Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

no5 Ustvarjalni nemir ali deloholizem

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 31 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus jih veliko ozdravi

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

Jezus potuje in uči

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. Mr 1,29-39

 



Ustvarjalni nemir ali deloholizem

Današnji evangeljski odlomek v meni ustvarja vtis ustvarjalnega nemira in življenja. Ob naglici, v kateri živijo Jezus in njegovi učenci, se na prvi pogled sicer zdi, da so podlegli množici in medijski pozornosti. Dogajanje spominja na besede v Markovem evangeliju, ko pravi: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben« (Mr 3,20-21).

Videti je, da so tudi Jezusovi učenci in vsi, ki so se družili z njim, podlegali istemu nemiru. Kot da se ne morejo ustaviti. Zanimiva je Simonova tašča. Ko je Jezus vstopil v njeno hišo, jo je našel v postelji z visoko vročino. Ko jo je ozdravi, je vstala in jim stregla. Kako to, da po bolezni ni počivala?!Ko so pojedli, je že bilo pred vrati vse mesto. Jezus je spet ozdravljal in izganjal. Sledil je kratek nočni počitek. Potem pa je že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Jezusa so iskali, da bi ga pripeljali nazaj v isti kraj. On pa je odhajal drugam, da bi oznanjal in izganjal.

Jezusa so najbrž čudeži in srečanja z ljudmi utrujali. Še ta teden smo brali o tem, kako je pri ozdravljenju šla moč iz njega in je zaznal, da se ga je v množici dotaknila žena, ki je ozdravela. Kljub temu se zdi, da ni zgubljal časa za počitek. Ali je pred nami tipičen lik medijsko iskanega človeka? Človeka, ki ga lovijo v kamere, ki ga množica hoče srečati in poslušati, on sam pa nima časa zase in za svojo družino? Ali naj rečemo, da je to pač Jezus, ki je imel na voljo samo tri leta življenja, da na zemlji zgradi Cerkev? Ali pa v njegovem delovanju lahko najdemo globlji zgled?

Na prvi pogled, bi lahko pred seboj res videli človeka, ki bo pregorel od dela in pozornosti javnosti. Vendar če pozorno pogledamo, je pred nami človek poln notranjega miru in moči, poln ustvarjalnega nemira in popolne umirjenosti. Če smo pozorni vidimo, da pride v Simonovo hišo utrujen od dela v shodnici. Ker je Simonova tašča bolna, jo ozdravi, vendar takoj sede in se pusti postreči. Lahko si predstavljamo miren klepet in pogovor o narejenem delu, o vsakdanjih stvareh, klepet, kosi z učenci deli vsakdanje veselje in skrbi.

Ko pride večer, ga spet čaka delo. Vendar si potem vzame čas za počitek. Noč izkoristi za spanje! Ne bdi pozno v noč, gre spat! A tudi poležava ne. Zgodaj zjutraj je vstal in šel v samoto molit. In ko se je zdanilo, so ga našli učenci. On pa je že bil pripravljen za nov dan in novo delo.

Če se ustavimo v pogledu na Jezusa, lahko vidimo, kako je v sebi miren, kako ostaja njegova zavest jasna. Prišel je, da izpolni Očetovo voljo. To je njegova hrana, njegova izpolnitev. V njem ni nemira, ki bi ga razjedal, ni nepotrebnega hitenja. Tudi nobenega postavljanja ni. Njegovo delo jo služenje. Ne potrebuje pohvale in priznanj. Z veseljem streže in se tudi pusti postreči. Vse je v pravem ravnotežju. Kako to? Ali je to sploh mogoče doseči?

Skrivnost tiči v dolgi in skrbni pripravi na delovanje. Pripravi, v kateri je dozorelo tisto, o čemer smo razmišljali, da želi v nas ustvarjati Beseda:

  • Odkrivati veselje v tem, da nas Oče ljubi – zato delo ni iskanje lastne cene!
  • Se umiriti v sebi in v tihem vsakdanjem delu najti mir – zato delo ni beg pred seboj!
  • Spoznati pravo vrednost odnosov in življenja – zato drugi ni tekmec in garanje ni krivica!
  • Spoznati veličino Božje resnice in njeno moč – zato ni potrebe po obvladovanju in postavljanju!

 

Jezus, ki v trdem in tihem delu ter molitvi zori za oznanjevanje, se zato se ne izgublja in ne bo pregorel. Ne izgublja sebe ne pri delu, ne ko streže, niti ko je postrežen. Ne bo ga pokvarila slava, ko ga išče množica, niti ga ne bo strlo nasprotovanje vodilne srenje. Izpolnjuje Očetovo voljo. Navdaja ga ustvarjalni nemir, da bi storil tisto, kar Oče hoče. Zna počivati in delati, streči in biti postrežen, klepetati in se umakniti v samoto k molitvi. To je sad besede, ki želi ustvariti v nas: Polno žive ljudi!

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 31 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Dodajam še povezavo do prvega dela pastirskega pisma naših škofov: https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-post-2021

Dominik Božič
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 6 days od tega
Pridružen: 30.09.2020

Prav o tem dostikrat razmišljam. Vidim toliko ljudi, ki so nemirni. Potem prinese vse od najekstremnejših oblik deloholizma do popolne ležernosti. Kdo mi je lahko potem zgled. Če sledim eni skupini te zavrne druga, če drugi prva.. Če hočeš najti svojo pot med temi ekstremi te zavrnejo obe. Prav popolnega zgleda ne najdem. Tudi tistih, ki bi bili blizu je malo. Vsaj pri mojem delu je tako. Na koncu ostane res samo Jezus tisti, na katerega se lahko obrneš za 'mušter'. Zato mi je bilo prav lepo prebrati to pridigo. Zadnje tri odstavke pa si bom natisnil ;)

lp Dominik

MILENA_HOSTNIK
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 10 hours od tega
Pridružen: 26.05.2017

Pozdravljeni, hvala za jasne misli in iskrive zaključke, ki jih sprejemam kot napotke za naše življenje. Kjerkoli že smo, so pravi, doma kot upokojenci :) ali kot katehisti pred zoom ekrani z veroučenci ali kot vrtnarji na domačem ali župnijskem skupnem vrtu. Vstati zgodaj, se umiriti v molitvi, z mirom v srcu pristopiti v delu in sprejemati vse, ki jih srečamo.

Na misel mi pride še srečanje v Duhu in Resnici, da smo na Poti za Njim.

Bog, daj nam moči za današnji dan, te prosimo.

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 5 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

·        

Odkrivati veselje v tem, da nas Oče ljubi – zato delo ni iskanje lastne cene!

·        

Se umiriti v sebi in v tihem vsakdanjem delu najti mir – zato delo ni beg pred seboj!

·        

Spoznati pravo vrednost odnosov in življenja – zato drugi ni tekmec in garanje ni krivica!

·        

Spoznati veličino Božje resnice in njeno moč – zato ni potrebe po obvladovanju in postavljanju!

 

Kako so ti stavki neverjetno povezani. Drugega ni brez prvega. Če ne čutim, da me Oče ljubi, se tudi ne morem umiriti v sebi. Ne morem najti miru. Če v sebi nisem miren, nimam pravega pogleda na življenje in odnose. Kje je potem šele spoznanje resnice.

Prav v prvem stavku najdem rešitev. Če verjamem in se zavedam, da me Oče ljubi, ne iščem potrditve, ne v drugih, ne v delu, ne v moči. Vse kar sem se umiri. Zaradi sprejetosti in božjega odpuščanja lahko najdem mir.

Oče, daj nam odkriti tvojo neizmerno ljubezen do nas in zbudi v nas veselje nad tvojo neizmerno ljubeznijo.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 20 hours 44 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Mene poleg tega, kar ste drugi že izpostavili, nagovarja tudi tako preprost in lep lik Jezusa, ki bi ga, po naših merilih gledano, lahko videli kot človeka, ki bo pregorel od dela in pozornosti javnosti, a je  poln notranjega miru in moči, poln ustvarjalnega nemira in popolne umirjenosti. V Simonovo hišo pride utrujen od dela, a se najprej posveti Simonovi tašči, ki je bolna, jo ozdravi, potem pa takoj sede in se pusti postreči. Lahko si predstavljamo miren klepet in pogovor o narejenem delu, o vsakdanjih stvareh, klepet, ko si z učenci deli vsakdanje veselje in skrbi. Ko pride večer, ga spet čaka delo. Vendar si potem vzame čas za počitek. Noč izkoristi za spanje! Ne ponočuje, ampak gre spat! A tudi poležava ne. Zgodaj zjutraj vstane in moli. In ko se zdani je že pripravljen za nov dan in novo delo.

Tako nekako so si tudi naši redovni ustanovitelji zamislili naš vsakdanjik in ga sami po Kristusovem zgledu živeli. Žal pa danes v naših vrstah vse pogosteje srečujemo nepotrebno »ponočevanje« in posledično jutranje poležavanje, stalno »utrujenost«, ki bi ji verjetno bolj pravilno rekli brezvoljnost, naveličanost in lenoba. Zelo moderno je govoriti o pregorelosti ali izgorelosti, o anksioznosti in najrazličnejših motnjah, ki vse pridobijo status klinično potrjene diagnoze s predpisano terapijo strogega počitka in odmika od okolja in stikov, ki nas preutrujajo. Če je kdo še pripravljen delati, pa ga hitro označimo za deloholika. Kaj bi na to rekel Jezus, se žal tudi v naših vrstah nihče več ne sprašuje.

To so bolezni, ki so še kako potrebne Jezusovega dotika. V evangeliju je res lep zgled Petrove tašče, ki, preden se je Jezus dotakne, leži nemočna in vročična, potem pa takoj vstane in streže njemu in njegovim prijateljem. Papež Frančišek v svojem nagovoru pravi, da je to znamenje resničnega zdravja.

Lurška Mati božja, ki se ji priporočamo kot Zdravju bolnikov, naj nam izprosi takšnega zdravja!