Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Očenaš je molitev, ki prosi z zaupanjem

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 12 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Evangeljski odlomek Lk 11,9-13:

Jezus je rekel svojim učencem: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Katerega očeta med vami bo sin prosil ribo in mu bo ta namesto ribe dal kačo? Ali ga bo prosil za jajce, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

 

Očenaš je molitev, ki prosi z zaupanjem

 

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

 

Nadaljujemo pot katehez o Očenašu, začeto prejšnji teden. Jezus je položil na ustnice svojih učencev kratko a drzno molitev, sestavljeno iz sedmih prošenj – število, ki v Svetem pismu ni naključno, temveč kaže na polnost. Drzno pravim zato, ker če je ne bi predložil Kristus, si verjetno nihče ne bi upal moliti Boga na takšen način.

 

Ni uvoda v Očenaš

Jezus namreč vabi svoje učence, da se približajo Bogu in se z zaupanjem obrnejo Nanj z nekaterimi prošnjami, ki se najprej tičejo Njega, zatem pa tudi nas. Ni uvodnega dela v Očenaš. Poglejte si to, nobenih uvodov ni. Jezus ne uči obrazcev za pridobitev Gospodove naklonjenosti. Nasprotno, vabi moliti ga tako, da padejo pregrade podrejenosti in strahu. Ne pravi, naj se obrnemo Nanj tako, da ga imenujemo 'Vsemogočni' ali 'Najvišji'; 'Ti, ki si tako odmaknjen od nas, jaz pa sem bednež'… Ne, ne. Ne pravi tako, temveč preprosto 'Oče', z vso preprostostjo kot otroci, ki se obračajo na očeta. In ta beseda 'Oče' izraža domačnost, sinovsko zaupanje.

 

Molitev Očenaš izhaja iz konkretnega življenja

Molitev Očenaš ima svoje korenine v konkretni človekovi resničnosti. Na primer z njo prosimo kruh, vsakdanji kruh, torej preprosta, a bistvena prošnja, ki pove, da pri veri ne gre za nekaj 'okrasnega', ločenega od življenja in ki posreduje le takrat, ko so bile zadovoljene že vse druge potrebe. V najslabšem primeru se molitev začne z življenjem samim. Molitev – nas poučuje Jezus – se ne začne s človeškim bivanjem potem, ko je želodec poln, temveč se ugnezdi povsod, kjer je človek, vsak človek, ki je lačen, ki joče, ki se bori, ki trpi in se sprašuje 'zakaj'. Naša prva molitev, je bilo v nekem smislu 'vekanje' ob prvem vzdihu. V tem novorojenčkovem joku je naznanjena usoda vsega našega življenja, torej naša neprestana lakota, naša neprestana žeja, naše iskanje sreče.

 

Vsako trpljenje, vsak nemir naj v molitvi postane dialog

Jezus v molitvi ne želi ugasniti to, kar je človeško, noče ga uspavati. Noče, da pridušimo prošnje in zahteve tako, da se naučimo vse prenašati. Hoče namreč, da se vsako trpljenje, vsak nemir zažene proti nebu in postane dialog. Verovati, je rekel nekdo, je namreč navajenost na klic.

 

Vpitje slepega Bartimaja

Vsi mi moramo biti kakor Bartimaj iz evangelija (prim. Mr 10, 46-52). Spomnimo se tega evangeljskega odlomka, Bartimaja, Timajevega sina, tistega slepega človeka, ki je beračil pred vrati Jerihe. Okoli njega je bilo toliko 'dobrih' ljudi, ki so ostro zahtevali, da umolkne: 'Bodi že tiho! Gospod gre mimo. Bodi tiho. Ne moti. Učitelj ima toliko stvari za storiti, ne moti ga. Nadležen si že s svojim vpitjem. Ne moti.' Toda on ni poslušal teh nasvetov, s sveto vztrajnostjo si je domišljal, da se bo njegovo bedno stanje končno srečalo z Jezusom. Zato je še bolj vpil! Vzgojeni ljudje pa: 'Pa ne! Učitelj, prosim! Napravi 'sceno'. On pa je vpil, saj ga je hotel videti, hotel je biti ozdravljen. 'Jezus, usmili se me!' (v. 47). Jezus mu je povrnil vid ter mu rekel: 'Tvoja vera te je rešila' (v. 52), skoraj kot bi razložil, da je bila odločilna stvar za njegovo ozdravitev ta molitev, ta z vero vpita prošnja, močnejša od 'razsodnosti' tolikih ljudi, ki so ga hoteli utišati. Molitev, ne samo da je pred odrešenjem, ampak ga na nek način že vsebuje, saj rešuje iz obupanosti tistega, ki ne veruje in vodi v zasilni izhod iz tolikih neznosnih situacij.

 

Zakaj tvoja je moč in slava na veke

Seveda, verniki čutijo tudi potrebo, da hvalijo Boga. Evangeliji nam prinašajo veseli vzklik, ki je privrel iz Jezusovega srca, poln občudujoče hvaležnosti do Očeta (prim. Mt 11,25-27). Prvi kristjani so celo čutili potrebo, da dodajo k besedilu Očenaš še hvalni obrazec: 'Zakaj tvoja je moč in slava na veke' (Didahe 8,2).

 

Tudi prosilna molitev je plemenita

Toda nihče med nami ni dolžan sprejeti teorijo, ki jo je v preteklosti nekdo poudarjal, da je prošnja molitev šibka molitev vere, medtem, ko je najpristnejša molitev čisto hvaljenje, torej tista, ki neobtežena s kakršno koli prošnjo išče Boga. Ne, to ni res. Verna, prosilna molitev je pristna! Je spontana! Je izpoved vere v Boga, ki je Oče, ki je dober, ki je vsemogočen. Ta izpoved vere je v meni, ki sem majhen, grešnik, pomoči potreben. Zaradi tega je molitev, torej prositi nekaj, plemenita. Bog je Oče, ki ima neskončno sočutje z nami in hoče, da njegovi otroci brez strahu govorijo z njim neposredno: 'Oče' ali v težavah: 'Gospod, kaj si mi storil?' Neposredno. Zaradi tega mu lahko pripovedujemo vse, tudi stvari, ki ostajajo v našem življenju popačene ali nerazumljive. In obljubil nam je, da bo ostal z nami za vedno, vse do zadnjega dne, ko bomo tu na zemlji. Molimo Očenaš preprosto tako, da začnemo z: 'Oče' ali 'Očka'. On nas razume in nas zelo ljubi. Hvala.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 12.12.2018)

 

Papež Frančišek: Očenaš je molitev, ki prosi z zaupanjem