Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

p05 Tihota, šola trpljenja in umiranja

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 25 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus je vstajenje in življenje

Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«

Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.

Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vsělej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj. (Jn 11,1-45)



Tihota, šola trpljenja in umiranja

Za nedeljo veselja spet drugačna nedelja in to tiha. Tiha, da bi se učili tišine oz. tihote, ki nas uči sprejemati in nositi trpljenje, da bi znali umreti sebi in živeti Bogu. Tihota, ki se je moramo naučiti tudi v trenutnem položaju svetovne krize, je potrebna, da bi slišali Boga, da bi ga razumeli, kaj nam v tem trenutku želi povedati. O takšni tihoti govori tudi današnji evangelij. Poglejmo ga od bliže.

Zanimivo, kako jasno Jezus pove, da Lazarjeva bolezen ni za smrt. In neverjetno, kako dolgo čaka, da 'poseže' vmes. Je to res potrebno? Zakaj tako dolgo 'molči'? Jezus bi lahko ob novici, da je Lazar bolan, prav na hitro rešil problem. Tako kot je rekel uradniku, tvoj sin živi in je ozdravil bolnega sina od daleč, bi lahko ozdravil Lazarja ali pa ga brez odlašanja obudil od mrtvih. On pa dopusti, da se pred nami odvija cela drama bolečine, obupa in upanja. Zakaj ta božji molk? Zakaj je to način Jezusovega delovanja?! Česa nas uči? Jezus deluje v molku tudi takrat, ko je bil z učenci v čolnu in je spal. Ob tem dogodku nam je spregovoril tudi papež, ko je 'mestu in svetu' podelil svoj blagoslov s prošnjo za prenehanje pandemije. Občudujem papeža, ki tako vztrajno spodbuja v času tega trpljenja. Zakaj ga občudujem? Ker verjetno ve, da ga Bog ne bo uslišal tako, kot ga prosi, ampak nekako drugače. Ker verjetno ve, da bo ta pandemija šla svojo pot, dokler bo Bog dopustil.

Čemu ta božji molk? Čemu molk v raznih preizkušnjah in trpljenju? Te dni mi je prišel v roke križev pot že pokojnega duhovnika Otmarja Černilogarja. V njem razmišlja, da se človek loči od drugih živih bitij po tem, da zna trpeti, oz. ker trpljenju more dati smisel in ga s smislom sprejema. Ja, gotovo, človek z božjo pomočjo to zmore, a še vedno ni lahko trpeti, ni lahko molčati, ni lahko čakati. To danes okusijo še posebej tisti, ki nosijo največje posledice pandemije. Vsi pa smo vsekakor lažje filozofi, radovedneži, preračunljivci, kot smo razmišljali ob evangeliju pretekle nedelje. Težko je zreti v skrivnost, kot se zazre v kako majhno, nepomembno stvar otrok in se z njo 'igra' ure in ure. Težko je verjeti v življenje, kakor to dela Bog, tudi ko je pred njim križ, strašna smrt, tišina.

Vrnimo se k evangeliju. Zakaj Jezus vztrajno nič ne naredi? Še več, zakaj nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja trpljenje, čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa je vedel, da ga bo Oče obudil. V njem je ista groza tihote in njena skrivnostna moč. V grozi trpi in v skrivnosti nosi. Kot človek in Bog.

K temu soočenju nas vabi današnji odlomek in današnja tiha nedelja. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja odkrivamo grozo trpljenja in smrti, kot božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in da ji sledimo. Čemu Bog molči tudi danes, ko ljudje umirajo? Čemu papež moli z vero v rešitev, a je Bog po vsej verjetnosti ne bo dal? Bog nas vabi v tihoto, da bi se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi. Ko namreč umiramo sebi v nas raste božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog. Kako umiramo sebi? Ko v potrpežljivosti in ponižnosti rečemo, kot so rekli včasih: Bog ti že veš, zakaj je to dobro. Ko v isti ponižnosti razmišljamo, česa nas Bog želi naučiti. Ko v ljubezni vztrajamo v življenju za druge, čeprav za ceno prezira in spotikanja.

Naj nas torej trpljenje in preizkušnje, ali celo smrt ne odvračajo do veselja pretekle nedelje. Kot otroci in varuhi življenja se v tihoti učimo sprejemati božjo voljo. Po njej bomo veselje v tihoti ohranili, ali pa ga našli. Naj bo tiha nedelja povabilo k tihoti, za več pristnega veselja in več življenja v nas in med nami.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 25 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

O tihoti kot šoli umiranja sem razmišljal pred leti ob mislih p. Grčarja. Spomnim nanje ob tej priložnosti, če bo komu prišlo prav.

UMRETI V POTRPEŽLJIVOSTI

Ko trpiš brez pritoževanja. Ko se odpoveš lagodju.

Ko ne iščeš tolažbe drugih ljudi. Ko umreš svojim potrebam.

Ko potrpežljivo čakaš, da seme kali počasi. Ko umreš rezultatom.

 

UMRETI V PONIŽNOSTI

Ko daš prostor drugemu. Ko umreš svojemu položaju.

Ko brez hrupa razdajaš svoje darove. Ko umreš vsakemu priznanju.

Ko dopustiš, da te obsodijo. Ko umreš dobremu imenu.

 

UMRETI V USMILJENJU

Ko ne razkriješ krivde svojih bratov. Ko se odpoveš tekmovalnosti.

Ko ne obsojaš, ampak posežeš v globino. Ko umreš pravici.

Ko odpustiš in greš naprej. Ko umreš vsakemu dokazovanju.

 

UMRETI V LJUBEZNI

Ko ne odgovoriš na žalitve. Ko umreš lastni ceni.

Ko ne uveljavljaš svojih pravic. Ko se odpoveš svoji moči.

Ko prepustiš Bogu, da brani tvojo čast. Ko umreš svojemu ponosu.

 

UMRETI V VERI

Ko si tiho, ker On deluje. Ko umreš sebi.

Ko se odpoveš glasovom sveta, da si lahko v Njegovi bližini.

 

UMRETI V UPANJU

Ko objameš križ, ne da bi vprašal: Zakaj?

Bog naj nam da pogum, da bi vedno znova tvegali umirati, da bi on lahko zaživel v nas.

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 6 days od tega
Pridružen: 25.02.2011

Občudujem papeža, ki tako vztrajno spodbuja v času tega trpljenja. Zakaj ga občudujem? Ker gotovo ve, da ga Bog ne bo uslišal tako, kot ga prosi, ampak nekako drugače. Ker verjetno ve, da bo ta pandemija šla svojo pot, dokler ne bo Bog dopustil.

Kam se je vrtel naš svet, preden ga je na kolena postavil ta mali, le pod elektronskim mikroskopom vidni koronavirus. človek je pozabil na Boga. Še več. Mislil je, da je več kot Bog. Da lahko dela karkoli se mu zahoče. Da gre lahko kamorkoli, s komerkoli. Ta brezmejna svoboda, ki je vodila do krivic, trpljenja nedolžnih je dala možnost temu drobnemu virusu, ki je potrpežljivo čakal, da pride v človeško celico in zaživi. Ko smo brali, kaj se dogaja na kitajskem, smo mogoče egoistično pomislili: To je daleč. K nam ne pride. Še preden je bila misel izrečena, pa je bil že tu in vse obrnil na glavo.
Bog nas ni pustil samih. Vžgal je iskro ljubezni v ljudeh, da je zagorela v plamen. Koliko nesebičnega dela ljubezni lahko prepoznavamo v ljudeh, ki sedaj delajo v teh težkih razmerah, koliko prostovoljcev je pripravljeno pomagati na različne načine, koliko molitev se dviga v nebo. 

Bog nam daje priložnost, da se sedaj, ko ne smemo nikamor in ni skušnjave, kam vse bi lahko bezljali, da smo bolj skupaj, da poglobimo naše odnose, da zaživimo kot zakonci in kot družina. Da pomislimo na osamljene in jih pokličemo. Koliko veselja lahko naredimo z drobnimi dejanji ljubezni.


V tem vidim pot uslišanja. In upam, da se bo človek iz tega kaj naučil in postal drugačen.
Danesme je nagovoril misijonski nagovor Aleša Čerina. Razmišljal je ob Pavlovih besedah, da naj se zmeraj veselimo
neperenehoma molimo in se v vsem zahvaljujemo Bogu. Tudi ob pojavu koronavirusa. Kako? Razmišljanje najdete na straneh radia Ognjišče.


 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 15 hours 29 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Tiha nedelja. »Tiha, da bi se učili… tihote, ki nas uči sprejemati in nositi trpljenje, da bi znali umreti sebi in živeti Bogu. Tihota, ki se je moramo naučiti tudi v trenutnem položaju svetovne krize, je potrebna, da bi slišali Boga, da bi ga razumeli… Težko je zreti v skrivnost… Težko je verjeti v življenje, kakor to dela Bog, tudi ko je pred njim križ, strašna smrt, tišina…

K temu soočenju nas vabi današnji odlomek in današnja tiha nedelja. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja odkrivamo grozo trpljenja in smrti, kot božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in da ji sledimo… Bog nas vabi v tihoto, da bi se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi. Ko namreč umiramo sebi v nas raste božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog.« Z Njim pa »več pristnega veselja in več življenja v nas in med nami.«

 

Te misli me v pridigi še posebej nagovarjajo, pa hvala ti, Peter, tudi za misli o tihoti kot šoli trpljenja in umiranja, tako primerne in potrebne za soočanje s preizkušnjo, v kateri smo se znašli kot človeštvo in za vse, ki bodo še sledile tudi v naših malih svetovih. Tudi jaz občudujem in se vsak dan Bogu zahvaljujem za papeža Frančiška. Prejšnji petek se mi je zdel v molitvi, sam pred praznim trgom sv. Petra, v temi, dežju in vetru, kot Jezus v vrtu Getsemani. Še pred kratkim so se okrog njega trle množice, zdaj pa sam, kot oče, ki nosi v sebi bolečino vseh svojih otrok, stoji pred Božjo pravičnostjo in prosi usmiljenja in ozdravljenja… Kot očeta ga doživljam tudi vsako jutro pri sv. maši, kateri se preko spleta pridružujemo z vso skupnostjo… Prosim Boga, naj ga ohranja zdravega; če pa ga pokliče k sebi, vem, da mi bo hudo, kot da bi mi umrl ata… »Tihota, da bi znali umreti sebi in živeti Bogu!«

Mateja S.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 1 day od tega
Pridružen: 03.04.2020

 

Zakaj tako dolgo molči?
Zakaj ta božji molk?
Zakaj je to način Jezusovega delovanja?
Česa nas uči? Težko je zreti v skrivnost, kot kot se zazre otrok.
Težko je verjeti v življenje, kakor to dela Bog, tudi ko je pred njim križ, strašna smrt, tišina.
Zakaj Jezus vztrajno nič ne naredi?
Bog nas vabi v tihoto,da bi se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi.


UMRETI        


Ko prepustiš Bogu, da brani tvojo čast.
Ko umreš svojemu ponosu.
Ko odpustiš in greš naprej.
Ko umreš vsakemu dokazovanju.
Ko objameš križ , ne da bi vprašal: Zakaj?




V tem postnem času, ki je zaznamovan s trpljenjem mnogih, ko je naše gibanje omejeno, mi prihajajo na misel besede, ki so zapisane nekje  v svetem pismu….Takrat v tistih dneh bodo žejni moje besede in mojega kruha. Zdi se mi, da v tem času stiske te besede veljajo oz. so prisotne. Kaj bolj umiri in potolaži bolnika kot ravno božja prisotnost. Ta čas, ko naj bi v tihoti našli Boga, obenem pa smo lahko več skupaj in si  moremo biti bliže kot prej. Bog ve zakaj?

Bog molči in je obenem tako glasen! In prosim, Bog, da bi mogla objeti križ, ko bo čas!

Hvala ti Peter za besede, ker vem, da je za njimi življenje! Naj te Bog varuje in blagoslavlja!