Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

p04 Se znamo veseliti!?

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 4 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus odpre oči sleporojenemu

Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹.
Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,1-41)

 

Se znamo veseliti!?

Smo v času posta in odpovedi, hkrati pa doživljamo svojevrsten post zaradi okoliščin, v katerih smo se znašli. Današnja nedelja se imenuje nedelja veselja. Najbrž nam Cerkev želi v postnem času pomagati, da bi lahko vztrajali v odpovedi. Da bi ne bilo preveč naporno, nam med spodbude o postu, sprejemanje odpovedi, križa in trpljenja, ponuja v razmislek tudi vesele dogodke iz Jezusovega življenja. Tako je dogodku o skušnjavah sledilo spremenjenje na gori, zahtevnemu srečanju s Samarijanko ob vodnjaku pa danes sledi vesel dogodek o Jezusovem čudežu. Jezus odpre oči od rojstva slepemu.

 

A življenje bi bilo preveč lahko, če bi šlo vse gladko. Tudi za veselje je potreben napor. Poglejmo namreč, kaj se dogaja ob čudežnem ozdravljenju. Koliko je res srečnih ljudi na 'odru življenja'? Jezus je zagotovo tisti, ki nosi v sebi neko neskaljeno jasnino, mir, vero v življenje in lepoto človeka. Tam je tudi slepi od rojstva, ki si ga ljudje podajajo. A mož je navdušen, da sedaj vidi in vesel, da spozna Sina človekovega in se mu brez zadržkov prikloni do tal.

 

Torej se v neverjetnem čudežu, ko po dolgih letih slepi spregleda, samo dva veselita. Potem pa je tam cela vrsta ljudi, v katerih ni videti pravega veselja. Tam so učenci, ki modrujejo, kdo je kriv, da se je rodil slep. No, to modrovanje ne vodi v veselje, niti ga ne izraža. Potem je množica sosedov in očividcev, ki zbirajo informacije, da bodo znali vse povedati naprej. Zgubijo se v novinarski skrbi in pozabijo na veselje. Da ne govorimo o farizejih, ki gledajo na svet skozi pravila. V 'kvadratni' sliki, ni prostora za iskrivo veselje. Je le prav in narobe. Potem so tam starši, ki raje ne vedo nič, ker se bojijo za svojo kožo.

 

Tudi ta odlomek je kot nalašč za izolacijo, v kateri smo se znašli. Ponuja nam celo paleto ljudi in njihove odzive na dogajanje okrog njih. Le redki odzivi vodijo v prebujanje in ohranjanje veselja. Pomislimo, kateri vrsti ljudi smo podobni, ko spremljamo dogodke okrog sebe. Kdo smo? Poglejmo si jih še enkrat:

  • Jezus – Lahko bi rekli, da je služabnik in varuh življenja. Njegovo delovanje ima v celoti en sam pomen, da se razodenejo božja dela.
  • Človek, ki je bil slep od rojstvaje nad ozdravljenjem navdušen kot otrok. Preprosto, iskreno in hvaležno govori o dogodku. Ne ukvarja se s tem, kaj bodo rekli drugi. Vidi dobro in se dobrega veseli. Tega veselja mu ne more nihče vzeti. Je kakor otrok, navdušen nad življenjem.
  • Jezusovi učenci – razpravljajo, kdo je kriv, da je ta slep. A to razpravljanje ni usmerjeno v preprečevanje slabega. Vrtijo se okrog lastne pameti in svoje pomembnosti. Lahko bi jih označili za 'filozofe', ki 'dohtarijo'. Njihovo modrovanje nikomur ne koristi.
  • Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač predstavljajo skupino radovednežev.  Sprašujejo se: Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil? Sestavljajo sliko o tem, ki je v središču dogajanja. Vse to počno le zato, da tekmujejo, kdo bo izvedel več oz. kdo ve največ. Čudovit primer vaških čenč.
  • Farizeji – so varuhi črke in se v glavnem zgražajo ter govorijo v duhu: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Počutijo se varne 'v svojem ozkem prav'. Zanje je življenje že zdavnaj steklo mimo, saj v njihovem ozkem okviru za veselje in življenje ni prostora.
  • Starši – so grozljiv primer preračunljivcev, ki se sprenevedajo in vedo le tisto, kar je sprejemljivo. V tem primeru starša pravita: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva.Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov

 

Ko se bomo ta teden pogovarjali o tem ali onem dogodku, se lahko preprosto vprašamo, komu smo podobni. Dejstvo je, da pravo veselje prinese le otroško navdušenje in Jezusova drža služabnika in varuh življenja. Naj ju posnemamo!

Dolores
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 3 days od tega
Pridružen: 17.03.2011

Pozdravljeni! Evangelij današnje nedelje me nagovarja v smislu slepote, slepote vseh nas ljudi, ki nas je privedla v trenutno krizno situacijo. Ob njem spoznavam, da nas Bog želi z blatom virusa ozdraviti slepote, ki človeka postavlja nad vse in ga dela vsemogočnega. Istočasno pa mi letošnje so upadanje postnega časa in samoizolacije predstavlja čas velike milosti, ko lahko živim življenje malega človeka v Njegovem rajskem vrtu in ob tem odkrivam Njegovo veliko Ljubezen v vsem kar me obdaja, v vsem kar mi daje, dobrega in slabega, prav vsega z določenim namenom. Vse dobro vsem!

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 weeks 1 day od tega
Pridružen: 25.02.2011

Kateri od teh ljudi živijo v meni? Vsi, čeprav bi rada, da nekateri ne bi. lDobro in slabo je v meni. Ob tem sem se spomnila indijanske zgodbe o dveh volkovih. Dedek pripoveduje vnuku, da sta v vsakem izmed nas dva volkova, ki se borita med seboj. Eden pooseblja dobroto, drugi zlo. Ko vnuk vpraša dedka, kdo zmaga, mu ta odgovori: "Zmaga tisti, katerega hraniš."

Koga jaz hranim?

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 hours 56 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Življenje bi bilo preveč lahko, če bi šlo vse gladko. Tudi za veselje je potreben napor… Koliko je res srečnih ljudi na 'odru življenja'?

 

-      Jezus – Lahko bi rekli, da je služabnik in varuh življenja. Njegovo delovanje ima v celoti en sam pomen, da se razodenejo božja dela.

-      Človek, ki je bil slep od rojstva – je nad ozdravljenjem navdušen kot otrok. Preprosto, iskreno in hvaležno govori o dogodku. Ne ukvarja se s tem, kaj bodo rekli drugi. Vidi dobro in se dobrega veseli. Tega veselja mu ne more nihče vzeti. Je kakor otrok, navdušen nad življenjem.«

 

Hvala ti, Peter, za to lepo pridigo! Sem mislila, da bom zaradi 'izolacije' imela kaj več časa za branje, razmišljanje, za kak sprehod, pa nič od tega. Urnik se je samo še zgostil, a sem vesela, ker imam občutek, da vse dobiva neko drugo kvaliteto, več globine in, kljub bolečini, ali pa prav zaradi nje, tudi več pristnega veselja. Naj ta čas poglobi v nas zavest, da »pravo veselje prinese le otroško navdušenje in Jezusova drža služabnika in varuha življenja.«