Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

p02 Hrepenenja vabijo onkraj - na goro spremenjenja

12 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 11 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusova spremenitev

 

Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. Mr 9,2-10

 

Hrepenenja vabijo onkraj – na goro spremenjenja

 

Kakor se Jezusovo poslanstvo začenja med zvermi in angeli, tako se nadaljuje med spremenjenjem in trpljenjem. Učenci težko sledijo svojemu učitelju. Komaj jim pride na misel, da bi ostali, jih Jezus že vabi v dolino; še preden dojamejo vso lepoto spremenjenja, jim že govori o trpljenju. Zakaj tako?

Jezus nas na gori spremenjenja uči, da naše življenje na tem svetu ne bo doseglo svoje izpolnitve. Tu so vsa naša hrepenenje le predokus večnega. Vedno ko bi radi v spremenjenju ostajali in ga do konca užili, že izgubljamo. Spremenjenje je vedno le pot, nikoli izpolnitev. To v nas prebuja bolečino, ki se je otepamo, a prav to je križ, o katerem govori Jezus. Za nas je križ nekaj drugega. Pogosto ga razumemo kot vestno izpolnjevanje dnevnih nalog, vsakdanje delo oz. osnovne naloge te ali one poklicanosti: za poročene družina, za posvečene oznanjevanje ipd. A križ ni v tem, da je potrebno skrbeti za približno normalne razmere v življenju. Tudi zajklja poskrbi za svoje mladiče, do neke mere skrbi celo za red v kletki, če pa je v naravi, išče hrano, 'zdravila' itd. Torej to ne more biti križ o katerem govori Jezus svojim učencem. Križ mora biti nekaj več kot to, kar zahteva narava celo od živali. Križ je živeti z nepotešenimi hrepenenji in se vedno znova vzpenjati na goro spremenjenja. Križ je vztrajati v ljubezni, ko ta zahteva od nas vedno večje preizkušnje, križ je vztrajati v odnosu, ko to ni niti najmanj prijetno …

Če nam Jezus kaže v puščavi nujnost tveganja in razlaščanja neke gotovosti, da bi zmogli stopiti v resnično svobodo božjih otrok, nam na poti spremenjenja odpira pot neskončnih hrepenenj, ki jih je mogoče nositi le, če sprejemamo križ kot vsakdnanjega sopotnika. Če hočemo hrepenenja izpolniti tu in sedaj, ostajamo prazni, če pa jih zaradi bolečine nepotešenosti previdno odmikamo, ostajamo mlačni in brez življenja.

Naj bo post ponovna in poglobljena odločitev za zvestobo hrepenenjem, po katerih nas Bog vabi na goro spremenjenja. Naj nas ne bo strah križa in umiranja. Ne bodimo nesrečni in zagrenjeni zaradi neizpolnjenosti, ampak pogumni, vztrajni in celo strastni zaradi pogleda, ki seže onkraj smrti vse do zarje vstajenja. Naj Jezusovo spremenjenje, ki se dogaja vsak dan na naših oltarjih ne bo zaman. Naj nas ne pusti mlačnih in zdolgočasenih!

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pri sebi vidim, da za nošenje križa in neizpolnjenih hrepenenj nujno potrebujem redno molitev. Ko v njej popoustim, se že preveč navežem na ta svet in gre na vseh področjih slabše. V molitvi najdem tako potrebno umiritev in moč za naprej.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 10 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Naj bo post ponovna in poglobljena odločitev za zvestobo hrepenenjem, po katerih nas Bog vabi na goro spremenjenja. Naj nas ne bo strah križa in umiranja. Ne bodimo nesrečni in zagrenjeni zaradi neizpolnjenosti, ampak pogumni, vztrajni in celo strastni zaradi pogleda, ki seže onkraj smrti vse do zarje vstajenja. Naj Jezusovo spremenjenje, ki se dogaja vsak dan na naših oltarjih ne bo zaman. Naj nas ne pusti mlačnih in zdolgočasenih!«

 

Hvala, Peter, za tako lepo pridigo! O, da bi lahko v tem postnem času toliko umrla sebi, se toliko izpraznila, da bi Bog imel kam položiti vse te svoje darove! V izpolnjenosti ni nobenih hrepenenj več; v potešenih hrepenenjih ni več potrebna vztrajnost, ker sem že na cilju; ko je žeja hrepenenj potešena, ugasne tudi vsaka strast, ni prostora za gorečnost. Potem res ne ostane drugega, kot mlačnost in zdolgočasenost. No, tega si pa res ne želim!

Zelo me nagovarja tudi tale misel iz zadnje meditacije v duhovnih vajah za papeža in rimsko kurijo:

 

»Nujno je ponovno odkriti blagor žeje. Najslabša stvar za vernika je, da je sit Boga… ničesar več si ne želimo… Morda smo si ustvarili popačeno podobo o krščanskem življenju. Vernik ni nekdo, ki je sit Boga. Vernik je tisti, ki je žejen in lačen Boga. Izkušnja vere ni namenjena potešitvi žeje, ampak da jo poveča, da razširi našo željo po Bogu, da okrepi naše iskanje.«

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 12 hours od tega
Pridružen: 07.12.2016

Jaz pa tukaj vidim, kako nas večkrat preletijo skušnjave in bi vzeli, kar nam je lažje in bolj ugodno in se ne potrudili za težje, kajti ne vemo kaj se skriva po uspehu.
Sam se velikokrat spominjam kakšnih težjih trenutkov v hribih (mraz, veter, sneženje), ko bi človek kar ležal doma in se ne bi nikamor premaknil, užival na toplem,..... pa se mi je večkrat zgodilo, da sem razkiral in šel na pot, ki sem jo moral prehoditi, pa ni bila lahka. Odpravljali smo se s planinskim društvom na izlet po ribniških vrhovih. Krenili smo iz Cerkna v sneženju in slabem vremenu, ko smo hodili po grebenu Svete Ane do Grmade in naprej do Kamen vrha se je pokazalo tako lepo vreme in sonce, da se imeli zelo lepo. Zato pravim, da je večkrat potrebno ustrajati v težkem, kot pa se zapreti pred trpljenjem in uživati v lagodju.

 Gorazd Lapanja 

 

niko
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 weeks 5 days od tega
Pridružen: 24.10.2017


Ob tem razmišljanju, da mora biti križ vedno nekaj več kot to, kar zahteva narava (v primeru živali), mi je vedno zanimivo, kako smo ljudje hitro potešeni ob minimalnem naporu ali zadovoljstvu. In naslednjič ne bomo bili bolj dosledni do sebe in sprejeli večji napor, ampak vedno manjšega, ter  obenem ostali še bolj sitni in  nepotešeni (če si to želimo priznati). 
 Še vedno mi je lepo pri srcu, ko se spomnim na duhovne vaje mladincev. Se mi zdi, da je bilo v nas vsaj nekaj strasti, poguma in vztajnosti, da smo si delili z njimi vse strahove,dvome, pričakovanja, hrepenenja... Ves strah in napor križa je ob tem bil pozabljen, hvaležen sem Bogu, da mi je dal pomagal na tej poti hrepenenj.

 Snoči sem razmišljal o tem, ko sem hodil okrog in prodajal koledarje. Srečal kar nekaj duhovnikov, ki so imeli različne drže, največkrat kar žalostno za nas kristjane. Če duhovnik ne zaznava s svojimi osnovnimi čuti svoje farane in ostale ljudi,

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 4 hours od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Jezus nas na gori spremenjenja uči, da naše življenje na tem svetu ne bo doseglo svoje izpolnitve. Tu so vsa naša hrepenenje le predokus večnega. Vedno ko bi radi v spremenjenju ostajali in ga do konca užili, že izgubljamo. Spremenjenje je vedno le pot, nikoli izpolnitev.To v nas prebuja bolečino, ki se je otepamo, a prav to je križ, o katerem govori Jezus."

Težko je razumeti in sprejeti, da hrepenenja niso namenjena dokončni izpolnitvi v tem življenju, ampak  temu, da nas ženejo naprej, da bi segali po lešem in boljšem. Če bi bilo vse izpolnjeno že tu na zemlji, potem po nebesih sploh ne bi hrepeneli. Pri sebi opažam, da so hrepeneja toliko časa živa, kolikor sem pripravljenja sprejeti bolečino neizpolnjenosti in se hkrati veseliti vsakega spremenjenja, do katerega v življenju pride. Ko mi je napor vztrajati v hrepenenjih odveč, bi vse skupaj zakopala in živela bolj "realno"- tj. skrbela predvsem za tehnični vidik svojega preživetja. To pa me nujno pušča mlačno in zdolgočaseno.

Martin Grad
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 17.02.2015



Ustavil sem se pri nagovoru Boga Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Podobno je Bog govoril z neba ob Jordanu, ko se je Jezus krstil in preden je začel javno delovati, le da je takrat rekel: »…nad teboj imam veselje«. Zanimivo mi je, da v obeh situacijah Bog daje potrditev Jezusu ravno takrat, ko je njegovo življenje na prelomu in pred življenjsko spremembo. Pred krstom je živel običajno življenje, nato je začel javno delovati. Po spremenitvi na gori pa je šel v trpljenje in spet v novo obdobje življenja.

Sam se premalo zavedam, da je pohvala oz. potrditev v dobrem, hkrati tudi moja obveza, naj dvignem stvari na višjo raven in se ne zadovoljim s trenutnim stanjem »relativne uspešnosti«. Še vedno me prehitro zaslepi čast, namesto, da bi častne situacije ob naporu izkoristil za rast in razvoj. Na tem mestu se mi zdi dobro Petrovo svarilo, ko nam pogosto pravi, da se ne smemo usesti na "prestol", saj smo še na poti in ne na cilju.

Jezus ni maral »naslade časti« ob častni družbi. Dogodek je raje aktivno izkoristil kot pripravo za darovanje in nam s tem dal zgled popolnega božjega služabnika.

Gospod, daj mi moč in pogum, da bom tudi sam znal bolje izkoristiti čas, kadar se bom znašel v častni situaciji!

Danijel
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 weeks 6 days od tega
Pridružen: 11.01.2011

"Križ je živeti z nepotešenimi hrepenenji, ki jih je mogoče nositi le, če sprejmemo križ kot vsakdanjega sopotnika." Križ kot vsakdanji sopotnik je precej zahtevna naloga tudi zame. Že pri fizičnih zadevah se večkrat zalomi, še težje pa je v odnosih. Bolj kot vidim, da v odnosih škripa, bolj se v meni prebuja hrepenenje po lepšem. Ko se ob stvareh ustavim me kljub bolečini večkrat to tudi pomiri saj je v tem več življenja, kot v mlačnosti ki mi je bolj domača. Bog daj, da bi znal ohranjati v sebi hrepenenje po lepšem.

Simona
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 5 days od tega
Pridružen: 25.01.2011

»Križ je živeti z nepotešenimi hrepenenji in se vedno znova vzpenjati na goro spremenjenja.«

Pogosto se najdem v učencih, ki bi si postavili šotor. Malo postanka, malo miru, malo varnosti… A lepota je ravno v tem vztrajnem naporu hoditi po poti in nositi zavedanje, da na tej poti ne bom v celoti prišla do svoje izpolnitve. Ne gre ne hitro. Če hočem na hitro nekaj doseči, izgubim lepoto odkrivanja sebe in drugih, se ne soočim z svojimi slabostmi, se ne soočim s svojimi strahovi in blokadami ter tvegam in tako lepo ostajam na eni točki, v svojem šotoru. Pogosto utrujena in sitna, ker življenje ni takšno, kot bi si želela. Ko imam pred seboj to, da je lepota ravno v tej poti, sem še najbolj živa in daje mi elan za naprej. Tudi ko je težko, tudi ko ne vidim poti naprej, tudi ko vleče nazaj in se pojavijo skušnjave, nekje se odpre in kaže pot naprej. Na meni pa je ali se potrudim stopiti na to pot.

Normal
0

21

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 weeks 4 days od tega
Pridružen: 30.01.2011

Upira se mi sprejeti realnost življenja in odnosov - da je križ vsakdanji sopotnik. Ostajam v svojem šotoru, tam pa ni prostora za drugega, ne za bližnjega. Ostajam sama.

Gospod, pomagaj mi prevzeti odgovornost in se srečati s križem.

Katja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 5 days od tega
Pridružen: 14.03.2014

»Če nam Jezus kaže v puščavi nujnost tveganja in razlaščanja neke gotovosti, da bi zmogli stopiti v resnično svobodo božjih otrok, nam na poti spremenjenja odpira pot neskončnih hrepenenj, ki jih je mogoče nositi le, če sprejemamo križ kot vsakdanjega sopotnika. Če hočemo hrepenenja izpolniti tu in sedaj, ostajamo prazni, če pa jih zaradi bolečine nepotešenosti previdno odmikamo, ostajamo mlačni in brez življenja.«

Velikokrat težko nosim svoja hrepenenja. Tudi, če mi nekaj časa gre, težko vztrajam, ko vidim, da bo vedno tako, da nikoli ne bodo izpolnjena. Tako jih začnem odmikati in je zato v meni vse manj življenja. Boga prosim za pogum in vztrajnost, da bi vsak dan lahko nosila ta križ. 

Vesna Š.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 5 days od tega
Pridružen: 09.05.2014

"Spremenjenje je vedno le pot, nikoli izpolnitev. To v nas prebuja bolečino, ki se je otepamo..."

Kadar sprejmem, da sem na poti in sem vredu, se lahko umirim, vidim da sem lahko bolj živa, ko pa se oklepam gotovosti (biti popolna pridna punčka) in nočem sprejeti križa (bolečine), nisem srečna in grenim vse okoli sebe. 

Gospod, te lepo prosim za pogum in vztrajnost!


nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

"Vedno ko bi radi v spremenjenju ostajali in ga do konca užili, že izgubljamo. Spremenjenje je vedno le pot, nikoli izpolnitev. To v nas prebuja bolečino, ki se je otepamo, a prav to je križ, o katerem govori Jezus."


Vsako spremenjenje, ki mi ga je Bog že podaril ali mi ga podari, hočem užiti do konca. Zato vedno znova vse porušim. Če ne sprejmem križa, sploh ne zmorem zdržati spremenjenja, ne da bi ga izpila in izkoristila. Križ pa se mi upira.


Gospod, rekel si: "Kdor vsak dan ne vzame svojega križa, ne more biti moj učenec." Prosim Te, Gospod, pomnoži mi vero v vstajenje, da bom zmogla sprejeti vsak dan svoj križ in hoditi za Teboj! 

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)