Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Obisk Marijinih sester na Mirenskem Gradu

V soboto 11. novembra so nas s svojim obiskom na Mirenskem Gradu razveselile Marijine sestre, ki so želele pobliže spoznati dejavnosti Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote.

Lep obisk kar 28 sester smo izkoristili za praznovanje 400-letnice vincencijanske karizme. Soboto smo tako v prazničnem vzdušju skupaj preživele kar štiri organizacije: Marijine sestre, bratje lazaristi, sestre usmiljenke in člani Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote – skupnost Betlehem, družine in posamezniki. 

Praznovanje se je pričelo v dvorani Gnidovčevega doma, kjer je na ogled razstava o zgodovini kvatrnice na Mirenskem Gradu. Lazarist Peter Žakelj je s pomočjo podob in besedil na stenah povzel zgodovino našega svetega kraja nad Mirnom. Zgodovini pa je sledila sedanjost. Ogledali smo si filmček, ki je nastal ob 10. obletnici delovanja društva in ki nam s podobami »s terena« približa raznoliko dejavnost naše organizacije. V teh letih je bilo marsikaj narejenega, a g. Peter je poudaril, da je mnogo stvari drugačnih, kot si je sam na začetku predstavljal. Bog ima svoje načrte, ki so najboljši, tudi če jih velikokrat ne razumemo.

Hvaležni za večletno podporo Marijinih sester smo srečanje v dvorani nadaljevali z ogledom Mirenskega Grada. Pokazali smo vrt, rastlinjake, kurilnico, Marijin dom in Center za družine v njem, mladinske prostore, dom skupnosti Betlehem, vse obnovljene prostore in površine in vse tiste, ki jih še pripravljamo in obnavljamo, da bodo lahko služili ljudem, ki iščejo pomoč.

Višek skupnega praznovanja je bila sveta maša, pri kateri smo razmišljali, kako še naprej uresničevati naše skupno poslanstvo – pomoč ubogim. V pridigi nas je g. Peter ob dnevni božji besedi spodbudil, da ostajamo zvesti v malih stvareh, da bi lahko ohranili pravo smer in pravi občutek za ubogega poleg nas:

»Kako konkretno to izgleda? Ko se med seboj pogovarjamo, naj bi bila naša beseda jasna. Če sem nekaj slišal, mi zvestoba v malem nalaga, da to tudi povem. Če se z nečem ne strinjam, mi zvestoba v malem nalaga, da o tem spregovorim. Če so moji pogledi drugačni, mi zvestoba v malem nalaga, da jih skušam z bližnjimi uskladiti, preveriti ob Evangeliju, v vsakdanjem življenju. Kako pa dejansko to uresničujemo? Skoraj nobena stvar se ne zdi dovolj pomembna, da bi se ob njej ustavili. Če smo nekoga prizadeli, zamahnemo z roko; če smo nekaj izvedeli, pa nam ne paše, se zlažemo, da tega ne vemo; če vidimo, da bomo z nečim pridobili aplavz, se zlažemo, da ga pridobimo itd.«

Veseli, da lahko drug drugemu pomagamo in smo si v oporo pri iskanju Božje volje za nas in naše dejavnosti, smo se odpravili na slavnostno kosilo. Po njem nas je kuharica Alenka razveselila s torto, otroci pa z domačimi piškoti, ki so jih pridno napekli med ogledom Grada. Skupno praznovanje smo zaključili s pesmijo in molitvijo v cerkvi Žalostne Matere Božje. V spomin na lep dogodek, ki je vsem udeležencem vlil novega veselja in poguma na poti služenja ubogim, so otroci razdelili še okrašene spominske podobice Matere Marije z otroki, sestre pa so nam podarile podobice z motivi svetega Vincencija, ki opravlja telesna dela usmiljenja.

Skupaj smo preživeli zares lep in blagoslovljen dan. Naj Bog tudi v prihodnje našim skupnim prizadevanjem naklanja blagoslov, da bomo pri našem delu sledili Svetemu Duhu in tako zares pomagali vsem pomoči potrebnim.