Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

p01 Puščava, zveri in angeli

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 11 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusa satan skuša in angeli mu strežejo

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,12-15)


 

Puščava, zveri, angeli

Zanimiv prostor si je izbral Jezus za začetek javnega delovanja. Puščava, zveri, angeli. V daljavi glas o zadnjem izmed prerokov, ki je pristal v zaporu. Zakaj tako? Puščava, simbol smrti, če smo nekoliko bolj optimistični simbol tišine. A nam sam odlomek ne dopušča posebnega optimizma. Jezus je bival med zvermi. Torej je že pravo poimenovanje puščave – kraj smrti. A ta kraj smrti od zgoraj spreminjajo angeli v nov začetek. Razpetost! Zveri in angeli.

Preteklo nedeljo sem omenil, da bomo skušali ob božji besedi postnega časa razmišljati o križu, ki ga Bog naloži na svoje rame, da bi nam pokazal pot odrešenja. Tokratni križ lahko poimenujemo križ razpetosti. Pravi post je v prvi vrsti namenjen spoznavanju in sprejemanju takšnega križa. Nekateri bi iz njega sicer radi naredili nekaj obvladljivega. Seznam vaj, nekaj pravil, ki se jih bomo držali, akcija, ki ji bomo sledili. Pa je to res post, ki je Bogu po volji? Poglejmo, kaj poslušamo vsako leto na pepelnično sredo:

  • Glejte, da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli …
  • Kadar molite, ne bodite kakor hinavci …
  • Kadar se postite, ne bodite kakor čmerni hinavci; …


Dobra dela - kaj bi radi z njimi? In kakšen je namen posta? Dobra dela so izraz ljubezni do bližnjega. Ali je res najpomembnejše, da bližnji dobi nekaj denarja, ki se mu bomo odpovedali? Spomnimo se Marije in Marte. Marta je bila vsa živčna in je stregla Jezusu. Marija je sedela ob njegovih nogah in ga poslušala. Jezus je vedel, da ne bo lačen, če se tudi Marta usede in umiri. Zato je pograjal njeno držo, jo povabil, naj se umiri, ker bo šele potem lahko prav stregla. Dobra dela torej vabijo, da se umirimo v sebi in vzamemo nase križ razpetosti med delom in pogovorom, med tihoto in besedo. Čemu torej dobra dela? Da bi v sebi razjasnili pogled na bližnjega, da bi ga videli v globini in odgovorili na resnično potrebo.

Kaj bi radi dosegli s pomnoženimi molitvami? Lepo je, če bi radi stopili v stik z Bogom. A ne smemo hiteti kakor duhovnik in levit mimo človeka, ki je padel med razbojnike. Spomnimo se, kako sta ponosno tekla opravljat svoje molitve. Neverni Samarijan, odpadli član Izraelskega ljudstva, je videl reveža in se ni bal umazati si rok s krvjo in blatom. Lepo je, če se v postu odločimo za več molitve, vendar ne na račun bližnjega! V nas mora ostajati razpetost med delom in molitvijo, med telesnimi in duhovnimi skrbmi. Post te napetosti ne bo odpravil, nauči nas lahko le nositi ta križ! Odnos z Bogom mora biti prepleten z ljubeznijo do bližnjega in ljubezen do bližnjega mora izvirati iz odnosa do Boga. Post, ki ne poglablja celotne razsežnosti našega bivanja, je zgrešen!

In nazadnje telesni post: čemu je odpoved v hrani namenjena? Jezus opozarja Jude, da bi z vsakim od treh dejanj radi zbudili priznanje pri ljudeh. A post je še posebej namenjen temu, da se srečamo sami s seboj. Da se srečamo z napetostjo med izpolnjenimi in neizpolnjenimi hrepenenji. Hrepenenja in strasti bi radi zapolnili z nečim oprijemljivim, zato pogosto segamo po hrani. Če z istimi nezavednimi vzgibi segamo po postu in raznih vajah, da bi si dokazali, da smo dobri, smo zgrešili cilj. Ko bo post mimo, bomo spet polnili svojo praznino s hrano in podobnim. Podobni smo bogatinu, ki se masti, pri vratih pa ima ubogega Lazarja. Tudi če se bomo postili, pa se ne bomo zavedali nuje, da se srečamo s seboj, nam post v hrani ne bo prav nič pomagal.

Kaj bomo s postom, je resno vprašanje? Ne gre za preproste vaje, ki jih bomo 'obkljukali', ampak za vprašanje razpetosti, na katero nas post želi najprej spomniti. Naše življenje je ves čas boj z zvermi, zmaga pa je v Božjih, ne v naših rokah. Celo Jezus si ne postreže sam, ampak mu strežejo angeli! Vsak poskus posta, ki bo dokazal, kaj zmoremo, je post, ki Bogu ni po volji, saj nas oddaljuje od bistva življenja tj. nositi križ razpetosti med nebom in zemljo. Biti v svetu, a ne od tega sveta. Živeti scela v tem svetu, a ne za ta svet.

Naj nas še tako boli naša neuspešnost v zakonskem življenju, v družbenem življenju, na tem ali onem osebnem področju, ničesar ne bomo rešili zgolj z zunanjim postom. Post, ki ga želi Bog od nas je v sprejemanju križa razpetosti. Nositi nemoč in hrepenenja v sebi. Živeti z neizpolnjenostjo in hrepeneti po popolnosti. Ne oddaljujmo se od Boga z logiko vedno novih poskusov, da bi bila Cerkev uspešna, da bi bile klopi polne. Ne slepimo se z uspešnostjo raznih akcij, pa naj se zdijo še tako pobožne in učinkovite (40 dni brez alkohola, Fiat 90, Exudus 90, in razne privlačne maše). Jezus ne prinaša logike uspeha, ne pozna zgodbe o uspehu, pozna pa zgodbo o jaslih in križu, o ponižnosti in trpljenju. To je zgodba pravega posta, to je pot postnega časa, pot kristjana, ki želi živeti polno, na zemlji za nebesa. Ni lahko nositi v sebi nebesa in ostajati na zemlji, a to je veličina Jezusove zmage. Samo takšna je lahko zmaga kristjana, tj. zmaga križa!

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 25 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo… in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.«

 

V duhovnih vajah na témo 'Poklicani k svetosti' se v teh dneh v naši skupnosti učimo, kako sprejemati ta križ razpetosti med zemljo in nebesi, med zvermi in angeli, med zapeljevanjem satana in vodstvom Svetega Duha. Ta pot skozi puščavo, ki jo je treba prehoditi, če se hočemo usposabljati za poslanstvo, se odvija v poslušanju, v občestvu, v ravnovesju, v uboštvu, v ponižnosti, v molitvi in v delu.

Hvala, Peter, za to prvo postno pridigo in za tako lepe in močne duhovne vaje! Bog daj, da bi nas oboje res vodilo v sprejemanje križa razpetosti med 'zvermi in angeli', da bi se lahko v tej razpetosti umirili, ker bo samo tako lahko naše poslanstvo rodovitno. Samo v tej razpetosti je namreč moč biti v svetu, a ne od tega sveta in živeti scela v tem svetu, a ne za ta svet.