Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n33 Žanješ, kjer nisi sejal?

17 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 6 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prilika o talentih

 

»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« Mt 25,14-30

 

 


 

Žanješ, kjer nisi sejal …

Prilika je zelo zgovorna in nam ponuja mnogo odgovorov na življenje. Poglejmo jih. Najprej je zanimiva delitev premoženja. Jezus pravi, da je gospodar izročil svoje premožene … vsakemu po njegovi zmožnosti. Enemu je dal pet, drugemu dva in tretjemu enega. Čeprav se zdi krivično, zakaj so dobili različno, pa Jezus pojasni: glede na zmožnosti. Nismo enaki, a vsak ima dovolj, ravno prav. Vprašanje je, ali zaupamo gospodarju, da nam je razdelil pravično, da je dober in da ve kaj je za nas resnično dobro.

Prvo, kar se lahko ob tej priliki vprašam je: Ali vemo, koliko smo prejeli v razmerju do drugega: pet talentov, dva ali enega? Ne, zato tudi ne moremo biti sodniki, koliko drugi zmore in mora pridobiti. Pa vendar smo tako pogosto sodniki. Kljub temu je nas le, da drugemu pomagamo in ga spodbujamo, naj trguje in ne lenari. Koliko naj pridobi, ne vemo. Začenjamo teden zaporov, zato se lahko ustavimo prav ob tej misli. Tisti, ki je v zaporu, ni nujno slabši od mene ali tebe. Njegov potrebni delež pomnožitve talentov je mogoče le takšen, da se bori proti skušnjavi, da bi ne naredil kaj hujšega. Lahko je dobil le en talent in tega mora pomnožiti.

Kakor je ta preprosta logika pomembna, da ne obsojamo, lahko iz nje živimo tudi brez nezdrave tekmovalnosti in zavisti. Imamo dovolj, ravno prav in drugi nima preveč. To je drugo spoznanje, ki ga prilika ponuja. Bog ve, kaj potrebujemo, zato ni razloga za zavist. Pa vendar moramo najbrž priznati, da nas pogosto žene zavist, nevoščljivost in ljubosumje.

Tretje, kar lahko vidimo v priliki je, gospodarjev odgovor. Vsakemu, ki prinese talente, pravi gospodar: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! Kako redko se zavedamo, da smo pravzaprav na svetu služabniki, tisti, ki jim je premoženje zaupano v upravljanje, nismo pa nikoli gospodarji. Gospodar je vedno le eden, tj. Bog. In prav iz te pozabljivosti, izvira nesreča tretjega služabnika, ki vidi v gospodarju predvsem trdega človeka. Ta nesrečnež namreč ugotavlja in pravi gospodarju: »Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul«.

V tem odgovoru je skrita vsa nesreča služabnika. Kar je prejel, tega ne razume kot dar, ampak kot breme. Sam pravi, o svojem razpoloženju: »Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!« Prevevata ga namreč strah in jeza. Strah, da ne bo uspel dobro trgovati, ter jeza in krivica, da mora trgovati s talentom, obresti bo pa tako ali tako pobral gospodar.

Vse to nam odpira pogled na to, kar smo in imamo. Vse lahko razumemo kot dar, za katerega smo odgovorni Bogu in bližnjim, lahko pa si zamišljamo, da je vse kar smo in imamo naša last in zasluga. Če je naša last, se bomo ves čas bali, da nam bo kdo kaj odnesel, krivica bo, da drugi od tega pričakuje korist itd. Če pa je dar, potem bomo doživljali veselje obdarjenosti; veselje nad darovalcem in ne nazadnje tudi veselje nad upravljanjem z darom, ki razveseljuje darovalca in naše bližnje. To je lahko četrto spoznanje ob današnji priliki. Vse je dar, Bog je dobri darovalec in upravljanje z darom je v veselje nam in bližnjim. Vse skupaj je torej lahko eno samo veselje. Tako vidim kot dar:

  • naše življenje,
  • naš poklic biti moški, biti ženska,
  • biti poročeni, posvečeni ali samski,
  • biti v svojem konkretnem poklicu, ter vse sposobnosti, ki so nam podarjene.

Koliko lepega lahko v tem doživljamo! Vse to je dar in Bog želi, da se tega veselimo, s tem trgujemo – rastemo, živimo za druge in stopamo pred darovalca s hvaležnostjo. Naj bo to vodilo za vse, kar bomo počeli v tednu, ki je pred nami.

Gašper R.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 weeks 4 hours od tega
Pridružen: 01.10.2017

 Najprej pomislim, na krivico. Pa zakaj mu je treba vzet. Ma naj bo, da je res bil lenuh. Ma lahko bi dali tistemu, ki ima 4 talente. Zakaj prav tistemu, ki jih ima 10. Tudi tisti, ki jih ima 10 jih je že v začetku največ dobil in še bo dobil. Krivica na kvadrat. Sploh ker se velikokrat doživljam da nimam.

Moje razmišljanje ob tem je, da najprej pričakujem, da bi z mano moralo "ne vem kaj" že biti! Nekaj velikega in spregledam vse kar imam od boga, vse darove in talente. Prime me en obup, da sem v življenju že vse zapravil in ni nič vredno in zadosti dobro, za tega krutega in krivičnega boga. Vse svoje spodrsljaje in napake si štejem za neuspele poskuse, da bi uporail talente Ajej... Takole se v bistvu sam postavim na mesto zadnjega služabnika.

Pa vendar, če se zares ustavim vem, da sem lahko bil vesel in sem tudi koga že razveselil. Lahko sem kaj dobrega storil, pa tudi, če se ob tem nisem počutil kot kralj vesolja. Naredil sem kaj nepopolnega a pač kolikor sem sposoben. Sprejel marsikatero spodbdo v imenu dobrega, a tudi katero zavrnil.

Nisem gospodar, a dano mi je da gospodarim. Upam Gospod, da bi se znal vedno veseliti vsega kar mi podarjaš in z veseljem in zavestjo, da si dobri pastir in ne zlobni in krivični tiran vse vedno deliti z drugimi.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 34 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala za močno pridigo, Peter! Bom v prihodnjih dneh zbrala misli ob njej in napišem še svoj komentar, zdajle pa bi rada z vami podelila del pridige, ki jo je danes, ob prvem svetovnem dnevu ubogih, imel papež Frančišek v baziliki sv. Petra:

 

»Današnja evangeljska prilika nam pove, da nam je Bog dal talente 'vsakemu po njegovi zmožnosti' (Mt 25,15). Najprej moramo priznati, da imamo talente, v očeh Boga smo 'talentirani'. Zaradi tega se nihče ne more imeti za nekoristnega, nihče se ne more imeti za tako revnega, da ne bi mogel drugim kaj podariti. Smo od Boga izbrani in blagoslovljeni, saj nas želi zasipati s svojim darovi in sicer bolj kot jih očka in mama želita dati svojim otrokom. In Bog, v katerega očeh ni nihče škartiran, zaupa vsakemu njemu lastno poslanstvo.


In Oče, ki je tako ljubeč in zahteven, nas hoče napraviti odgovorne. V priliki vidimo, da so bili vsakemu služabniku dani talenti, da bi jih pomnožili. Toda, medtem ko sta prva dva uresničila poslanstvo, tretji služabnik ni pomnožil talentov. Vrnil je samo tisto, kar je prejel:  'Zbal sem se in sem šel ter skril tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!' (v. 25). In ta služabnik je v zameno dobil trde besede: 'Hudobni in leni služabnik' (v. 26). Kaj ni bilo Gospodu všeč glede njega? Z eno besedo, ki je morda malce šla iz rabe, a je zelo aktualna, bi rekel: opustitev. Njegovo zlo je bilo v tem, da ni delal dobrega. Tudi mi pogosto mislimo, češ saj nismo storili nič hudega in smo s tem zadovoljni ter si domišljamo, kako smo dobri in pravični. Toda, s tem tvegamo, da se bomo obnašali, kakor hudobni služabnik, saj tudi on ni storil nič hudega, ni poškodoval talenta, celo dobro ga je shranil v  zemljo. Vendar pa ne storiti nič hudega, ne zadostuje. Saj Bog ni sprevodnik, ki išče nepotrjene vozovnice, je Oče, ki išče otroke, da bi jim zaupal svoje dobrine ter svoje projekte (prim. v. 14). In žalostno je, ko Oče za ljubezen ne dobi velikodušnega odgovora ljubezni svojih otrok, ki se omejijo na spoštovanje predpisov ter izpolnitev zapovedi, kot najemniki v Očetovi hiši (prim. Lk 15,17).


Hudobni služabnik ga je kljub temu, da je prejel talent od Gospoda, ki rad podeljuje in množi dobrine, ljubosumno čuval in se je zadovoljil s tem, da ga je ohranil. Toda tisti, ki se trudi samo ohraniti, vzdrževati darove preteklosti, ni zvest Bogu. Nasprotno, prilika pravi, da je tisti, ki doda nove talente, resnično zvest (vv. 21.23), saj ima isto miselnost kot Bog ter ni pasiven. Zaradi ljubezni tvega, s svojim življenjem se zavzame za druge ter ne sprejme, da vse ostane kot je. Edino, kar se lahko opusti je, delati za lastno korist. To je edina dopustna opustitev

 

Martin Grad
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 5 days od tega
Pridružen: 17.02.2015

 Pri prvih dveh služabnikih občudujem njun pogum. Tretjem služabniku bi najraje dajal potuho, vendar vem iz prakse, da je taka drža zla, konec pa tragičen.

Ne vem zakaj, ampak do tretjega služabnika sem vedno gojil neko sočutje. Ozadje sloni pri meni: tu je vsa tista navlaka zapečkarstva in lenobe, ter sebičnega egoizma. Če bi imel več ljubezni, bi imel tudi več veselja in nato življenjskega zagona.

Razmišljal sem, zakaj si tretji služabnik ni upal trgovati. Na misel so mi prišle besede sv. Pavla, ki pravi: kjer je strah, tam ni ljubezni.

Preko sebe prepoznavam, da je strah pred trgovanjem v neposredni povezavi s slabo samopodobo (v glavi tiči neko tekmovanje in iskanje vrednosti), ter lenobo, da bi to slabo samopodobo premagoval. Če se slabi samopodobi in lenobi prepustim, ostanejo v odnosu do mojih bližnjih samo še zarote v moji glavi, ki pa se slej kot prej tudi umesijo -  tako kot pri tretjem služabniku.

Zastavil sem si vprašanje: Kaj pa, če bi prva dva služabnika talente zagnala, kar je pri trgovanju čisto realna opcija?

Odgovor sem dobil v priliki O izgubljenem sinu. Sin, ki je Očetu zapravil ves delež in je padel na družbeni lestvici najnižje, je imel v Očetovih očeh še vedno večjo vrednost, kot pa služabnik, ki je skrbno varoval svoj talent. Iščoči padli sin je moral izpovedati samo vero, da je grešnik in njegov Oče odrešenik. Ne vem, če se da primerjati, vendar vidim med tretjim služabnikom in godrnjavim sinom veliko podobnosti, ter podoben končni padec vsakemu latentnemu uporu.

Sam premalokrat vidim svoje talente kot dar, zato se moram zavestno boriti proti hudemu duhu, ki mi šepeta, da nisem nič posebnega, ali pa druga skrajnost, da sem bolj poseben kot ljudje okoli mene. Cilj hudega duha je jasen: noče, da bi z veseljem služil Bogu in bližnjim, ravno služenje pa je največji dar, dokler lahko živim.

Gospod prosim te, daj mi pogum in veselje za služenje! 

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 16 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

 Ob tem evangeliju sta mi ostali dve stvari:

 

- Nisem razumela, kako je lahko tretji služabnik rekel gospodarju, da žanje, kjer ni sejal. Saj je gospodar vendar Bog! On mu je dal, da s tem nekaj naredi, potem pa je prišel po sadove. Kaj ni jasno? Potem mu pa gospodar še pritrdi.

Mož mi je potem razložil, da razume tako: gospodar mu ne pritrdi v tem smislu, češ, da ima prav, ampak služabniku še razloži njegovo trdosrčnost. Kljub temu da je vedel, da bo gospodar naredil obračun in se njemu (služabniku) ne da delat, ni poskrbel niti za obresti.

 

- Nesrečnemu služabniku veljajo iste besede kot povabljenemu na svatbo, ki ni imel svatovskega oblačila: "Vrzite ga ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi."

Skupaj s prejšnjim razmišljanjem sem povezala, da take besede najbrž za to, ker oba nista naredili niti minimalnega, da bi se odprla Bogu - niti odgovorila niti poskrbela za obresti. 

 

Ob tem se mi zdi Bog pravzaprav res še zelo dober. Čeprav zase ne vem, če poskrbim vsaj za obresti??!

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 20 hours 25 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jaz tudi vedno najprej pri sebi naletim na same krivice. Da mi Bog ni nič dal, da je krivičen, ker mi je dal premalo, da nimam drugemu kaj dati ... Kot je Martin napisal: hudiču je res v velikem interesu, da me prepriča, da nič nimam in nič ne morem in nič ne naredim in da me Bog nima rad! Ko si dam vse te misli takole pred oči vidim: KAKŠNA LAŽ! Saj to ne more biti res! Že to, da sem je DAR!

 

Zase vidim, da sem zaradi premajhne vere v Boga in njegovo ljubezen res ves čas v skušnjavi, na eni strani da vse vržem stran in pošljem na mars ali pa se postavim ne vem kam in vse pohodim. 

 

Lahko pa se odločam za to, da bi videla in verjela, da je Bog moj dobri Oče, ki zame skrbi, mi vse daje, verjame vame, me spodbuja ... in pusti vso svobodo, da se odločam Zanj in za to kar je dobro, se veselim življenja in trgujem s talenti, ki mi jih je dal.

 

Oče, pomagaj mi videti vso tvojo ljubezen in se boriti za to, kar je dobro. Pomagaj mi, da bom po besedah papeža Frančiška zaradi ljubezni tvegala, se s svojim življenjem zavzemala za druge ter ne sprejemala, da vse ostane, kot je.

 

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 6 days od tega
Pridružen: 30.01.2011

Najdem se v lenem služabniku. Zaradi lenobe ne bi tvegala, nisem odgovorna do vsega kar mi je podarjeno. Išem varnost, namesto, življenje. Potem še v svoji glavi naumim izgovore, češ da me je strah in da drugi pač preveč zahteva. in še prezir pride do tistega, ki pa tvega in se potrudi.

Gospod, pomagaj mi, da bom iskreno sprejemala vse spodbude in pomoč, pri tem, da zamenjam logiko.

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 1 day od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Ne vem, koliko talentov mi je zaupal Gospodar, jasno pa mi je, da sem lahko srečna le, če z njimi trgujem. Lahko jih sicer uporabim za lastno korist, ali v služenje bližnjemu, najslabše pa je, če se odločim, da jih zakopljem in tako nihče ne bo imel nič od tega. Pogosto bi storila namreč ravno to, prenehala bi trgovti s talenti. Če želim trgovati moram biti živa, to pa prinaša tako veselje nad zmožnostjo trgovanja, kot bolečino, ko razmere na trgu niso idealne;) Samo če se odločim nositi tudi bolečino, ki jo trgovanje nujno prinaša, sem kot koristni služabnik, ki lahko pomnoži kakšen talent. Če pa se odločim, da bolečina ne bo sestavni del trgovanja, se zaprem v svoj svet in nihče nima nič od mojih talentov.

Ob tem evangeliju vidim povabilo, da grem na pot trgovanja in zaupam, da mi bo tudi Gospodar pomagal, ker gotovo želi, da se talenti, ki mi jih je zaupal, čimbolj pomnožijo.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 4 hours od tega
Pridružen: 07.12.2016

 V tem evangeliju prepoznavam tudi možnosti, ki so mi bile v življenju dane, da sem se kaj novega naučil in novo področje osvojil in tudi temu lahko rečem talent. Ima pa tukaj zelo mešane poglede v določenih talenitih se najdem kot prvi gospodar, ki jih rad delim z drugimi. So pa tudi talenti in znanja, kjer imam premalo samozavesti, da bi se kazal v ospredju in se raje ne odločim, ds bi jih delil, ker imam vedno občutek, da zadeve ne bi izvedel popolno. To je tudi moj poblem, da se moram učiti, da ni vse vedno popolno in je potrebno tvegati. Večkrat se tukaj sprašujem kje je meja, saj v današnjem svetu vsaj v sužbi zahtevajo vodilini, da so stvari izvedene vedno popolno in najboljučinkovito, po drugi strani pa se umirarjati tudi v situacijah, kjer ni vse popolno tukaj sem vedno zbegan in potem me zmeraj vleče na stran, kjer se stvari izvajajo popolno. Vse stvari, ki niso popolno narejene me spravjajo ob jezo. To popolnost doživljam tudi pri mojih talentih, ki mi jih je Bog naklonil.

Če samo primerjam: Koliko energije in dobre volje sem podaril v življenju, ko sem prenašal svoje znanje na planinske vodnike in na otroke v planinski šoli. To mi je bilo vedno v izziv in sem se z velikim veseljem lotil tega. Potem pa pride mogoče drugi talent, ki mi je bil dan, da sem lahko inštruiral v času šolanja matematiko in fiziko, kljub temu, da sem stvar obvladal, me je zmeraj držal strah, pa če ne bom znal kakšne naloge in potem me bo inštruiranec čudno gledal, kako da ne znam. Pa saj še profesorji niso vedno vse vedeli. Tukaj me potem vedno spravlja v slabo voljo svoja popolnost, kjer bi mogel biti bolj sproščen. A se zavedam, da smo vedno napoti in se moramo vsak dan učiti in tvegati.

 Gorazd Lapanja 

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 34 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

V današnjem evangeliju smo poslušali zelo podobno priliko, o nekem človeku, ki je poklical »svojih deset služabnikov in jim dal deset min (zlatnikov) ter jim rekel: ›Trgujte, dokler ne pridem.‹ Njegovi podaniki pa so ga sovražili in so poslali za njim poslance, ki naj bi sporočili: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‹

Zgodilo pa se je, da je dobil kraljevsko oblast in se vrnil; velel je poklicati tiste služabnike, katerim je bil dal denar, da bi zvedel, koliko so pritržili. Prišel je prvi in rekel: ›Gospod, tvoj zlatnik jih je pridobil deset.‹ ›Prav, dobri in zvesti služabnik,‹ mu je rekel; ›ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.‹ In prišel je drugi ter rekel: ›Tvoj zlatnik, gospod, jih je pridobil pet.‹ Rekel je tudi temu: ›Tudi ti bodi nad petimi mesti.‹

Zopet drug je prišel in rekel: ›Glej, gospod, tu je tvoj zlatnik, ki sem ga imel shranjenega v prtiču; bal sem se te namreč, ker si strog človek: dvigaš, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.‹ ›Iz tvojih ust te sodim, malopridni služabnik,‹ mu reče; ›vedel si, da sem strog človek, ki dvigam, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj torej nisi dal mojega denarja v menjalnico in bi ga jaz po vrnitvi izterjal z obresti?‹

In rekel je zraven stoječim: ›Vzemite mu zlatnik in ga dajte temu, ki jih ima deset.‹ In rekli so mu: ›Gospod, ima jih že deset.‹ Povem vam: Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima."

 

Prilika se lahko na prvi pogled zdi skoraj enaka nedeljski, a sem danes prvič pomislila, kako sta si različni. V nedeljski priliki služabniki dobijo različno - vsak po svojih zmožnostih. V današnji pa dobijo vsi enako, pa vendar bi lahko rekli, da eden obrodi stoterno, drugi petdeseterno itd. Problem torej ni v količini prejetega daru, pa tudi ne v količini prigospodarjenega, ampak v odnosu do darovalca. Pa mi je tudi pri tem padlo v oči, da so v današnji priliki vsi podaniki sovražili svojega gospodarja. Nihče si ni želel, da bi on vladal nad njimi. Gospodar to ve, pa jim tudi tega ne zameri. Noro! Očitno je edino, za kar ni opravičila, nedejavno ždenje na mestu iz strahu, da ne bo kaj narobe, ker v gospodarju ne prepoznamo darovalca, ampak mučitelja, ki se izživlja nad nami...

 

Takoj, ko začnemo trgovati z Gospodarjevimi darovi, pa že sodelujemo z njim v Njegovem stvariteljskem načrtu, ki ga je izročil v naše roke. Sam je celo odpotoval, da bi se ne čutili nadzorovane, ampak svobodne, da bi lahko čutili, kako verjame v nas in nam zaupa… Kako drži tista Pavlova beseda: »V ljubezni ni strahu…« in zato je ljubezni lastno, da tvega, da išče vedno nove poti, da se neprestano množi in da ne odneha tudi, ko se zdi, da ni nobenih sadov.

 

Strah se v teh prilikah ponovno izkaže kot najmočnejše hudičevo orožje, ki človeka popolnoma ohromi in ga naredi nepretočnega za ljubezen, za odnos. In ko je že primoran v odnos – ker ga je Gospodar poklical na odgovor – ne zmore drugega kot očitke in valjenje krivde na Darovalca… Zgodba, ki se nam žal v življenju kar naprej ponavlja.

 

Res je potrebno vsak dan prositi za milost, da bi vse sprejemali kot dar, da bomo lahko »doživljali veselje obdarjenosti; veselje nad Darovalcem in ne nazadnje tudi veselje nad upravljanjem z darom, ki razveseljuje Darovalca in naše bližnje.«

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 56 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Malopridni in leni služabnik. Nič drugega ni bil. Nobene druge diagnoze ni imel. Nobenega izgovora.

 

Tudi pri sebi vidim - ko se potrudim in dam vse od sebe, sem lahko živa, ustvarjalna in v odnosih. Pa sploh ni vse idealno. Še vedno so kiksi, še vedno ga lomim, ker pač nisem popolna. A trgujem. Delam.

 

Ko se pa učepnem, je pa druga pesem. Bog daj, da bi imela vedno pred očmi to svojo (in Tvojo) željo po življenju, po ustvarjalnosti in iskrenih odnosih in bi imela moč za premagovanje lenobe.

Gregor
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 5 days od tega
Pridružen: 09.03.2011

Pred nekaj dnevi sem bil na okrogli mizi o zasvojenosti, kjer je bilo govora tudi o nekemičnih odvisnostih, med katerimi so tudi odvisnosti od odnosov, tehnologije, iger na srečo... Ob tem evangeliju sem pomislil, zakaj gospodar posredno spodbuja služabnike k hazardiranju, saj bi sicer v tako kratkem času ne uspeli podvojiti zaupane jim vsote. Zakaj je torej služabnik, ki z gospodarjevim denarjem ni šel trgovat, malopriden in len? Zakaj je potrebno vsoto podvojiti in kako naj to naredimo brez trgovanja? Pa sem pomislil, da podvojitev vendarle še ni oblika zasvojenosti oz. hazardiranje. Če bi morali vsoto podeseteriti, potem bi verjetno morali poseči po bolj tveganih oblikah trgovanja, podvojitev pa se mi zdi, da je še vedno v okviru naših zmožnosti, če se za določeno stvar potrudimo in smo scela pri stvari. V tej luči je tretji služabnik upravičeno len, saj se sploh ni potrudil, da bi dosegel kaj več, ampak je denar spravil in počakal na gospodarja (edini njegov trud je sicer bil ta, da je denar skril). Gospodar nas torej z delitvijo talentov spodbuja, da se do njih obnašamo gospodarno in nas tako usmerja k temu, da se je potrebno v življenju truditi, ne glede na to, koliko talentov nam je bilo podarjenih.

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 6 days od tega
Pridružen: 31.05.2011

Imamo dovolj, ravno prav in drugi nima preveč. - Ob tem stavku sem razmišljala, da se večkrat ujamem v mislih, kaj vse drugi ima česar jaz nimam (v smislu krivice), a pri tem v bistvu izgubljam čas po nepotrebnem. S čim vse sem pa jaz obdarjena? Se sploh zavedam, da je Bog ravno meni dal v upravljanje določene darove za katere verjame, da jih bom zmogla upravljati? Mislim, da se ne zavedam dovolj. Zakaj bi se jezila, da je nekomu drugemu dal kaj več (v mojih očeh)? S tem kar imam, s tem pričakuje in upa, da bom naredila kar največ.

Če pa je dar, potem bomo doživljali veselje obdarjenostiveselje nad darovalcem in ne nazadnje tudi veselje nad upravljanjem z darom, ki razveseljuje darovalca in naše bližnje. 

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 6 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Ob branju evangelija začutim, da mi primanjkuje stalnega zavedanja, da mi je vse podarjeno in hkrati sram nad svojo zakopano trgovsko dejavnostjo. Premišljujem, od kod to, da mi primanjkuje hvaležnosti za darove in volje za obračanje talentov. Ali je to zaradi pomankanje zaupanja v božjo dobroto? Dvom nad Očetovo radodarnostjo? Kje je moja vera, če tega ne vidim? Mar ni to napuh, če se ob trgovanju ustavim in me po domače rečeno mine, ker iz enega ni 5 ali še več talentov in nisem zadovoljna ker po napornem delu ne vidim obresti? Saj je vendarle gospodar dal vsakemu nekaj, vsakemu po svojih zmožnostih. Je dober in pravičen. In še nekaj. Saj vendarle še nisem na koncu poti. Sem na poti in zato še ne morem šteti dobička. Na vsak način pa bi se morala bolj veseliti gospodarjevega zaupanja. Pa sem spet tam, spet bi hotela biti že na cilju. Ob tej priliki spoznavam, da je ravno zaupanje v božjo logiko, zaupanje v to da je tudi tisto, kar je v mojih očeh težko, šibko, lahko talent. Želim si, da bi bolj močno sledila Marijinemu zgledu, ki je v miru sprejela, nosila in pomnožila talente. Trgovala je brez hazardiranja, saj po mojem sploh ni tvegala ampak le neizmerno zaupala svojemu Gospodarju. Morala je zaupati, da ji je dan talent. In če ji je bil dan talent, ji je bila dana tudi pomoč pri upravljanju z njim. Kako pa je to lahko čutila v hlevu z novorojenčkom, pa na begu in pod križem, mi je veliko vprašanje. Meni samo par stvari ne gre po maslu, pa se v meni že naseli dvom o tem, če ni morda bolje zakopati še tisto malo, kar je ostalo… Hkrati se rodi jeza, da tako ali tako ni učinka. O Bog pomnoži mi vero in hvaležnost, da bo v meni več veselja nad darovi, ki jih daješ meni in bližnjim. Da bi se zavedala da je vse dar, Bog je dobri darovalec in upravljanje z darom je v veselje nam in bližnjim. Vse skupaj je torej lahko eno samo veselje.

 

 

eva
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 20 weeks 3 hours od tega
Pridružen: 12.01.2011

Jaz pa ob tem evangeliju navadno razmišljam, kateri sploh so moji talenti. Navadno ne najdem nič posebnega. Oziroma o svojem življenju in cilju sploh ne razmišljam skozi to, kaj mi je dano in kaj naj dajem naprej. Moje življenje je le izvajanje nekih nalog in zadolžitev brez razmisleka in veselja nad tem, da lahko kaj dam. Že vrsto let sem prostovoljka, že od srednje šole dalje. Takrat sem z veseljem pomagala tu in tam. Polnila sem se z dobrim občutkom, da delam nekaj koristnega. Najbrž sem imela tudi več časa. Sedaj, ob tem, ko imam svojo družino, še vedno ostajam prostovoljka, a žal vidim, da če se ne ustavim, zakaj to počnem (torej zaradi talentov, ki jih moram množiti), mi vse postane breme in ni nikjer veselja. Vidim, da moram o svojih talentih več razmišljati, se jih veseliti in jih množiti.

Maja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 4 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Veliko razmišljam o talentih. Včasih sem mislila, da je talent zelo dober glasbeni posluh, to, da znaš lepo risati, da imaš občutek za ritem … to kar je bilo doma cenjeno in občudovano. Že dolgo časa se mi pogled na talente spreminja. Zdi se mi, da je vsaka priložnost, da naredim kaj dobrega, talent. Včasih čutim, da  moram nekoga spodbuditi, a me je strah in raje ne bi. Potem razmišljam, kaj se bo zgodilo, če podležem strahu.  Delo samo ne bo dobro narejeno, pa tudi moj bližnji tako ne bo imel priložnosti, da raste. Potem tvegam. Tako rasteva oba, pa še dobro opravljenega dela se lahko skupaj veseliva J.

Misel, da je vse to talent: naše življenje, naš poklic biti moški, biti ženska, biti poročeni, posvečeni ali samski in biti v svojem konkretnem poklicu ter vse sposobnosti, ki so nam podarjene mi še bolj odpira pogled. Poklicana sem, da prav iz vsake stvari in poklicanosti na kateremkoli mestu, skušam delati najboljše in k temu vabiti tudi druge. Tako se vsi talenti, moji in talenti od drugega, množijo.

Barbara
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 1 day od tega
Pridružen: 11.01.2011

Razmišljala sem o enem talentu, ki ga je dobil služabnik. Nisem razumela, zakaj ga je zakopal. Potem sem pa začela iskati pri sebi, kaj vse mi je dano kot dar. Veliko je stvari, najbolj sem se ustavila pri glasbi. Vesela sem tega daru, samo kaj pa jaz s tem talentom počnem. Ali ga razvijam, delim, razveseljujem tudi druge ali čepim na njem. Zdi se mi, da sem tudi jaz kot tale zadnji služabnik, ki se je "zbal" in ga zakopal. Napor, ki je potreben, da bi iz svojega talenta kaj naredila, mi ne paše, potem pa je lažje zakopat in se pretvarjat, da nam je takole čist v redu. 
Hvala Gospod, da mi odpiraš drugačen pogled, da lahko z dobro voljo in naporom presegam lenobo, ki uničuje mojo rast.

Alenka
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 4 days od tega
Pridružen: 11.01.2011

Malopridni in leni služabnik! ... Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset;

Ne vem koliko talentov imam, vedno bolj pa vidim, da zakopavam še tisto malo, katerega se zavedam, da bi morala množit. 
Preganja me misel, da če se ne bom zbrcala in začela živet, mi bo vzel prav vse!
Boga še vedno doživljam kot strogega gospodarja, ki me bo kaznoval za mojo lenobo, brezbrižnost, neodgovornost, mlačnost...
Ne morem se znebiti misli, da ima prav in da si kazen zaslužim, saj sem sama kriva za svoje življenje in vse grehe, ki jih delam. V tej drži mi zmanjka videti njegovih darov, usmiljenja in neskončne ljubezni. 

Gospod, pomagaj mi verjeti, da se ljubljena in zaželjena tudi vsa grešna!