Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Oče, kruh, odpuščanje

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 39 min 41 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

Oče, kruh, odpuščanje

»Oče, kruh, odpuščanje. Tri besede, ki nam jih ponuja današnji evangelij. Tri besede, ki nas vodijo v srce vere.

 

 'Oče'

Tako se začenja molitev. Lahko se nadaljuje z različnimi besedami, a ne sme pozabiti prve, saj je beseda 'Oče' ključ za vstop v Božje srce; ker samo takrat, kadar rečemo Oče, molimo v krščanskem jeziku. Molimo po krščansko: ne nekega splošnega boga, ampak Boga, ki je predvsem Očka. Jezus je namreč od nas zahteval, naj rečemo 'Oče naš, ki si v nebesih', ne 'Bog nebes, ki si Oče'. Pred vsem drugim, preden je neskončen in večen, je Bog Oče.

 

'Oče naš'

Od njega prihaja vsako očetovstvo in materinstvo (prim. Ef 3,15). V njem je izvor vsega dobrega in tudi našega življenja samega. 'Oče naš' je torej formula življenja, formula, ki razodeva našo identiteto: ljubljeni sinovi smo. To je formula, ki rešuje pred postavko osamljenosti in problemom osirotelosti. Gre za enačbo, ki pokaže, kaj storiti: ljubiti Boga, našega Očeta, in druge, naše brate. Gre za molitev nas, Cerkve; za molitev brez 'jaz' in brez 'moj', za molitev, ki je vsa obrnjena k Božjemu ti ('tvoje ime', 'tvoje kraljestvo', 'tvoja volja') in ki jo lahko spregamo samo v prvi osebi množine. 'Oče naš', dve besedi, ki nam dajeta signalizacijo duhovnega življenja.

 

'Oče naš' utrjuje naše korenine

Tako si vsakokrat, ko naredimo znamenje križa na začetku dneva in pred vsako pomembnejšo dejavnostjo, vsakokrat, ko rečemo 'Oče naš', si ponovno prisvojimo korenine, ki nas utemeljujejo. Potrebujemo jih v naših družbah, ki so pogosto izkoreninjene. 'Oče naš' utrjuje naše korenine. Ko imamo Očeta, nihče ni izključen; strah in negotovost ne zmagata. Ponovno se pojavi spomin na dobro, saj v Očetovem srcu nismo virtualni pojavi, ampak ljubljeni sinovi. Ne povezuje nas v skupine, ampak nas obnavlja kot družino.

 

Smo Očetovi otroci in med seboj bratje

Ne naveličajmo se moliti 'Oče naš': to nas bo spominjalo, da ni nobenega sina, ki ne bi imel Očeta, in da nihče izmed nas ni sam na tem svetu. Spominjalo pa nas bo tudi, da ni Očeta, ki ne bi imel sinov: nihče izmed nas ni edini sin, vsak mora poskrbeti za brate v eni sami človeški družini. Ko rečemo 'Oče naš', zatrdimo, da nam pripada vsak človek in spričo tolikih hudobij, ki žalijo Očetovo obličje, smo mi, njegovi sinovi, poklicani, da se odzovemo kot bratje, kot dobri varuhi svoje družine, in si damo veliko opraviti s tem, da ne bi bilo brezbrižnosti v odnosu do brata, do vsakega brata: od otroka, ki se še ni rodil, pa do ostarelega, ki ne govori več, od znanca, ki mu ne moremo odpustiti, pa do ubogega zavrženca. To od nas zahteva Oče, to ukazuje: da se med seboj ljubimo s srci sinov, ki so med seboj bratje.

 

Kruh

Druga beseda. Jezus pravi, naj Očeta vsak dan prosimo za kruh. Več ni treba prositi: samo za kruh, za tisto, kar je bistveno za življenje. Kruh je predvsem zadostna hrana za danes, za zdravje, za današnje delo; tista hrana, ki je žal nimajo številni naši bratje in sestre. Zato pravim: gorje tistemu ki izkorišča kruh! Osnovna hrana za vsakdanje življenje ljudstev mora biti dostopna vsem.

 

Iti proti toku, kot sv. Alojzij

Prositi za vsakdanji kruh pomeni tudi reči: Oče, pomagaj mi, da bom življenje naredil bolj preprosto. Življenje je postalo tako zapleteno. Hočem reči, da je danes za mnoge, kot bi bilo 'drogirano': tekajo od jutra do večera, med tisoč klici in sporočili, nesposobni, da bi se ustavili pred obrazi, pogreznjeni v zapletenost, ki jih dela krhke, in v hitenje, ki podžiga tesnobo. Nujno se bo odločiti za umerjeno življenje, ki bo prosto odvečnega balasta.

Dragi bratje in sestre, odločimo se za 'proti toku', kakor je v svojem času naredil sv. Alojzij Gonzaga, ki se ga danes spominjamo. Odločitev za odpoved tolikim stvarem, ki napolnijo življenje a izpraznijo srce. Odločimo se za preprostost kruha, da bomo ponovno odkrili pogum za tišino in za molitev, ki sta kvas resnično človeškega življenja. Odločimo se za ljudi v primerjavi s stvarmi, da bodo vedno bolj kipeli medosebni odnosi, ne pa virtualni. Vrnimo se k ljubezni do naravnega vonja tega, kar nas obdaja. Ko sem bil doma še majhen in je kruh padel z mize, so nas učili, naj ga takoj poberemo in poljubimo. Cenimo to, kar imamo preprostega vsak dan in to varujmo: ne da uporabimo in potem zavržemo, ampak da cenimo in varujemo.

 

Jezus je naš vsakdanji kruh

In ne pozabimo, da je 'vsakdanji kruh' Jezus. Brez njega ne moremo nič storiti (prim. Jn 15,5). On je osnovna hrana, da bi dobro živeli. Vendar Jezusa včasih skrčimo na nekakšno prilogo. A če ni On jed našega življenja, središče naših dni, dihanje vsakdana, je vse prazno. Ko prosimo za kruh, prosimo Očeta in sami sebi vsak dan povejmo: preprostost življenja, skrb za to, kar nas obdaja, Jezus je vse in pred vsem drugim.

 

Odpuščanje

Tretja beseda. Odpuščati je težko. V sebi vedno nosimo nekakšno tožbo, nekaj mržnje, in ko nas izzove nekdo, ki smo mu že odpustili, se zamera vrne z obrestmi. Toda Gospod naše odpuščanje zahteva kot dar. Dá nam misliti, da se edina izvirna razlaga Očenaša, Jezusova razlaga, zjedri v enem samem stavku: 'Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov' (Mt 6,14-15). Odpuščanje je zavezujoča klavzula Očenaša. Bog naše srce osvobodi vsakega greha, odpusti vse, vse, zahteva pa nekaj: da se tudi mi ne naveličamo odpuščati. Od vsakega hoče splošno pomilostitev za krivde drugih. Potrebna bi bila dobra radiografija srca, da bi videli, če so znotraj nas zapore, ovire za odpuščanje, kamni, ki bi jih bilo treba odstraniti. In potem reči Očetu: Poglej to skalo, tebi jo zaupam in te prosim za tega človeka, za tole situacijo; čeprav se trudim, da bi odpustil, te prosim za moč, da bi to storil.

 

Odpuščanje. In On bo na nas izlil Duha enosti

Odpuščanje prenavlja, dela čudeže. Peter je doživel Jezusovo odpuščanje in je postal pastir njegove črede; Savel je po odpuščanju, ki ga je prejel od Štefana, postal Pavel; vsak izmed nas se rodi kot nov človek, ko potem, ko mu je Oče odpustil, ljubi brate. Samo tedaj vnašamo v svet resnične novosti, saj ni večje novosti, kot je odpuščanje, ki zlo spreminja v dobro. To vidimo v krščanski zgodovini. Koliko dobrega nam je naredilo in ga bo še naredilo, ko si odpuščamo med seboj, ko se po stoletjih sporov in delitev ponovno odkrijemo kot bratje! Oče je srečen, kadar se ljubimo in si odpuščamo iz vsega srca (prim. Mt 18,35). In tedaj nam da svojega Duha. Prosimo za tole milost: da se ne bi zavarovali z okamenelo dušo in vedno samo zahtevali od drugih, ampak da bomo sami naredili prvi korak, v molitvi, v bratskem srečanju, v konkretni ljubezni. Tako bomo bolj podobni Očetu, ki ljubi brez osebne koristi. In On bo na nas izlil Duha enosti.« (Papež Frančišek v homiliji med sveto mašo, ki jo je daroval na ženevskem sejmišču Palexpo, 21.6.2018)


Papež Frančišek med sveto mašo v Ženevi: Oče, kruh, odpuščanje