Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Poslanica za svetovni dan misijonov

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 38 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Poslanica papeža Frančiška za 87. svetovni dan misijonov

Objavljeno: 11.09.2013 | Dogodek: 20.10.2013

 

 

Dragi bratje in sestre!

 

 

Letos, ko praznujemo svetovni misijonski dan, se končuje leto vere, ki je pomembna priložnost, da poglobimo naše prijateljstvo z Gospodom in utrdimo naše potovanje kot Cerkev, ki pogumno oznanja Evangelij. S te perspektive želim podati nekaj misli.

 

 

1. Vera je dragocen Božji dar, ki odpira naš um, da Boga spoznavamo in ljubimo. Bog želi vstopiti v odnos z nami in nam omogočiti delež pri njegovem življenju, da bi bilo naše življenje bolj smiselno, boljše in lepše. Bog nas ljubi! Vera pa mora biti sprejeta ter potrebuje naš osebni odgovor in pogum, da se predamo Bogu, da živimo njegovo ljubezen in da smo hvaležni za njegovo neskončno usmiljenje. Vera je dar, ki ni namenjen samo nekaterim, ampak je podarjen velikodušno. Vsak naj bi izkusil veselje biti ljubljen od Boga, veselje odrešenja! Vera je dar, ki ga nihče ne more obdržati zase, ampak ga mora deliti z drugimi. Če ga hočemo obdržati samo zase, postanemo izolirani, sterilni in bolni kristjani. Oznanjevanje Evangelija je sestavni del poslanstva Kristusovih učencev ter stalna angažiranost, ki animira celotno življenje Cerkve. »Misijonsko delovanje je jasno znamenje zrelosti cerkvene skupnosti« (papež Benedikt XVI. (2005–2013), Verbum Domini, 95). Vsaka skupnost je »zrela«, ko izraža vero in jo praznuje z veseljem pri bogoslužju, živi dejavno ljubezen, stalno oznanja Božjo besedo, in zapusti svoje okolje, da ponese vero na »obrobja«, posebej tistim, ki še niso imeli možnosti spoznati Kristusa. Moč naše vere na osebni in skupnostni ravni se lahko meri po sposobnosti sporočanja vere drugim, širjenja vere z ljubeznijo, življenja v dejavni ljubezni, pričevanja zanjo pred tistimi, ki jih srečujemo in tistimi, ki so del našega življenja.

 

 

2. Leto vere petdeset let po začetku drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) celotno Cerkev spodbuja, da bi se ponovno zavedala svoje prisotnosti v sodobnem svetu in svojega poslanstva med ljudstvi in narodi. Pri misijonskem poslanstvu ne gre samo za geografska ozemlja, ampak za ljudstva, kulture in posameznike, ker »meje« vere ne prečkajo samo krajev in človeške tradicije, ampak srce vsakega človeka. Drugi vatikanski cerkveni zbor je na poseben način poudaril, kako misijonska naloga širjenja meja vere pripada vsakemu krščenemu in vsem krščanskim skupnostim. »Božje ljudstvo živi zlasti v škofijskih in župnijski občestvih in v njih postaja na nek način vidno, pripada tudi njim, da pričujejo za Kristusa pred narodi« (prim. Ad gentes, 37). Vsaka skupnost se torej sooča z izzivom in vabilom, da si prisvoji poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom, naj bodo njegove »priče v Jeruzalemu, po Judeji in Samariji vse do konca zemlje« (prim.Apd 1,8); to ni drugoten, ampak ključen vidik v krščanskem življenju: vsi smo povabljeni, da hodimo po cestah sveta z našimi brati in sestrami ter oznanjamo in pričujemo za našo vero v Kristusa in postanemo glasniki njegovega Evangelija. Škofe, duhovnike, duhovniške in pastoralne svete, in vsako odgovorno osebo in skupino v Cerkvi vabim, da v svojih formacijskih in pastoralnih programih postavijo misijonsko razsežnost na vidno mesto, z razumevanjem, da njihova apostolska angažiranost ni popolna, dokler ne vsebuje namena pričevati za Kristusa pred narodi in vsemi ljudstvi. Misijonski vidik ne zadeva samo programske razsežnosti krščanskega življenja, ampak tudi paradigmatično razsežnost, ki zadeva vse vidike krščanskega življenja.

 

 

3. Evangelizacijsko delo pogosto naleti ne samo na zunanje ovire, ampak tudi na ovire znotraj cerkvene skupnosti. Včasih gre za pomanjkanje gorečnosti, veselja, poguma in upanja pri oznanjevanju Kristusovega sporočila in pri pomoči ljudem našega časa, da bi se srečali z njim. Včasih se še vedno misli, da pomeni oznanjevanje resnice Evangelija napad na svobodo. Papež Pavel VI. (1963–1978) je glede tega jasno povedal: »Bila bi napaka, če bi soljudem v zavest kar koli vsiljevali. Njihovim zavestim ponuditi resnico Evangelija in odrešenje v Jezusu Kristusu v polni jasnosti in spoštovanju do svobodnih možnosti, ki jih predstavlja, pa je poklon tej svobodi« (Evangelii Nuntiandi,80). Vedno moramo imeti pogum in veselje, da srečanje s Kristusom ponudimo s spoštovanjem, in da smo glasniki njegovega Evangelija. Jezus je prišel med nas, da bi nam pokazal pot odrešenja, in nam zaupal poslanstvo, da z njo seznanimo ljudi do skrajnih mej sveta. Prepogosto vidimo, da se ponujajo in poudarjajo nasilje, laži in napake. Za naš čas je nujno, da po oznanjevanju in pričevanju zablesti dobro življenje Evangelija in to iz notranjosti Cerkve same. Pri tem je pomembno, da nikoli ne pozabimo na osnovno načelo, ki velja za vsakega evangelizatorja: nihče ne more oznanjati Kristusa brez Cerkve. Evangelizacija ni ločeno, posamično ali zasebno dejanje, ampak je vedno cerkveno. Papež Pavel VI. je zapisal: »Ko najbolj neznani pridigar, katehet ali župnik oznanja Evangelij, zbere skupaj majhno občestvo, podeli zakrament, četudi sam, izvaja cerkveno dejanje. »Ne deluje« iz poslanstva, ki bi ga pripisal sebi ali po osebnem navdihu, ampak v edinosti s poslanstvom Cerkve in v njenem imenu« (prav tam, 60). – In to daje moč poslanstvu in povzroči, da se misijonar in evangelizator nikoli ne počuti sam, ampak kot del enega Telesa, ki ga oživlja Sveti Duh.

 

 

4. V naši dobi razširjena mobilnost in enostavno komuniciranje preko novih sredstev sta med seboj pomešala ljudi, znanje in izkušnje. Zaradi dela se celotne družine selijo z ene celine na drugo; profesionalne in kulturne izmenjave, turizem, in drugi podobni pojavi prav tako povzročajo velike premike ljudi. Tako tudi za župnijsko skupnost postane zahtevna naloga vedeti, kdo na njenem območju živi stalno ali začasno. Vse bolj se na velikih območjih v pokrajinah, ki so bile tradicionalno krščanske, povečuje število tistih, ki vere ne poznajo, ki so ravnodušni glede verske razsežnosti ali pripadajo drugim verstvom. Ni redko, da se nekateri krščeni odločijo za življenjski slog, ki jih odvrača od vere, in jih tako naredi potrebne »nove evangelizacije«. Temu lahko dodamo še dejstvo, da blagovest Jezusa Kristusa velikega dela človeštva še ni dosegla. Prav tako živimo v času krize, ki se dotika različnih področij človekovega obstoja, ne samo ekonomije, financ, prehrambne varnosti, ali okolja, ampak tudi tistih, ki zadevajo globlji pomen življenja in osnovne vrednote, ki ga oživljajo. Tudi človeško sobivanje zaznamujejo napetosti in konflikti, ki ogrožajo varnost in povzročajo težave pri iskanju prave poti do stabilnega miru. V teh zapletenih okoliščinah, ko se zdi, da obzorje sedanjosti in prihodnosti ogrožajo temni oblaki, je v vsaki stvarnosti potrebno pogumno oznanjati Kristusov Evangelij, sporočilo upanja, sprave, občestva, Božje bližine, Božjega usmiljenja in odrešenja, ter oznanilo, da je moč Božje ljubezni zmožna premagati temo zla in nas voditi po poti dobrega. Človek našega časa potrebuje luč, ki osvetljuje njegovo pot in ki jo more dati samo srečanje s Kristusom. Prinesimo svetu z našim pričevanjem in z ljubeznijo upanje, ki ga daje vera! Misijonski značaj Cerkve ni osredotočen na prozelitizem, ampak na pričevanje življenja, ki osvetljuje pot, ki prinaša upanje in ljubezen. Cerkev – ponavljam še enkrat – ni dobrodelna organizacija, podjetje ali nevladna organizacija, ampak skupnost ljudi, ki jih oživlja Sveti Duh, ki so živeli in živijo čudež srečanja z Jezusom Kristusom in ki želijo deliti izkušnjo globokega veselja ter sporočilo odrešenja, ki nam ga je dal Gospod. Sveti Duh je tisti, ki vodi Cerkev na tej poti.

 

 

5. Vsakega želim spodbuditi, da bi bil nosilec Kristusove blagovesti. Posebej sem hvaležen misijonarjem, duhovnikom Fidei Donum, redovnikom in redovnicam ter vedno bolj številnim vernim laikom, ki so sprejeli Gospodov klic in ki so zapustili svojo domovino, da bi služili Evangeliju v različnih deželah in kulturah. Prav tako želim poudariti, da se mlade Cerkve same velikodušno angažirajo pri pošiljanju misijonarjev Cerkvam v težavah – neredko Cerkvam stare krščanske tradicije – in tako prinašajo svežino in navdušenje, s katerim živijo vero; vero, ki prenavlja življenje in daje upanje. Živeti v tej vesoljni razsežnosti z odgovorom na Jezusovo naročilo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence,« (prim. Mt 28,19) je bogastvo za vsako Cerkev, vsako skupnost, ker pošiljanje misijonarjev ni nikoli izguba, ampak pridobitev. Pozivam vse, ki čutijo ta klic, da velikodušno odgovorijo Svetemu Duhu glede na njihov položaj v življenju, in se ne bojijo biti velikodušni z Gospodom. Vabim tudi škofe, redovne družine, skupnosti in vse krščanske skupine, da z daljnovidnostjo in skrbnim razločevanjem podpirajo misijonski klic ad gentes in da pomagajo Cerkvam, ki potrebujejo duhovnike, redovnike, redovnice in laike, ter tako utrdijo krščansko skupnost. Takšna pozornost naj bo prisotna med Cerkvami, ki so del iste škofovske konference ali iste cerkvene pokrajine, ker je pomembno, da Cerkve, ki so obdarjene s poklici, velikodušno pomagajo tistim, v katerih poklicev primanjkuje.

 

 

Istočasno spodbujam misijonarje, posebno duhovnike Fidei Donum in laike, da veselo živijo svojo dragoceno služenje v Cerkvah, h katerim so poslani, in da prinašajo svoje veselje in izkušnje Cerkvam, iz katerih izhajajo; pri tem naj se spominjajo, kako sta Pavel in Barnaba ob koncu svojega prvega misijonskega potovanja »poročala, kaj je Bog storil z njima in kako je odprl vrata vere poganom« (prim. Apd 14,27). Postanejo lahko pot nekakšnega »vračanja« vere, ko prinašajo svežino mladih Cerkva Cerkvam stare krščanske tradicije in tako le-tem pomagajo ponovno odkriti navdušenje in veselje deliti vero v izmenjavi, ki je vzajemna obogatitev v hoji za Kristusom.

 

 

Skrb za vse Cerkve, ki ga rimski škof deli z brati škofi, najde pomemben izraz v dejavnosti Papeških misijonski družb, katerih namen je oživljati in poglabljati misijonsko zavest vsakega krščenega kristjana in vsake skupnosti s tem, da jih spominjajo na potrebo po bolj globoki misijonski formaciji vsega Božjega ljudstva in da spodbujajo krščansko skupnost k prispevku za širjenje Evangelija v svetu.

 

 

Na misel mi prihajajo tudi kristjani, ki so v različnih delih sveta podvrženi težavam pri odkritem izražanju vere in pri uresničevanju polnopravne pravice živeti jo na vreden način. To so naši bratje in sestre, pogumni pričevalci – tudi bolj številni kot mučenci prvih stoletij, – ki z apostolsko vztrajnostjo prestajajo mnoge sodobne oblike preganjanja. Mnogi tudi tvegajo življenja, da ostanejo zvesti Kristusovemu Evangeliju. Posameznikom, družinam in skupnostim, ki trpijo nasilje in nestrpnost, želim zagotoviti, da sem jim blizu v molitvi, ter jim ponavljam Jezusove tolažilne besede: »Pogum, jaz sem svet premagal« (prim. Jn 16,33).

 

Papež Benedikt XVI. je izrazil upanje, »‘naj se Gospodova beseda hitro širi in naj bo slavljena povsod’ (prim. 2 Tes 3,1). Naj leto vere vedno bolj utrjuje naš odnos z Gospodom Kristusom, kajti samo v njem je gotovost za pogled v prihodnost in zagotovilo pristne in trajne ljubezni« (prim. apostolsko pismo Vrata vere, 15). To je moja želja za letošnji svetovni misijonski dan. Srčno blagoslavljam misijonarje ter vse, ki spremljajo in podpirajo osnovno angažiranost Cerkve, da oznanja Evangelij na vseh koncih sveta. Tako bomo kot služabniki in misijonarji Evangelija izkusili »sladko in prijetno veselje evangeliziranja« (Evangelii Nuntiandi, 80).

 

 

Vatikan, 19. maj 2013, slovesni praznik binkošti                                                                          

Frančišek