Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Ob nastopu petrinske službe

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 35 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Prvo pridigo papeža Frančiška ob nastopu petrinske službe na slovesni praznik sv. Jožefa posredujem kar v celoti:

»Dragi bratje in sestre!

 

Zahvaljujem se Gospodu, da lahko obhajam to sveto mašo, ko začenjam petrinsko službo na slovesni praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in zavetnika vesoljne Cerkve. To sovpadanje je zelo pomenljivo, je pa tudi godovni dan mojega častitljivega predhodnika: blizu smo mu z molitvijo, polno naklonjenosti in hvaležnosti.

 

Prisrčno pozdravljam brate kardinale in škofe, duhovnike, diakone, redovnike in redovnice in vse verne laike. Za navzočnost se zahvaljujem tudi predstavnikom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kakor tudi predstavnikom judovske skupnosti in drugih verskih skupnosti. Prisrčen pozdrav namenjam voditeljem držav in vlad, uradnim delegacijam iz mnogih dežel sveta in diplomatskemu zboru.

 

V evangeliju smo slišali, da je »Jožef storil, kakor mu je naročil Gospodov angel in je k sebi vzel svojo ženo.« V teh besedah je že vključeno poslanstvo, ki ga Bog zaupa Jožefu: poslanstvo biti custos, varuh. Čigav varuh? Marijin in Jezusov. To pa je varovanje, ki se potem razširi na Cerkev, kakor je to poudaril blaženi papež Janez Pavel II. takole: »Kakor je sv. Jožef ljubeče skrbel za Marijo in se posvečal veseli nalogi Jezusove vzgoje, tako varuje in brani tudi njegovo skrivnostno telo, Cerkev, ki ji je Marija podoba in vzor« (Ap. spodb. Redemptoris Custos, 1).

 

Kako Jožef izvaja to varovanje? Zelo obzirno, ponižno, v tihoti. Vendar pa z nenehno navzočnostjo in popolno zvestobo, tudi tedaj, ko ne razume. Od poroke z Marijo do zgodbe z 12-letnim Jezusom v jeruzalemskem templju ju vsak trenutek spremlja s skrbnostjo in vso ljubeznijo. Ob Mariji, svoji ženi, je v vedrih in težkih trenutkih življenja, na poti v Betlehem na popis in v napetih ter veselih urah rojstva; v dramatičnem trenutku bega v Egipt in v zaskrbljenem iskanju sina v templju. In potem v vsakdanjosti nazareške hiše, v delavnici, kjer je Jezusa naučil svoje obrti.

 

Kako živi Jožef to svojo poklicanost Marijinega in Jezusovega varuha in varuha Cerkve? V nenehni pozornosti do Boga tako, da je odprt za njegova znamenja, da je na voljo za njegov načrt, ne toliko za svojega. To je tisto, kar je Bog zahteval od Davida, kakor smo slišali v prvem berilu: Bog ne želi hiše, ki bi jo zgradil človek, ampak želi zvestobo svoji besedi, svojemu načrtu. Bog sam je tisti, ki gradi hišo, vendar iz živih kamnov, zaznamovanih z njegovim Duhom. Jožef je »varuh«, ker zna poslušati Boga, ker se pusti voditi njegovi volji, in prav zato je še bolj dojemljiv za ljudi, ki so mu zaupani. Z realizmom zna brati dogodke. Pozoren je na to, kar ga obdaja. Zna sprejemati kar najmodrejše odločitve. V njem, dragi prijatelji, vidimo, kako se odgovarja na Božji klic: z razpoložljivostjo in pripravljenostjo. Vidimo pa tudi, kaj je središče krščanske poklicanosti: Kristus! Varujmo Kristusa v svojem življenju, da bi lahko varovali druge, da bi varovali stvarstvo.

 

Poklicanost varovati pa ne zadeva samo nas, kristjanov, ima razsežnost, ki je še pred tem in ki je preprosto človeška, zadeva vse. To pomeni, da je potrebno varovati vse stvarstvo, lepoto stvarstva, kakor nam je povedano v Prvi Mojzesovi knjigi in kakor nam je pokazal sv. Frančišek Asiški. To pomeni, da spoštujemo sleherno božjo ustvarjenino in okolje, v katerem živimo. To pomeni, da varujemo ljudi, da skrbimo za vse, za vsakega človeka, z ljubeznijo. Zlasti za otroke, starejše, tiste, ki so najbolj krhki in ki so pogosto na obrobju našega srca. To pomeni, da skrbimo drug za drugega v družini: zakonci naj se vzajemno varujejo, potem naj kot starši skrbijo za otroke in s časom naj tudi otroci postanejo varuhi svojih staršev. To pomeni, da iskreno živimo svoje prijateljstvo, ki je vzajemno varovanje v zaupanju, v spoštovanju in v dobrem. V bistvu je vse zaupano človekovemu varovanju. To je odgovornost, ki zadeva nas vse. Bodite varuhi Božjih darov!

 

Kadar pa človek ne izpolni svoje odgovornosti varovanja, ko ne skrbimo za stvarstvo in za brate, tedaj dobi prostor uničenje in srce se posuši. V vsakem zgodovinskem obdobju so, žal, Herodi, ki snujejo načrte za smrt in uničujejo človekovo obličje.

 

Rad bi prosil vse tiste, ki so na odgovornih mestih na področju gospodarstva, politike in družbe, rad bi prosil vse ljudi dobre volje: bodimo »varuhi« stvarstva, Božjega načrta, ki je vpisan v naravo, bodimo varuhi drugega, okolja. Ne pustimo, da bi znamenja uničenja in smrti spremljala pot tega našega sveta! Da pa bi »varovali«, moramo znati najprej skrbeti zase. Pomislimo na to, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni bdeti nad lastnimi čutenji, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri ali slabi nameni, tisti, ki gradijo, in tisti, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote, pa tudi ne nežnosti!

 

Tukaj dodajam še eno pripombo: skrb in varovanje zahtevata dobroto, zahtevata, da to živimo z nežnostjo. V evangelijih se sv. Jožef pokaže kot močan mož, pogumen, delaven, v njegovem duhu pa se izpostavi velika nežnost, ki ni krepost šibkega, nasprotno, nakazuje moč duha in sposobnost pozornosti, sočutja, resnične odprtosti za drugega, sposobnosti za ljubezen. Ne smemo se bati dobrote in nežnosti!

 

Danes skupaj s praznikom sv. Jožefa obhajamo tudi začetek služenja novega rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki nosi tudi neko oblast. Gotovo, Jezus Kristus je dal Petru neko oblast. Za kakšno oblast torej gre? Trojnemu Jezusovemu vprašanju Petru o ljubezni sledi trojno povabilo: pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež, če hoče izvajati svojo oblast, vedno bolj vstopati v služenje, ki ima svoj sijajni vrhunec na križu. Gledati mora na ponižno služenje sv. Jožefa, ki je konkretno, bogato z vero, in mora tako kot on razprostreti roke, da varuje vse Božje ljudstvo in da z naklonjenostjo in nežnostjo sprejme vse človeštvo, še posebej najbolj uboge, najšibkejše in najmanjše, tiste, ki jih Matej opiše v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, ki je tujec, gol, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31–46). Samo tisti, ki služi z ljubeznijo, zna varovati.

 

V drugem berilu govori sveti Pavel o Abrahamu, ki je »veroval, trden v upanju proti slehernemu upanju« (Rim 4,18). Trden v upanju proti slehernemu upanju. Tudi ko se nam danes s toliko potezami riše sivo nebo, moramo videti luč upanja. Mi sami moramo dajati upanje. Varovati stvarstvo, vsakega človeka, s pogledom nežnosti in ljubezni, to pomeni odpreti obzorja upanja, to pomeni odpreti žarek luči sredi tolikih oblakov, to pomeni nositi toplino upanja! Za vernika, za nas kristjane, ki smo kakor Abraham in sveti Jožef, ima upanje, ki ga nosimo, Božje obzorje, ki se nam je odprlo v Kristusu; to upanje je utemeljeno na skali, ki je Bog.

 

Varovati Jezusa z Marijo, varovati vse stvarstvo, varovati vsakega človeka, še posebej najbolj ubogega, varovati sami sebe: to je služenje, ki ga je rimski škof poklican, da ga opravi. V to služenje pa smo vsi poklicani, da zažari zvezda upanja. Varujmo z ljubeznijo to, kar nam je Bog dal.

 

Prosim za priprošnjo Device Marije, sv. Jožefa, sv. Petra in Pavla, sv. Frančiška, naj Sveti Duh spremlja moje služenje, in vam vsem pravim: Molite zame! Amen.«

 

Tudi grb in geslo papeža Frančiška pričata o njegovem zaupanju v Božje usmiljenje in v priprošnjo Device Marije in sv. Jožefa:

Papeški grb in geslo svetega očeta Frančiška | Radio Ognjišče