Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Ne ostanimo na pol poti!

4 odgovori [Zadnja objava]
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 28 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Varovati upanje, ki ne razočara
Kako pomembno je ohranjati upanje. Na poseben način moramo skrbeti za to, da ostanemo v veselju in si ne pustimo vzeti upanja. Varovati upanje v temnih in težkih trenutkih pa ni vedno lahko. Pogostokrat nam kdo hoče ukrasti upanje, ko pravi, naj ne gledamo naprej, naj zdaj vzamemo, kar hočemo, bodimo zdaj srečni, ali pa, naj ne hodimo več naprej, ker smo utrujeni. Oseba hodi po poti življenja in naleti na lep hotel ter ostane v njem vse življenje, ne gre več naprej. Te osebe ostanejo na pol poti. Ko vam pravim, da si ne pustite ukrasti upanja, vam pravim, ne ostanite na pol poti. Pogosto namreč naletimo na mlade osebe s srcem, ki je bolj pripravljeno za pogreb kot za praznovanje. In to je skušnjava, ki govori, naj ne zaupamo. A upanje je lepo, kajti nikoli ne razočara, kot pravi sv. Pavel. Staviti moraš na velike ideale in iti naprej. In vedno imeti željo. Mladostnik, ki nima želja, nikoli ne razširi svojega srca. Želja je namreč tista, ki razširi srce; želeti si iti naprej. Danes družba potrebuje osebe z velikim srcem. Ko hodiš po tej poti z upanjem, ki nikoli ne razočara, in z željo, širiš svoje srce.

 

Bdeti nad svojim srcem. Morda trka Gospod
Ko sem kot 17-letni fant šel k spovedi, sem začutil, da me Gospod kliče v duhovništvo. Ko čutiš nekaj novega, kar prej še ni bilo … ko se te dotakne Gospod: poslušaj ga! Kajti to je Gospod, ki kliče. Gospod kliče preko okoliščin, z dogodki, zgodbami in trka na vrata. Bodite pozorni, ko trkajo na vrata vašega srca. Moje srce je cesta, po kateri gre vse. Naučil sem se razumeti in prepoznati, kaj prihaja v moje srce, in to je prvi korak. In nato nekdo ugotovi, da morda gre mimo Gospod in trka na njegova vrata.«

 

Da bi našel Božjo voljo, moraš izstopiti iz sebe in hoditi po poti življenja
Mladi so papeža Frančiška vprašali, kako lahko odkrijejo Božjo voljo v svojem življenju. »Pot v življenju se najde tako, da se hodi. Če sediš doma, ne boš nikoli našel poti. Moraš izstopiti iz sebe in začeti hoditi. In Gospod ti bo na poti povedal, kje te hoče imeti. On ti bo povedal. A zaprt v svojo hišo, svoj egoizem in udobnost, ne boš nikoli našel svojega poklica. Če hočeš najti Božjo voljo, hodi skozi življenje. Res je, da je veliko nevarnosti in se pogosto lahko zmotimo. A še slabše je, da ostanemo zaprti. Oseba, ki je zaprta vase, skupnost, ki je zaprta vase, zaradi zaprtosti zboli. Res je, da se na cesti velikokrat zgodi nesreča. Raje imam Cerkev, ki se je tisočkrat ponesrečila, kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi zaprtosti.«

 

Pustimo, da Gospod ozdravi naše rane
In kako naj mladostnik odpre svoje srce ter se pusti ljubiti Bogu in drugim, če je njegovo srce zaprto zaradi ran? »Ne bojte se poimenovati svojih ran. To pa je mogoče s pogovorom z osebo, ki ti lahko pomaga. Dati ime lastnim ranam in modricam. Reči: 'To se dobil od tistega udarca, to od tistega …' Srce, duša vse zabeleži in da bi se izognila drugemu udarcu, se zapre. Rane se pozdravijo tako, da se jih postavi na svetlo, in za to jim je treba dati imena ter se pustiti ljubiti. To je prava pot. Na ta način lahko ljubim in poiščem nekoga drugega, ki je še bolj ranjen od mene. Vsi mi imamo rane, vsi. Pustiti moramo, da jih ozdravijo življenje, Gospod, bratje in sestre, skupnost. To odpira srce in ni nas več strah iti naprej. Všeč mi je podoba Cerkve kot poljske bolnišnice, kjer je veliko ranjenih in kjer se ozdravljajo rane.

 

Ne bojte se!
Ne bojte se in pojdite naprej! Res je, da tisti, ki hodi, se tudi umaže, na tak ali drugačen način, materialno ali duhovno. Kdor je vedno čist, pomeni, da ne hodi. Ne bojte se, Gospod nas vse očiščuje!« (Papež Frančišek mladim župnije Jezusovega Srca, 19.1.2014)

 

 

 

 

Papež Frančišek mladim župnije Jezusovega srca:Ohranjajte upanje! Ne ostanite na pol poti! 

Martina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 12 weeks od tega
Pridružen: 08.03.2011

Te misli papeža Frančiška so me spomnile na njegove nagovore ob zadnjem Svetovnem dvneu mladih 2013. Sedaj jih znova opogumlja, da nadaljujejo hojo po poti na katero jih je ob SDM povabil. Pobrskala sem po forumu in še nkrat prebrala takratne nagovore. Mislim, da se prav vsedejo v ta čas, ko se z mladimi pripravljamo na prejem zakramenta svete birme. Predvsem me nagovarjajo misli, ki jih mladi danes še kako potrebujejo: "Da bi našel Božjo voljo, moraš izstopiti iz sebe in hoditi po poti življenja." Iin na koncu zaključi: "Ne bojte se!".
 

Naj papeževe misli in prispevki vseh, ki se oglašate na forum pomagajo tudi vsem nam, da bi še naprej odkrivali Božjo voljo.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 16 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Res lepa spodbuda, da bi živeli polno. K temu nas tudi Peter ves čas nagovarja v svojih pridigah in vsakodnevnih spodbudah... in že večkrat sem tudi opazila, da sta Peter in papež Frančišek istih misli in Duha.

 

Sicer pa me še posebej nagovarjajo te besede:

... Če hočeš najti Božjo voljo, hodi skozi življenje. Res je, da je veliko nevarnosti in se pogosto lahko zmotimo. A še slabše je, da ostanemo zaprti. Oseba, ki je zaprta vase, skupnost, ki je zaprta vase, zaradi zaprtosti zboli. Res je, da se na cesti velikokrat zgodi nesreča. Raje imam Cerkev, ki se je tisočkrat ponesrečila, kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi zaprtosti.«

 

... Vsi mi imamo rane, vsi. Pustiti moramo, da jih ozdravijo življenje, Gospod, bratje in sestre, skupnost. 

 

... Ne bojte se in pojdite naprej! Res je, da tisti, ki hodi, se tudi umaže, na tak ali drugačen način, materialno ali duhovno. Kdor je vedno čist, pomeni, da ne hodi. Ne bojte se, Gospod nas vse očiščuje!

 

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Petra
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 weeks 18 hours od tega
Pridružen: 07.02.2011

 Ko pot postane boleča in naporna bi se res najraje ustavil, se izklopil in vse, kar boli, odrezal. Tu je najtežje ostajati in stvari nositi. Je pa res, da kar zaživiš, ko lahko to bolečino, rane deliš, o njej spregovoriš. Zelo se najdem v stavku: Srca mladih so bolj pripravljena na pogreb kot pa na svatbo... Zdi se mi, da Bog, kar ne zdrži ob pogledu na tako srce in mi vedno znova pošilja ljudi, ki nanj trkajo in zbujajo to željo, da bi šla naprej, da se to splača in da je vedno upanje, le vztrajat in se brcat je treba. Pri tem pa ne gledati le na to, kar je težko in boleče, ma ovrednotiti tudi tisto, kar ta bolečina potem rodi - lep odnos, povezanost, pristno veselje, to, da smo skupaj. 

 

 

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 25 weeks 9 hours od tega
Pridružen: 30.01.2011

Te papeževe misli berem v času, ko se zaključuje moj porodniški dopust in bo treba počasi v službo. Vidim, kako se mi že čisto pri takšni konkretni stvari upira iti naprej. Glih je postalo luštno in nekako obvladljivo, pa je treba iti naprej. Ta upor opažam tudi sicer v življenju. Če pogledam nazaj, mi ni žal za prehojeno pot -  čeprav me je bilo strah vsakega koraka, sem vesela, da me je pripeljala do sem. Vedno znova pa ostane skušnjava, da bi počakala tu, kjer sem, dokler je še obvladljivo in varno. Kaj pa, če me čaka kaj, česar ne bom zmogla nosit? Dokler se zanašam v tako veliki meri nase, je  strah toliko večji. Bolj bi  se mogla zavedat, da me je do sem pripeljal Bog in da me želi voditi tudi naprej. Ko sama ne bom kos, bo prostor, da vstopi On. Ja, bo treba imeti bolj v glavi, da to ni moja pot, ampak so to Gospodova pota, na katera me (nas) vabi.