Tole se mi zdi dober članek, ki govori o za moje pojme, velikem problemu današnjega časa - vzgoji otrok v potrošniški družbi in vedno težjem položaju učiteljev v tem kaosu pravic: www.primorske.si/Plus/7--Val/Zakaj--ne-smejo-vzgajati-otrok-
Vedno, ko berem ali slišim kaj takega, se sprašujem, kam to pelje. Kaj bo dejansko čez 10, 15 let s temi otroci? Kdo bo sploh še delal, a bo sploh še kaj stalo?
Nuša, hvala za objavo članka. Res dober članek. Da bi bilo čimveč takih učiteljev in vzgojiteljev oz. vseh nas, ki bi se zavedali svojega poslanstva.
A kdo od odraslih bo danes vztrajal pri dobrem, ne glede na ceno, ki jo bo plačal?
Peter, kot sam ugotavljaš ne vem, če je to sploh cilj oz. je cilj (na žalost) le peščici.
Kot pravi g. Plesničar in se mu pridružujem je cilj »oblikovati« takega človeka, ki ga družba potrebuje ne pa človeka, ki bi mu družba služila in pomagala zaživeti.
Kdo bo prvi? Ti si prvi ;) Ko pa sama zase razmišljam je moja naloga vztrajati in ne biti tiho, ne ugajati v že prav majhnih stvareh.
Se strinjam z obema. Cerkev, ki ima odgovor na to krizo, je tako izpridila vse skupaj, da zbuja odpor na daleč in nikogar več ne prepriča. Kdo bo vodil ljudi v pravo smer, če je Cerkev odpovedala?
Ko pa sama zase razmišljam je moja naloga vztrajati in ne biti tiho, ne ugajati v že prav majhnih stvareh. Ja, več ko nas bo vzelo resno to nalogo, prej se bo ljudstvo prebudilo. Vsak pri sebi ima še ogromno dela.
Pozdravljeni, pritrjujem vsemu, kar ste zapisali. Pa vendar ne smemo izgubiti upanja. Kljub vsem omejitvam, pravilom, zakonom vidim, da lahko v svojem poklicu delam dobro z ljubeznijo. Prosim za blagoslov svojega dela in otrok. Ne gre pozabiti da NISMO SAMI, BOG JE Z NAMI.
Zame je ta pogled že dvajset let problem nas odraslih. Vsak 'osel' lahko razume, da se brez sile, kot pravi g. Plesničar, še nikoli ni nič premaknilo. Vsaka vzgoja je, če hoče kaj doseči, na nek način prisila, ki zbuja neugodje. Do tu je vse razumljivo.
A kdo od odraslih bo danes vztrajal pri dobrem, ne glede na ceno, ki jo bo plačal? Kdo bo tisti prvi, na katerem se bodo lomila kopja? Če ostanem kar v svojih Cerkvenih logih. Imamo papeža, ki upa povedati, kar misli. V Cerkvi na Slovenskem žal ne poznam duhovnika, ki bi vztrajal v spoznanju za vsako ceno. Vsi bi samo ugajali! In potem pričakujemo, da bomo vzgajali. NEMOGOČE! ČE JE NAŠE VODILO UGAJANJE, NE MOREMO VZGAJATI!
No, to je zame vprašanje. Kdo bo prvi? In če ga bodo pobili in utišali, kdo bo naslednji. In če bodo utišali tudi njega, ne da bi uspel prebuditi množico, kdo bo naslednji? V naši Cerkvi samo čakajo, tako doživljem, in skušajo utišati tistega, ki ne ugaja. Ne skrbi me, da ne morem govoriti, skrbi me, da množica zato ne more slišati.
No, brez vere bi bila vzgoja zame tako ali tako brezupna. V veri pa je smiselna celo tako zgodnja smrt Božjega sina. Zupam, da Bog lahko iz kamnov naredi svoje otroke.