Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

p03 Pusti jo še letos

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 48 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Spreobrnjenje ali pogubljenje

Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

Prilika o nerodovitni smokvi

In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« Lk 13,1-9


Gospod, pústi jo še letos

 

Zanimivo se mi zdi, kako Jezus pogled na dogodke obrne k globljim stvarem. Ljudje so se z različnimi občutki pogovarjali o dveh takratnih nesrečah. Videti je, da je Jezus v pogovorih zaznal privoščljivost in postavljanje nad uboge nesrečneže. Najbrž je zato rekel, da niso čisto nič boljši od onih in če se ne spreobrnejo, bodo enako žalostno končali. Kaj je ta žalosten konec, pove v priliki o smokvi, ki ne daje sadu. Če ga resnično ne bo dala še letos, pravi, jo bo vinogradnik posekal.

Gospod, pusti jo še letos, so besede, ki mi dajo misliti. Bog je potrpežljiv, a tudi on ima svoje meje. Bolje da ga ne preizkušamo! Mogoče je za koga od nas zadnje leto? Kakšen sad naj bi dali mi? Kaj Bog od nas pričakuje, kakšno spreobrnjenje. Preteklo nedeljo smo razmišljali o čistosti srca, da bi sploh mogli videti Boga. Čistost v pogledu in doživljanju spolnosti, pa tudi čistost namenov nam omogoča, da stopamo v odnose. A čistost ni cilj! Cilj je pravzaprav življenje za druge. Ni toliko vprašanje, kaj bomo v življenju uspeli narediti, bolj je vprašanje, ali življenje živimo zase ali za druge. Niti ni vprašanje, kaj smo naredili, ampak kdo smo za druge bili. Papež Frančišek je včeraj nagovarjal mlade na neki srednji šoli v Padovi. Besed, ki jih poudarja, lahko vodijo tudi naše razmišljanje o sadovih, ki naj jih dajemo.

Že naslov veliko pove: Življenje je treba živeti s strastjo. Lahko bi rekli, da so to druge besede za Jezusovo povabilo, da zaživimo polno. Naj ne bomo zdolgočaseni. Mladi so papežu povedali, da si želijo odraslih, na katere bi se lahko naslonili. Dragi bratje in sestre, mislim, da je prvi sad, ki ga moramo dati prav to: biti mladim v oporo. Vsak starejši, je že poklican, da je opora mlajšim.

Papež se nekoliko izogne tej misli in pravi, da morajo mladi sami v sebi najti oporo in mlade vabi k trojemu: navdušenju, tveganju in dialogu. To so lahko, poleg prvega sadu – da smo opora mlajšim – naslednji trije sadovi našega življenja: navdušenje, tveganje in pogovor. Navdušenje nad življenjem izvira iz hvaležnosti, za vse kar smo prejeli. Naj ne bomo kot starejši sinovi v priliki o izgubljenem sinu, ki protestira, da ni ničesar dobil. Boljše je biti mlajši sin, ki vsaj išče življenje kot starejši, ki mu je vse krivica!Papež je ponovno spregovoril o »mladih na kavču«, ki so pasivni in gledajo, kako gre mimo njih zgodovina. Vabi mlade: »Zgodovina mora vendar gledati tebe, kako greš mimo!« Moramo tvegati, če hočemo dati sadove življenja!

Po papeževem prepričanju je prav tako pomemben dialog, »kajti življenje je stalen dialog«. Starejši moramo biti sposobni dialoga z mlajšimi, mlajši pa želji dialoga s starejšimi. Spet ni ključno, da uspemo, ključno je, da hočemo in si prizadevamo. Tvegati in hoteti biti v dialogu!

Četrti pojem jesoočiti se tudi z življenjskimi problemi, pa ne samo s problemi, ampak tudi z lepotami življenja. Naša vera je prazna, če ni neprestano odgovor na konkretne stiske. Ali se soočamo z vsemi problemi tega sveta in jih hočemo v sebi in svojem življenju premagovati?! Ali pa iščemo le ljubi mir?! Pa ne le s problemi, živeti polno, pomeni živeti s strastjo.

In da bi se mogli soočati z nepredvidljivimi ovirami, papež priporoča molitev. Da bi naredili to, kar Bog hoče od nas, v duhu današnjega evangelija – da obrodimo sad, potrebujemo molitev. A naj ne molimo kakor papagaji, temveč s srcem, pred Gospodom in v pogovoru z njim.

Dati sad ob svojem času, bi lahko povzeli v nekaj besedah: biti opora mlajšim, biti navdušeni nad življenjem, tvegati, soočati se s konkretnimi problemi, biti v dialogu in moliti. Vse skupaj pa povezam papež z besedami: Življenje je treba živeti s strastjo. (prim. Papež Frančišek dijakom srednje šole Barbarigo iz Padove; Vatikan, 23.3.2019)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 hours 32 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»'Gospod, pusti jo še letos', so besede, ki mi dajo misliti. Bog je potrpežljiv, a tudi on ima svoje meje. Bolje, da ga ne preizkušamo! Mogoče je za koga od nas zadnje leto?«

 

Hvala za pridigo, Peter! Ponovno me je pritegnila sorodnost med tvojim in papeževim razmišljanjem ob nerodovitni smokvi. Takole nas je včeraj nagovoril:

 

»Smokva, ki jo želi gospodar v priliki izruvati, predstavlja nerodovitno bivanje, ki je nesposobno darovati se, delati dobro. Simbol je torej tistega, ki živi za samega sebe, sit in miren ter zleknjen v svojo udobnost, nesposoben obrniti pogled in srce na tiste, ki so ob njem in se nahajajo v stanju trpljenja, v stanju revščine in stiske. Tej drži sebičnosti in duhovne nerodovitnosti se nasproti postavi velika ljubezen vinogradnika do smokve. Prosi, da gospodar počaka, je potrpežljiv, zna čakati, ji posveti svoj čas in svoje delo. Gospodarju obljubi, da bo še posebej poskrbel za to nesrečno drevo...

 

Kljub nerodovitnosti, ki včasih zaznamuje naše bivanje, ima Bog potrpljenje in nam ponuja možnost za spremembo in da bi napredovali na poti dobrega. Toda izprošen in podeljen odlog v pričakovanju, da bo drevo končno obrodilo sadove, kaže tudi na nujnost spreobrnjenja. Vinogradnik namreč pravi gospodarju: 'Pústi jo še letos' (v. 8). Možnost spreobrnjenja ni neomejena, zato jo je potrebno takoj zgrabiti, da ne bo izgubljena za vedno. Mi lahko pomislimo med tem postnim časom, kaj moram jaz storiti, da se bom bolj približal Gospodu, da se spreobrnem in odstranim tiste stvari, ki niso v redu? 'Ne, ne…, čakal bom na naslednji postni čas…' Pa boš še živ naslednji postni čas?... Lahko zelo računamo na Božje usmiljenje, vendar ga ne smemo zlorabiti. Ne smemo opravičevati duhovne lenobe, temveč povečati svoje prizadevanje, da bi brez odlašanja in z iskrenostjo srca odgovorili na to usmiljenje.« (papež Frančišek)

 

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2011
V tokratni pridigi me nagovori jasno povabilo, da je potrebno obroditi sad.
 
Včasih me je kr strah, da je moj dan v prazno, da ne delam tistega, kar bi mogla, da pravzaprav nimam kaj pokazat. In vedno bolj vidim, da če se stalno ne angažiram za drugega, je v resnici dan v prazno. Lahko naredim 100 opravil, a če nisem razmišljala, se angažirala za drugega in ob tem iskala Božjo voljo, je dan prazen.
 
Lepe so mi spodbude papeža Frančiška, da ne smemo biti na kavču in gledati, kako gre zgodovina mimo nas.
 
V našem življenju se mora poznati sled in to ne kakršna koli sled... Biti mora taka, da bo tudi drugi lahko šel po njej in prispel k Bogu. 

Peter hvala ti za pridigo, zgled, spodbude in pot, ki nam jo kažeš.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 weeks 6 days od tega
Pridružen: 10.01.2011
V pridigi me najbolja nagovarja tole:
Gospod, pusti jo še letos, so besede, ki mi dajo misliti. Bog je potrpežljiv, a tudi on ima svoje meje. Bolje da ga ne preizkušamo! Mogoče je za koga od nas zadnje leto? Kakšen sad naj bi dali mi? Kaj Bog od nas pričakuje, kakšno spreobrnjenje. 
 
in
 
Dati sad ob svojem času, bi lahko povzeli v nekaj besedah: biti opora mlajšim, biti navdušeni nad življenjem, tvegati, soočati se s konkretnimi problemi, biti v dialogu in moliti. 
 
Ko vidim, da mi ne gre, da ne dajem sadu, me najprej prime panika in se moram najprej umiriti in sprejeti stanje, da lahko sploh trezno razmišljam in grem naprej. Strah me je preizkušati Gospoda. Vidim in čutim potrebo po spreobrnjenju - rada bi dala sad, rada bi bila svobodna in vesela! Rada bi, da bi bili naši otroci navdušeni nad življenjem. Do tam pa manjka veliko ...  V pridigi najdem konkretene korake za naprej.   
Petra
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 6 hours od tega
Pridružen: 07.02.2011
Ob tokratni pridigi, me nagovarja prošnja hlapca Gospodu, ko pravi "Pusti jo še letos?"
Vedno imam občutek, da je smrt nekje tam daleč pa je  lahko res že jutri tu. In kaj bom rekla, kakšen sad sem obrodila, je bil bolj zase ali za drugega? 

Pot vidim v tem, da vedno bolj delam in živim za drugega, že v malih vsakodnevnih stvareh. Ko z veseljem in ne z muko naredim kosilo in večerjo, pospravljam, pulim plevel,... brez čakat kaj zase. Ko se trudim razmišljat, videt kaj drugi potrebuje ali si želi in sem tam za njega.
Včeraj sva se s hčerko lotile gredice z rožami, k jo je trava že dušila. Za rože sem res antitalent in se rajši ne lotim, hči pa je vesela že samo, če prime motiko v roke. Pa sva se je lotile. Na koncu je bilo veselje pulit, kopat in je gredica ratala prav lepa, obe s hčerko pa vesele, ker sva rešile boge tulipane. V takem, ko premagujem odpor, lenobo se mi zdi, da se sad počasi rojeva v meni in v drugem, ki je ob meni .