Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

p03 Moliti v duhu in resnici

6 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 26 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Izvir vode, ki teče v večno življenje

Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«

Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,5-42)


 

Moliti v duhu in resnici

 

Današnji evangeljski odlomek je kot nalašč za trenutne razmere, ki jih je ustvarila epidemija. Pripoveduje namreč o 'okuženi' Samarijanki in 'čistem' Judu. S tem vsekakor ne dvomim o nujnosti ukrepov, ki sta jih sprejela vodstvi Cerkve in države (za odgovorno ravnanje vseh sem Bogu iskreno hvaležen), želim se le ustaviti pri tem, v kaj nas lahko takšne razmere vodijo. Rdečo nit prave drže do vsega pa najdem v Jezusovih besedah: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici.«

Evangeljski odlomki od pepelnice do današnje tretje postne nedelje nas želijo preprosti prečistiti. Prečistiti hočejo naše namene, ki vodjo naše misli in naše delovanje. To želi povedati Jezus tudi s svojim srečanjem s Samarijanko. Njegov namen je čist. Lahko bi se umaknil – ker je Samarijanka nečista – okužena z neprimerno osebno in narodno zgodovino. Lahko bi jo izkoristil – ker je manj vredna in jo z viška gledal, ko zajema vodo zanj. Lahko pa zelo neugoden položaj izkoristi, da ji spregovori na srce, da jo sreča v globini, da ne govori praznih besed, ampak jo pelje prek srečanja s seboj, k srečanju z Bogom in nenazadnje z njim kot Judom. Vse je lahko priložnost za poglobljen odnos do sebe, do bližnjega in do Boga, kakor je lahko tudi vse opravičilo, da ničesar ne naredimo v tem čistem duhu. Lahko bi rekli, da Jezus Samarijanki kaže na tisto o čemer govori, ko pravi: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«

Če se vrnem na čas epidemije, menim, da se je v vsakem od nas, če smo le malo v stiku s seboj, prebudilo mnogo vzgibov: od lepih, do manj lepih. Zagotovo se ob prepovedi nedeljske maše prebuja v nas oboje: na eni strani misel, da ne bo potrebno vstati in na drugi: »Joj, brez maše v nedeljo pa menda ne bomo«. Ali pa: »Joj v službo ne bom mogel/a,« in hkrati: »Krasno bom pa doma počival/a«. Jezus nas s srečanjem s Samarijanko vabi, da smo pozorni na vzgibe in gremo globlje. Vabi nas, da se ne držimo črke, ampak vstopamo globlje in delujemo iz Duha. Naj se ne ustavljamo pri videzu, ampak delujemo iz čiste resnice.

Spomnimo se še enkrat, kako nas pretekli evangeliji vodijo k temu, da bi molili v duhu in resnici. Na pepelnico smo brali, kako nas lahko prav vse, tako molitev, post kot dobra dela vodijo proč od čistega namena. Moliti v duhu in resnici, pomeni moliti z globoko željo, da bi stopili v stik z Njim, ki je naš Stvarnik in Odrešenik, ki želi voditi naša življenja. Navada je lepa stvar, a se ne smemo se zadovoljiti z njo, vedno nas mora voditi Duh, ne črka. Ne zadošča spolnjevanje pravil. Če hočemo srečati Boga, nas mora voditi želja po srečanju z njim. Pravila ne zadoščajo. Prav je, da je molitev lepa, da ne vzbujamo pohujšanja, a ne smemo se ustaviti pri videzu. Vse mora biti v prizadevanju, da molimo v resnici.

Nič drugače ni s postom. Vse je lahko zaradi videza, da se postavljamo, ali pa iz resnične želje po globljem stiku s seboj, pri čemer nas post očiščuje zgrešenih vzgibov. Pristen post nas vodi v stik z resnico o sebi in nam daje moč, da jo živimo. Dobra dela so lahko v duhu in resnici le, če nas je post prečistil in nas je molitev dvignila iz vrtenja okrog sebe v božji pogled.

Evangelij o skušnjavah nam je spregovoril o istem spopadu med dobrim in zlim, med Božjim in satanovim, duhom in črko, resnico in videzom. Poročilo o spremenjenju na gori pa je spregovorilo o lepoti, ki nam jo prinaša boj za zvestobo duhu in resnici.

Čas zunanjih omejitev naj nas vodi v globino. Prečiščujmo svoje vzgibe in skušajmo naravnavati naše molitve, post in dobra dela v luči duha in resnice.

Beni
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 2 days od tega
Pridružen: 19.01.2020

Čas zunanjih omejitev naj nas vodi v globino.

Čas omejite je v meni res prebudilo mnogo lepih in manj lepih vzgibov. Postavil me je na realna tla s tem kje sem, česa sem zmožen in z kakšnim namen kaj delam. Mislil sem, da delam stvari v luči resnice in duha a moji nameni niso čisti in vrtim se okrog sebe, svojega ega, pozornosti. Res me ta čas vodi v globino ker drugam pač nesmemo it :) v globinah stvari bolijo ampak sem vesel da se lahko zato borim saj prinaša lepoto.

 Prečiščujmo svoje vzgibe in skušajmo naravnavati naše molitve, post in dobra dela v luči duha in resnice. 

Peter hvala za pridigo.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 18 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Današnji evangeljski odlomek je kot nalašč za trenutne razmere, ki jih je ustvarila epidemija… Vse je lahko priložnost za poglobljen odnos do sebe, do bližnjega in do Boga, kakor je lahko tudi vse opravičilo, da ničesar ne naredimo v tem čistem duhu. Lahko bi rekli, da Jezus Samarijanki kaže na tisto o čemer govori, ko pravi: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«

Če se vrnem na čas epidemije, menim, da se je v vsakem od nas, če smo le malo v stiku s seboj, prebudilo mnogo vzgibov: od lepih, do manj lepih… Čas zunanjih omejitev naj nas vodi v globino. Prečiščujmo svoje vzgibe in skušajmo naravnavati naše molitve, post in dobra dela v luči duha in resnice.«


Ta spodbuda iz pridige me v teh dneh posebej spremlja, ko se ob omejitvah zaradi epidemije najprej pri sebi srečujem z mnogimi lepimi in manj lepimi vzgibi, vzporedno pa se z njimi srečujem ob sosestrah v skupnosti, oskrbovancih v domu in mnogih, s katerimi sem v teh dneh, veliko bolj kot prej, v telefonskih stikih: koliko strahov, koliko notranjih stisk, potlačene agresije, nerešenih vprašanj, jeze na Boga in na vse, ki so 'se lahkomiselno izpostavili okužbi' in jo prinesli tudi k nam in še in še…

To je res ura, da nas Duh vodi v resnico o nas samih, o naših medsebojnih odnosih in o našem odnosu z Bogom. Tega si želim zase in za vse nas in prosim Očeta, da bi ta ura naše zgodovine bila res ura, ko ga bomo častili v duhu in resnici!

Janja Kobal
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 15 weeks 3 days od tega
Pridružen: 02.02.2019
Meni zadnji odstavek zelo lepo povzame celo pridigo: Čas zunanjih omejitev naj nas vodi v globino. Prečiščujmo svoje vzgibe in skušajmo naravnavati naše molitve, post in dobra dela v luči duha in resnice.
 
V času, ko bomo doma, se mi zdi ta pridiga res na mestu. Idej, želj, planov je dosti, ma semizdi da rata vse hitro prazno oz gre čas kar v nič, če ne premislim, kaj in zakaj nekaj delam. Čas zdaj ni ovira, je samo vprašanje angažiranosti. Če se bom zdaj potrudila, bo lahko ta čas doma lep, koristen in bomo lahko skupaj.
 
Ko smo zdaj vsi zaprti, se prav spomnem na film, ki smo ga gledali na mladinski in študentki: Kaznilnica odrešitve (zdej, ko je čas ;) priporočam, da si ga pogledate - fenomenalen). Tam si mel zapornike od povarjenih do tisti, ki so se držali pravil in tudi takih, ki so skrbeli za skupno dobro.Tako da tudi v samici oz v karanteni lahko živimo polno.

Hvala za spodbude in pridigo.

Ostanite zdravi!


Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 3 days od tega
Pridružen: 11.01.2011

Tudi mene pridiga nagovarja v smislu, da se prebuja mnogo vzgibov: od lepih, do manj lepih.
Je potreben boj si priznat in se boriti. Se ustvaiti, ne obtoževati, se umiriti ... 

Hvala!

Maja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 weeks 1 day od tega
Pridružen: 10.01.2011

Čas zunanjih omejitev naj nas vodi v globino. 

 

Tudi meni se zdi, da nam je pridiga preteklega tedna prav pisana na kožo.

Ker smo na Gradu do nadaljnjega odpovedali programe za otroke in mlade, se je delo tistih, ki delamo v Centru za družine precej spremenilo. Za otroke in družine pripravljamo gradiva za učenje, delavnice, predloge pogovorov, filmov ... in jih pošiljamo staršem prek spleta. Dela je dovolj. V tem ni težava. Težavo doživljam v tem, da ni prevelikega odziva, da bi vedeli, ali kdo sploh to bere. Težko mi je, ker ne vem, kje sploh so otroci učne pomoči in njihove družine, ali njihove starše to sploh zanima, ali kdo sploh kaj potrebuje … Ko so otrocih med nami, vidiš njihovo veselje, izražajo potrebe, slišiš njihove komentarje ali upore, ki ti dajejo spodbude, da jih usmerjaš, rešuješ in razveseljuješ. Ko te starši sprašujejo to ali ono in jim lahko pomagaš, se ti zdi, da si koristen. 

Verjamem, da je dobro, kar delamo in da bi to vsem koristilo, če bi naše objave prebirali. A zdaj, ko tega ne vem … je čas, da prečistim namen mojega/našega dela: kaj vodi moje misli in delovanje? Je občutek koristnosti tisti, zaradi katerega delam/o? Črpam moč za delo iz potrditev drugih, jim ugajam, ali skušam delati tisto, kar je res dobro in je Njegova volja? Dovolj sprašujem Boga, kakšna je Njegova volja? 

 

Ta čas doživljam, da me prav vabi k prečiščevanju vzgibov in me vabi k molitvi, da v resnici stopim v stik z Njim. 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 weeks 1 day od tega
Pridružen: 25.02.2011

Jaz mislim, da so vsaj nekateri, če ne večina staršev in otrok v stiski. Resda učitelji pošiljajo gradivo, vendar mislim, da so starši postali učitelji otrok. Vsi starši niso doma. Nekateri hodijo redno na delo ali so celo bolj obremenjeni kot prej. Ko pridejo domov, jih čaka še poučevanje. Delo poteka s pomočjo računalnika. Kako je , kjer je več šoloobveznih otrok?  Najbrž nima vsak svojega računalnika. Vsi starši ne zmorejo otrokom razložiti snovi. Ko se pogovarjam, koliko dela imajo otroci, se mi zdi, da se ponekod pretirava. Je toliko dela samo zaradi dokazovanja, da se nekaj dela? Mislim, da dodatnih gradiv za učenje ne potrebujejo, saj jih dobijo od svojih učiteljev dovolj. Dobri pa se mi zdijo predlogi filmov in drugih sproščujočih dejavnosti, ki niso storilnostno naravnane.

Maja, če se starši ne odzivajo, pa imate še vedno možnost, da jih pokličete , povprašate, kako so, kaj potrebujejo in jim na tak način pomagate skozi ta čas. Tako bodo videli, da niso sami, da se nekdo zanima zanje, jih razume.

Vse dobro pri iskanju Njegove poti v tem času.