Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Praznik Gospodovega razglašenja

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 37 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Jezus ni prišel na bleščeče odre sveta, ampak v svetlo revščino Betlehema

»"Epifanija": beseda pomeni "razglašenje" Gospoda, ki se, kakor pravi sv. Pavel v drugem berilu (prim. Ef 3,6), razodeva vsem narodom, ki jih danes predstavljajo modri. Tako se razkriva čudovita stvarnost Boga, ki je prišel za vse: On sprejema in ljubi vsak narod, jezik in ljudstvo. Znamenje tega je luč, ki vse dosega in razsvetljuje.

 

Presenetljivo je, kako  in komu se Bog razodene

Če se naš Bog pokaže za vse, je vendarle presenetljivo, kako se razodene. V evangeliju je opisan vrvež okoli palače kralja Heroda, prav tedaj, ko je Jezus predstavljen kot kralj: 'Kje je novorojeni judovski kralj?' (Mt 2,2), so vprašali modri. Našli so ga, vendar ne tam, kjer so mislili: ne v kraljevi palači v Jeruzalemu, ampak v skromnem bivališču v Betlehemu. Isti paradoks se je pojavil na božič, ko je evangelij govoril o popisovanju vsega sveta v času cesarja Avgusta in namestnika Kvirinija (prim. Lk 2,2). Vendar pa se nihče izmed takratnih mogočnežev ni zavedal, da se je Kralj zgodovine rodil v njihovem času. In ponovno, ko se Jezus pri tridesetih letih pokaže v javnosti in je pred tem Janez Krstnik napovedoval njegov prihod, evangelij poda še eno slovesno predstavitev konteksta, ko našteje vse tedanje 'velikaše', posvetne in duhovne oblasti: cesar Tiberij, Poncij Pilat, Herod, Filip, Lizanija, velika duhovnika Ana in Kajfa. In sklene z besedami: 'je v puščavi prišla Božja beseda Janezu' (Lk 3,2). Torej nikomur od velikašev, ampak možu, ki se je umaknil v puščavo. To je presenečenje: Bog ne stopi na oder, da bi se razodel.

 

Nežna luč Boga žari v ponižni ljubezni

Med poslušanjem tistega seznama slovitih osebnosti lahko zapademo v skušnjavo, da se 'usmerimo luči' nanje. Lahko bi si mislili: bolje bi bilo, če bi se Jezusova zvezda pojavila v Rimu nad gričem Palatin, s katerega je Avgust vladal nad svetom; vse cesarstvo bi takoj postalo krščansko. Ali če bi osvetlila Herodovo palačo, bi ta mogel delati dobro namesto slabega. Vendar pa luč Boga ne gre k tistemu, ki se sveti zaradi lastne luči. Bog se ponuja, ne vsiljuje; razsvetljuje, vendar ne slepi. Vedno obstaja velika skušnjava, da bi zamešali Božjo luč z lučmi sveta. Kolikokrat smo tekali za zapeljivimi bleski oblasti in odra, prepričani, da dobro služimo evangeliju! Vendar pa smo tako usmerili luči na napačen konec, saj Boga tam ni bilo. Njegova nežna luč žari v ponižni ljubezni. Kolikokrat smo, kot Cerkev, poskušali svetiti iz lastne luči! Vendar pa mi nismo sonce človeštva. Mi smo luna, ki, kljub svojim sencam, odseva resnično luč, Gospoda. Cerkev je mysterium lunae in  Gospod je luč sveta (prim. Jn 9,5). On, ne mi.

 

Božja luč gre k tistemu, ki jo sprejme

Božja luč gre k tistemu, ki jo sprejme. Izaija nas v prvem berilu (prim. 60,2) spominja, da božja luč ne preprečuje temi in mraku, da bi pokrivala zemljo, ampak sveti v tistem, ki jo je pripravljen sprejeti. Zato se prerok na vse obrne s povabilom: 'Vstani, ogrni se z lučjo' (prim. 60,1). Potrebno je vstati, to je dvigniti se iz lastnega sedečega položaja in biti pripravljeni hoditi. V nasprotnem primeru ostanemo na mestu, kakor pismouki, s katerimi se je posvetoval Herod in so dobro vedeli, kje se je rodil Mesija, vendar pa se niso premaknili. Potrebno se je vsak dan ogrniti z Bogom, ki je luč, da bi Jezus postal naše vsakdanje oblačilo. Da pa bi si lahko nadeli oblačilo Boga, ki je preprosto kakor luč, je prej potrebno opustiti razkošne obleke. V nasprotnem primeru počnemo kakor Herod, ki je imel ob božji luči raje zemeljske luči uspeha in oblasti.

 

Da bi našli Jezusa, je potrebno izbrati pot ponižne ljubezni

Modri pa uresničijo prerokbo, vstanejo, da bi bili ogrnjeni v luč. Le oni vidijo zvezdo na nebu: ne pismouki, ne Herod, nihče v Jeruzalemu. Da bi našli Jezusa, je potrebno zastaviti drugačno pot, potrebno je izbrati alternativno pot, njegovo, pot ponižne ljubezni. In potrebno jo je ohranjati. Današnji evangelij se namreč zaključi z besedami, da so se modri, po tem, ko so srečali Jezusa, 'po drugi poti vrnili v svojo deželo' (Mt 2,12). Druga pot, drugačna od Herodove. Pot, ki je alternativna svetu, kakor pot, ki so jo prehodili tisti, ki so za božič z Jezusom: Marija in Jožef, pastirji. Oni so, kakor modri, pustili svoja bivališča in so postali romarji po Božjih poteh. Le kdor pusti lastne posvetne navezanosti, da bi se podal na pot, najde skrivnost Boga.

 

Ali smo za božič prinesli Jezusu kakšno darilo?

To velja tudi za nas. Ni dovolj, da vemo, kje se je Jezus rodil, kakor pismouki, če ne dospemo do tistega kje. Ni dovolj vedeti, dase je Jezus rodil, kakor Herod, če ga ne srečamo. Ko njegov kje postane naš kje, njegov kdaj naš kdaj, njegova oseba naše življenje, tedaj se v nas izpolnijo prerokbe. Tedaj se Jezus rodi znotraj in postane živi Bog zame. Danes, bratje in sestre, smo povabljeni, da bi posnemali modre. Oni ne razpravljajo, ampak hodijo; ne ostanejo pri gledanju, ampak vstopijo v Jezusovo hišo; ne postavijo se v središče, ampak se poklonijo Njemu, ki je središče; ne vztrajajo pri svojih načrtih, ampak so se pripravljeni podati na druge poti. V njihovih dejanjih je tesen stik z Gospodom, radikalna odprtost Njemu, popolna vključenost Vanj. Z Njim uporabljajo jezik ljubezni, isti jezik, ki ga Jezus, ki je še otrok, že govori. Modri v resnici ne gredo h Gospodu zato, da bi prejeli, ampak da bi darovali. Vprašajmo se: ali smo za božič prinesli Jezusu kakšno darilo, za njegov praznik, ali pa smo si izmenjali darila le med seboj?

 

Prinesimo zlato, kadilo in miro – kaj pomenijo za nas?

Če smo šli h Gospodu praznih rok, lahko danes to popravimo. Lahko bi rekli, da evangelij navaja kratek seznam daril: zlato, kadilo in mira. Zlato, ki velja za najdragocenejšo prvino, spominja, da je potrebno dati Bogu prvo mesto. Potrebno ga je častiti. Da pa bi mogli to storiti, se moramo odpovedati prvemu mestu in se imeti za pomoči potrebne in ne samozadostne. Kadilo predstavlja odnos z Gospodom, molitev, ki se kakor dišava dviga k Bogu (prim. Sal 141,2). Vendar pa kakor mora kadilo zato, da diši, goreti, tako je potrebno za molitev 'goreti' nekaj časa, čas podariti za Gospoda in to v resnici, ne le z besedami. Kar zadeva dejanja, je tukaj mira, mazilo, ki bo uporabljeno za to, da se bo z ljubeznijo ovilo Jezusovo telo, sneto s križa (prim. Jn 19,39). Jezusu je všeč, da skrbimo za telesa, ki so preizkušena z boleznijo, za njegovo najšibkejše meso, za tiste, ki so ostali zadaj, za tiste, ki lahko le prejemajo, ne da bi mogli dati karkoli materialnega v zameno. V Božjih očeh je dragoceno usmiljenje do tistih, ki nimajo, da bi povrnili, zastonjskost! Dragocena je v Božjih očeh zastonjskost. V tem božičnem času, ki se izteka, ne zamudimo priložnosti, da bi poklonili lepo darilo našemu Kralju, ki je prišel za vse – ne na bleščeče odre sveta, ampak v svetlo revščino Betlehema. Če bomo to storili, bo njegova luč sijala nad nami.« (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra na praznik Gospodovega razglašenja, 6.1.2019)  

 

 

Papež: Jezus ni prišel na bleščeče odre sveta, ampak v svetlo revščino Betlehema