Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Poslanica za svetovni dan miru 2018

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 56 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Poslanica svetega očeta Frančiška za obhajanje svetovnega dneva miru, 1. januarja 2018

Migranti in begunci: moški in ženske v iskanju miru


1. Voščilo miru
Vsem ljudem in vsem narodom mir na zemlji! Mir, ki so ga v božični noči angeli oznanjali pastirjem,[1] je močan navdih za vse ljudi in vsa ljudstva, zlasti še za tiste, ki jih to pomanjkanje pesti najhuje. Med temi, ki se jih spominjam in zanje molim, želim še enkrat opozoriti na več kot 250 milijonov migrantov po svetu, med katerimi je 22,5 milijona beguncev. Ti zadnji so, kakor je trdil moj dragi predhodnik Benedikt XVI., »možje in žene, otroci, mladi in stari, ki iščejo kraj, kjer bi živeli v miru«.[2] Da bi ga našli, so številni izmed njih pripravljeni tvegati življenje na potovanju, ki je povečini dolgo in nevarno, polno naprezanja in trpljenja, spopadov z žičnimi ograjami in zidovi, narejenimi zato, da bi jih zadrževali daleč od cilja.

V duhu usmiljenja objemam vse, ki bežijo pred vojnami in lakoto ali so zaradi zapostavljanja, preganjanja, revščine in uničenega okolja prisiljeni zapustiti svoje zemlje.

Zavedam se, da sočustvovanje s trpečimi ni dovolj. Še veliko bo treba narediti, preden se bodo naši bratje in sestre mogli vrniti k mirnemu življenju in v varen dom. Sprejemanje drugega zahteva resnično zavzetost, verigo pomoči in dobrohotno naklonjenost, budno in strpno pozornost, odgovorno reševanje novih zapletenih razmer, ki se včasih pritaknejo k številnim drugim težkim vprašanjem, da ne omenjam virov preživetja, ki so vedno omejeni. S krepostjo modrosti bodo oblasti z zagotavljanjem praktičnih ukrepov znale vse to sprejeti, pospešiti, ščititi in vključiti »v kar največji meri in v skladu družbenimi možnostmi«.[3] Naložena jim je jasno določena odgovornost do lastnih skupnosti, ki jim morajo zagotoviti ustrezne pravice in celovit razvoj, da ne bi bili podobni nespametnemu graditelju, ki je slabo preračunal in zato ni mogel dokončati stolpa, ki ga je začel zidati.[4]

2. Zakaj toliko beguncev in migrantov?
V pričakovanju svetega leta ob 2000. obletnici oznanila miru betlehemskim pastirjem je papež sv. Janez Pavel II. prištel naraščajoče število beguncev k posledicam »neskončnih in grozečih vojn, spopadov, pomorov, 'etničnega čiščenja'«,[5] ki so zaznamovali 20. stoletje. Nova dogajanja doslej niso nakazala preobrata: oboroženi spopadi in druge oblike organiziranega nasilja še dalje povzročajo preseljevanja znotraj in zunaj državnih meja.

Toda ljudje se selijo tudi zaradi drugih razlogov, prvi med vsemi je »želja po boljšem življenju, pogosto povezana s hotenjem, da bi se za vedno otresli strahu pred negotovo prihodnostjo«.[6] Na pot gredo zato, da bi se pridružili svoji družini, da bi našli primerno delo ali izobrazbo. Kdor ne more uživati teh pravic, ne živi mirno. Poleg tega je, kakor sem poudaril v okrožnici Hvaljen, moj Gospod, tragičen »porast števila migrantov, na begu zaradi revščine, ki jo povzroča uničevanje (degradacija) okolja«.[7]

Večina se jih seli po redni poti, nekateri pa se, zlasti iz obupa, ker jim domovina ne zagotavlja ne varnosti ne priložnosti – vse druge zakonite poti pa se jim zdijo neuporabne, zaprte ali prepočasne –, oklenejo drugih.

V številnih ciljnih državah so se zelo razbohotile govorice, ki pretiravajo glede tveganj za nacionalno varnost ali bremen, ki jih prinašajo prišleki. S tem teptajo človeško dostojanstvo, ki smo ga dolžni spoštovati pri vseh, ker so Božji sinovi in hčere. Namesto da bi si z migranti prizadevali za mir, številni iz političnih razlogov spodbujajo nasilje, rasno razlikovanje in ksenofobijo, kar povzroča velike preglavice vsem, ki se trudijo za zaščito slehernega človeka.[8]

Po podatkih, ki jih ima na voljo mednarodna skupnost, bodo velika preseljevanja še naprej zaznamovala našo prihodnost. Nekateri vidijo v njih grožnje. Jaz pa vas, nasprotno, vabim, da v duhu zaupanja gledate nanje kot na priložnost za (so)oblikovanje prihodnosti miru.

3. Z razmišljujočim pogledom
Ta pogled se hrani z modrostjo vere in je sposoben videti, da smo migranti in krajevno prebivalstvo »člani ene same družine in da imamo vsi iste pravice do uživanja zemeljskih dobrin, katerih namen je, kakor uči družbeni nauk Cerkve, splošen, univerzalen. To je temelj solidarnosti in delitve dobrin.«[9] Te besede nam kažejo podobo novega Jeruzalema. Knjigi preroka Izaija (60. poglavje) in Razodetja (21. poglavje) ga opisujeta kot mesto z nastežaj odprtimi vrati, da bi vanj lahko vstopila ljudstva vseh narodov, ga občudovala in se hranila z njegovim bogastvom. Vrhovni vladar, ki ga vodi, je mir, pravičnost pa temeljni zakon, ki v celoti ureja njegovo notranje življenje.

Tudi na mesto, v katerem živimo, moramo gledati s takšnimi razmišljujočimi očmi, »se pravi s pogledom vere, ki odkriva Boga, bivajočega v hišah mesta, na njegovih ulicah in na njegovih trgih (…) (ter) podpira solidarnost, bratstvo in teženje po dobrem, po resnici in pravici«.[10] Z drugimi besedami tako, da uresničujemo obljubo miru.

Ko opazujemo migrante in begunce, zna takšen pogled odkriti, da ne prihajajo praznih rok. Poleg zvrhanega koša izvirne domače kulture prinašajo s seboj tudi veliko mero poguma in energije, sposobnosti in pričakovanj. Tako bogatijo življenje narodov, ki jih sprejemajo. Takšen pogled zaznava tudi ustvarjalnost, vztrajnost in požrtvovalnost velikanskega števila ljudi, družin in skupnosti, ki na vseh koncih sveta migrantom in beguncem odpirajo svoja vrata in srca, tudi tam, kjer so sredstva pomoči pičla.

Ta presežni, kontemplativni pogled bo končno znal tudi odgovorne v javnem življenju spodbuditi, da ga bodo pri vodenju skupnega doma po svoji presoji pri migrantski politiki kar najbolj ustrezno upoštevali in ga »razširili v skladu z družbenimi možnostmi«,[11] se pravi, da bodo upoštevali zahteve vseh članov človeške družine in blaginjo vsakogar izmed njih.

Kogar navdihuje takšen pogled, bo sposoben najprej spoznati nastavke miru, ki že klijejo, in poskrbeti za njihovo rast. Tako se bodo tudi naša mesta, ki so zaradi sporov, povezanih z migranti in begunci, večkrat priprta in neodločna, spremenila v prostor utrjevanja miru.

4. Štiri izhodišča za delovanje
Omogočanje azilantom, beguncem, migrantom in žrtvam trgovine z ljudmi, da mir, ki ga iščejo in tudi najdejo, terja načrtno delo, ki vsebuje štiri dejavnosti: sprejemanje, varovanje, podpiranje in vključevanje.[12]

»Sprejemanje« zahteva širjenje možnosti zakonitega vstopanja v državo, prepoved vračanja beguncev in migrantov v kraje, kjer jim grozi preganjanje in nasilje, ter usklajevanje skrbi za državno varnost z ohranjanjem temeljnih človekovih pravic. Sveto pismo nas opozarja: »Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali!«[13]

»Varovanje« opozarja na dolžnost priznavanja in spoštovanja neodtujljivih pravic vseh, ki bežijo pred resnično nevarnostjo ter si iščejo zatočišča in varnosti, da bi jih tako obvarovali izkoriščanja. Pri tem posebej mislim na ženske in otroke, ki se znajdejo v razmerah, da so izpostavljeni nevarnostim in izkoriščanju, celo suženjstvu. Bog nikogar ne diskriminira: »Gospod varuje tujce, podpira siroto in vdovo.«[14]

»Podpiranje« kaže na pomoč pri celovitem človeškem razvoju migrantov in beguncev. Med številnimi sredstvi, ki lahko pomagajo pri tej nalogi, bi rad posebej poudaril, kako pomembno je otrokom in mladim zagotoviti vse ravni izobraževanja. Tako bodo razvili in uresničili svoje sposobnosti, poleg tega pa se bodo laže približali vsem ter namesto pregrad in napetosti soustvarjali razmere za dialog. Sveto pismo uči, da Bog »ljubi tujca in mu daje kruha in obleke«. Zato spodbuja: »Ljubite tujca, kajti bili ste tujci v egiptovski deželi.«[15]

»Vključevanje« končno pomeni pritegniti begunce in migrante k polnemu življenju družbe, ki jih sprejema v duhu medsebojnega bogatenja in plodnega sodelovanja za pospeševanje celovitega človeškega razvoja lokalnih skupnosti. Kakor pravi sv. Pavel: »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu.«[16]

5. Predlog za dva mednarodna sporazuma
Srčno si želim, da bi ta duhovni razvoj spodbudil in v letu 2018 privedel k temu, da bi Združeni narodi definirali in sprejeli dva globalna sporazuma. Prvega za varnejše, bolj usklajene in urejene migracije, drugega za begunce. Kot globalna sporazuma predstavljata ti pogodbi pomemben vzvod za politične predloge in praktične ukrepe. Zato je pomembno, da jih navdihujejo sočutje, daljnovidnost in pogum, da bi tako izkoristili vsako priložnost za krepitev miru. Le tako se potreben realizem mednarodne politike ne bo žrtvoval na oltarju cinizma in naraščajoče ravnodušnosti.

Dialog in usklajevanje sta dejansko nujnost in dolžnost mednarodne skupnosti. Zunaj državnih meja bi bilo mogoče tudi manj bogatim državam sprejeti večje število beguncev, oziroma bi jih primerneje sprejele, če bi jim mednarodno sodelovanje zagotovilo več potrebnih sredstev.

Oddelek za migrante in begunce pri ustanovi (dikasteriju) za celostni človekov razvoj je predlagal 20 izhodišč za delovanje,[17] kot pripomoček za uresničitev štirih konkretnih izhodišč delovanja v politiki in pri ravnanju krščanskih občestev. S temi in drugimi predlogi bi radi izrazili zanimanje katoliške Cerkve za proces, ki naj bi pripeljal do sprejetja obeh globalnih sporazumov Združenih narodov. To zanimanje potrjuje splošna pastoralna skrb, ki se je v številnih oblikah delovanja porajala v Cerkvi in se nadaljuje do današnjih dni.

6. Za naš skupni dom
Navdihujejo nas besede papeža sv. Janeza Pavla II.: »Ko si bodo mnogi delili 'sanje' o svetovnem miru in ko bo ustrezno cenjen dragocen prispevek migrantov in beguncev, se bo človeštvo vedno bolj spreminjalo v skupno družino in naš svet v resnični 'skupni dom'.«[18] V zgodovini so številni verjeli v te »sanje« in dokazali, da to ni utopija, ki je ne bi bilo mogoče uresničiti.

Med slednje moram prišteti sv. Frančiško Cabrini, katere stoti rojstni dan za nebesa mineva letos. Danes, 13. novembra, obhaja njen spomin veliko cerkvenih občestev. Ta skromna vélika žena, ki je svoje življenje posvetila službi migrantom in beguncem ter nato postala njihova zavetnica v nebesih, nas je učila, kako naj te naše brate in sestre sprejemamo, varujemo, podpiramo in vključujemo medse. Na njeno priprošnjo naj Gospod vsem nam nakloni okusiti, da se »sad pravičnosti seje v miru tistim, ki delajo za mir« (Jak 3,18).[19]


V Vatikanu, 13. novembra 2017.

Ob obletnici beatifikacije sv. Frančiške Ksaverije Cabrini, zavetnice migrantov.

Papež Frančišek


Prevod: Pavel Peter Bratina


[1] Lk 2,14.
[2]Opoldanski nagovor 15. januarja 2012.
[3] Janez XXIII, Okrožnica Mir na zemlji (1963), 57.
[4] Prim. Lk 14,28-30.
[5] Janez Pavel II., Poslanica za svetovni dan miru 2000, 3.
[6] Benedikt XVI., Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2013.
[7] Prav tam, 25.
[8] Prim. Nagovor narodnim voditeljem za pastoralo migrantov, udeleženim na srečanju, ki ga je pripravil Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE), 22. septembra 2017.
[9]  Benedikt XVI., Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2011.
[10] Prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 71.
[11] Prim. Janez XXIII., Okrožnica Mir na zemlji, 57.
[12] Papež Frančišek, Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2018, 15. avgusta 2017.
[13] Heb 13,2
[14] Ps 146,9
[15] 5 Mz 10,18-19
[16] Ef 2,19
[17]  Janez Pavel II., Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2004, 6.
[18]  Jak 3,18.