umiriti in potem nekako gre. V takih trenutkih mi največkrat pridejo v spomin občutki, ko sem se kot otrok tako počutila, ko me je preplavil strah, da se mi ne bo uspelo naučiti, se zbrati.
  • Ko tudi sama snovi ne razumem. Ko otrokovih težav ne začutim in jim ne morem pomagati. Ko sem ob otroku nemočna.

  • Najtežje je otroka začutiti. Ugotoviti, kdaj je njegova trma upravičena ter kdaj izsiljuje, kdaj stvari dejansko ne razume in kdaj ga daje lenoba, kdaj je potrebno stvari razumeti in kdaj je potrebno otroka "trše" prijeti ... Mislim, da je najtežje dobiti zdravo mejo med temi stvarmi.

  • Sprejeti katerega od otrok, ki mi gre s svojim načinom vedenja na živce, biti spontana in na razpolago, zahtevati red in doslednost

  • Najtežje mi je, ko vidim da pri njih ni učinka, da se jih nič ne prime in tako postanem jezen na njihove starše, češ da jih ne vzgajajo prav. Ampak to so moji problemi. Težko mi je tudi, ko jim kaj ne znam tako razložiti, da bi razumeli oz. sem negotov glede svojih sposobnosti.

 

Kaj si do sedaj ugotovil, se naučil, pridobil?

  • Najprej sem ugotovila, da sem marsikaj iz osnovne šole pozabila, še tiste najbolj osnovne stvari, ki sem jih takrat obvladala. To me je najprej potrlo, ampak potem sem si rekla, naj bo to nova priložnost, da se tega ponovno naučim. Verjetno mi bo v življenju še prav prišlo. Vidim, da je ta čas z otroki dober in koristen, saj se z njimi naučim marsikaj novega - kako videti njihove potrebe in stiske, na kakšen način se pogovarjati z njimi, da jim lahko pridem blizu ... Ugotovila sem tudi, da te otroci hitro sprejmejo in niso dolgo zadržani do tebe. Ker sem bolj malokrat prisotna na učni pomoči, mi to zelo pomaga, da se lažje sprostim in me ni tako strah. Hitro se da navezati prvi stik z njimi. Zelo težko pa mi je postavljati meje, ob tem se počutim nemočna, ampak vem, da so potrebne in v njihovo dobro. Tega se še učim ...
  • Da otroci potrebujejo in si želijo jasnih meja in trdnih zahtev - kot da jim samo s tem in na tak način poveš: "Glej, zmoreš, lahko si odgovoren, računam nate, dragocen si."
    Da red in disciplina pomagata tudi meni, v moji rasti.
  • Ugotovila sem, da so si otroci vsi različni, vsak ima svoje navade, vzorce ... Določene stvari pa imajo enake - vsi po vrsti si želijo sprejetosti, podpore, topline, miru ... pa tudi lenarjenja :D

  • Da sem tudi sama nedisciplinirana, da veliko stvari tudi sama napravim na hitro in »na pol« in da moram k temu vedno znova vzgajati tudi samo sebe.

  • Da je potrebno veliko potrpljenja, ne zlivat nanje svojih problemov, biti prepričan vase in v  svoje sposobnosti, brez dvoma, ker to hitro začutijo. Mogoče sem pridobil malo na  samozavesti, ker sem spoznal, da jim lahko pomagam in da jim to koristi. Je pa res, da potrebujejo pozornost, iščejo potrditve, skupaj so zelo živi, a če se potrudijo, so tudi pridni.