Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Odprt um, verujoče srce

1 odgovor [Zadnja objava]
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 10 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

ODPRT UM, VERUJOČE SRCE je naslov prve v slovenski jezik prevedene knjige papeža Frančiška. Iz bogastva, ki je v njej, bi rada z vami podelila kak drobec, ki me še posebej nagovarja. Verjetno bo to kar nadaljevanka. Vsi pa povabljeni k podelitvi tega, kar močna beseda papeža Frančiška prebuja v nas.

 

 

»'… Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh. Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga. Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju! In če se pravični komaj reši, kje se bo pokazal brezbožnež in grešnik? Zato naj tudi tisti, ki po Božji volji trpijo, svoje duše izročajo zvestemu Stvarniku s tem, da delajo dobro' (1 Pt 4, 12-19). Ta zadnji stavek nam kliče v spomin držo Kristusovega srca: prepuščanje v božje roke, ne da bi skušali nadzorovati izide krize in nevihte nesreče. Močno, a nedolžno prepuščanje… Prepuščanje, ki vsebuje zaupanje v očetovstvo Boga, ki pa ne osvobodi iz bolečega trpljenja predsmrtne agonije: ker to prepuščanje nima takojšnjega odgovora – celo Njega samega je prečiščeval božji molk, ki lahko pripelje v skušnjavo obupa … to je presunljiv krik na vrhuncu preizkušnje: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?' (Mt 27,46)

 

 

Spomin križa je, da tako rečem, območje kristjanovega bivanja. Zunaj tega območja ne bo dobre odločitve niti glede načina življenja poslanstva niti glede pastoralnih sredstev, ki naj bi jih uporabljali: v nevarnosti smo, da iščemo rešitve mimo križa. Pojavila se bodo taka mlačna življenja ali pastoralne oblike brez človeškega in božjega temelja. Izbrati Jezusovo pot pa predpostavlja prepustitev v Očetove roke in razpoložljivost za 'biti zapuščen' od Očeta.

 

 

Smisel prepustitve v Očetove roke in občutje zapuščenosti od Očeta, ki jo nosi s seboj vsak križ, kažeta na eshatološki značaj tega 'vogelnega kamna' našega krščanskega življenja. Na križu je treba izgubiti vse, da pridobimo vse. Tam se dá na prodaj vse, da se kupi drag kamen ali njivo s skritim zakladom… Treba je izgubiti vse. Tu ne velja nič pridržati si zase ali zavarovati se kakor pri Hananiju in Safiri (prim. Apd 5,1-11): nihče nas ne sili, povabljeni smo. A povabilo je k 'vsemu ali nič': povabilo k 'ne imeti, kamor bi glavo položil, čeprav lisice imajo svoje brloge'; povabilo k 'pustiti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve'; in dnevno se prepričevati, da ni v duhu Gospodove slave položiti roke na plug in se ozirati nazaj (prim. Lk 9,57-62).

 

 

Križ je tisti, ki zaznamuje pomen boja našega bivanja. S križem se ne da trgovati, se ne da pogajati: ali se ga oklenemo ali ga zavrnemo. Če se odločimo, da ga zavrnemo, bo naše življenje ostalo v naših rokah, zaprto v kletko drobnjakarskih trenutkov našega obzorja. Če ga objamemo, v tej sami odločitvi izgubimo življenje, ga pustimo v božjih rokah, v božjem času in nam bo vrnjeno, a na drug način… Bo dobro pomisliti na to križišče, ki določa našo prihodnost, in ponižno prositi Gospoda slave, naj nas napravi za soudeležene v njegovi usodi in v njegovem križu. In prositi Gospodovo Mater, našo Mater in Mater Cerkve, zelo ponižno in s sinovsko nežnostjo, naj nas pridruži svojemu Sinu.«

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 10 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Jezusov poraz

 

 

»Zgodovinski poraz Jezusa in propad tolikih upanj (mi pa smo upali… Lk 24,21) sta za krščansko vero pot v pravem pomenu besede, po kateri se Bog razodeva v Kristusu in po kateri deluje odrešenje. Jezus sam je v naprej povedal tako: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil… Bog dopušča do konca okusiti človeško nemoč, nato pa takoj posreduje. Jezusov poraz se uvršča v to dinamiko: ko je že vse izgubljeno, ko ni nikogar več, kajti udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede (Mt 26,31), tedaj poseže Bog z močjo vstajenja. Vstajenje Jezusa Kristusa ni konec nekega filma; je božji poseg v popolno nemoč človeškega upanja; je poseg, ki za 'Gospoda' razglaša tistega, ki je sprejel pot poraza, da bi se razodela Očetova moč in bi bil proslavljen…

 

 

Jezus je s sramoto javnega linča izgubil vsako človeško možnost rešitve: to je njegov poraz. In do te točke je lahko prišel zato, ker je bilo zanj bolj kot vse drugo pomembno to, da ustreza tipu osebe, kot jo je Oče želel zanj; izpolnjevati torej Očetovo voljo: Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo (Jn 4,34).

 

 

Dejstvo poraza dobro razkrije Jezusovo 'meso'. V Getsemaniju je Jezus instinktivno pričakoval, da se bo morda izognil možnosti poraza. Samo gotovost glede Očetove ljubezni mu je omogočila, da je bil sposoben premagati strah pred tem… Treba se je 'dotakniti' Jezusovega mesa. So tudi drugi 'olikani' načini, ki preprečijo zgražanje, a to bi pomenilo ravno zanikati Jezusovo meso v porazu: gre za razsvetljeni neodoketizem, tako vsakdanji v naših cerkvenih elitah, v naši levici, ki hodi proti ateizmu, in v naši desnici, ki izgublja vero… Izbrane elite znajo zavihati nos pred porazom, se zgražati. Rajši ustvarjajo táko sliko Cerkve, ki temelji bolj na 'zdravem razumu' kot na porazu križa… Globoko v srcu tudi niso prav prepričani, da je Jezus Kristus živ s svojim telesom, da je vstal… preprosto zato, ker so zanikali Kristusovo meso, ker niso sprejeli poraza.

 

 

Veliki Jezusov poraz glede človeškega prijateljstva predstavljajo njegovi učenci, med njimi Juda kot najgloblji poraz: ni znal razbrati usmiljenja v Učiteljevih očeh. Zadnji Jezusovi trenutki z učenci so zaznamovani s srhljivo osamljenostjo: odprl se je prepad. Jezus ni mogel priti do njih in oni niso razumeli dogajanja, v katerem je bil njihov Učitelj. Načelo samote, te tako globoke zapuščenosti, ki jo je Jezus okušal tudi na križu od svojega Očeta: Oče, zakaj si me zapustil? (Mt 27,46)

 

 

Prav na križu Jezus dokončno sprejme poraz in zlo; in ju objame v presežnosti. Tam se pokaže neizmernost njegove ljubezni, kajti samo kdor močno ljubi, ima svobodo in vitalnost duha za sprejetje poraza. Jezus umre kot poraženec… Zdaj ostaja ena sama rešitev: božja rešitev, v tem primeru je to vstajenje… To za kristjana pomeni, da mora v svoje vsakdanje življenje vcepiti prepričanje, da je Jezus živ sredi med nami. Sicer je njegovo krščanstvo navidezen poraz: ker zametuje zgražanje vzbujajoči poraz križa, popolno izničenje brez človeškega upanja, ker ne 'upa proti upanju', njegovo življenje obiskuje zapuščene kraje bolj sprejemljivega poraza, ki zmore elegantno sobivati s splošno sprejetimi vrednotami: gre za poraz religije brez ljubečega odnosa, ki ji preprosto manjka maziljenje pobožnega odnosa: vstalega Jezusa Kristusa. Živega med nami.« (Odprt um, verujoče srce, str. 242-245)