Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n33 Med videzom in resničnostjo

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 34 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prihod Sina človekovega

»Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«

 

 »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

 

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Mr 13,24-32

 

 


Med videzom in resničnostjo

 

Današnji evangelij se zdi na prvi pogled zelo preprost in jasen, a menim, da skriva v sebi veliko neizrečenega. Poglavje pred tem, tj. 12 poglavje, Marko končuje s pripovedjo o ubogi vdovi. V uvodu v nauk ob novčiču uboge vdove govori o farizejih, ki hodijo okrog v lepih oblačilih in si izbirajo prva mesta. Novo 13. poglavje, v katerem najdemo današnji odlomek pa se začenja takole: Ko je odhajal iz templja, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: »Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!« Jezus mu je dejal: »Te velike stavbe gledaš? Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Za tem pa že sledi poglavje, ki opisujejo zadnje dogodke Jezusovega življenja: izdajstvo, zadnja večerja, zatajitev in smrt na križu.

 

Tistega, ob čemer se Jezus na videz ustavi, to je konec sveta, verjetno sploh ne postavlja v ospredje, ampak s prispodobo končuje svoje življenje. Govori o tem, da se bodo nebeške sile majale. Mar se z njegovo smrtjo niso? Moj pogled se je zaustavil pri priliki. Zmotila me je beseda o smokvinem drevesu. Kaj pravi o njem: Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. To trditev bi najraje popravil. Nikoli nisem sadil smokev, govorim le iz opazovanja, iz katerega pa sklepam, da nekaj ne gre skupaj. Muževnost smokve, začetek poganjanja listov in poletje. Mar smokva ne požene listov že spomladi? Poleti naj bi obrodila že prve sadove. Saj so celo pri nas, kaj šele v Galileji, prve smokve Petrovače zrele ob prazniku apostola Petra in Pavla 29. junija. Zdi se, da Jezus želi nakazati, da ni potrebno čakati na jesen življenja, da bi gledali na kvaliteto drevesa oz. plodov. Že poleti se pokaže ali so sadovi navidezni ali resnični. Smokva, kolikor jo poznam, ima dvojne cvetove. Prvi pogosto usahnejo. Poleti, ko naj bi dozoreli, pogosto odpadejo ali pa so čisto prazni.

 

Čeprav Jezus pravi, naj se od smokvinega drevesa naučimo prilike, te prilike ne razvije. Šele ko se ustavim ob smokvi in ob okviru dogajanja, v katerega je postavljen današnji odlomek, se zdi sporočilo razumljivo. Povzel bi ga nekako takole: Jezus ugotavlja, da se bliža njegov konec. Kljub množicam, ki so ga občudovale in oblegale, sluti navideznost te pripadnosti in se zaveda, kako osamljen končuje tek svojega življenja. Navidezna pripadnost se razblinja v prah. Celo učenci bodo ostali pri besedi, dejanja bodo razkrila njihovo priseganje na lagodje, v katerem se bodo razbežali. Tako kot bo na videz veličasten tempelj padel, bo propadlo mogočno stvarstvo ob koncu. Kakor se na videz bogata smokva poleti pogosto osuje, tako se bo osula tudi množica njegovih privržencev. Žito bo presejano, pleve bo odpihnil veter. To je kruta realnost življenja.

 

Jezus torej vabi k razmisleku o tistem, kar resnično ostane, o trdni in gotovi vsebini našega bivanja. Opozarja nas, naj se ne zanesemo na videz, ki je tako zelo varljiv in minljiv. Govori o videzu, ki ga kažejo farizeji. Govori o videzu, ki ga kažejo učenci. In nas sprašuje o našem videzu in resničnosti.

 

Dragi bratje in sestre, ob Jezusovi izkušnji se vprašajmo, kje smo in kje že slutimo resničnost, ki je drugačna od videza. Jezus je prihajal v navzkriž s farizeji, ki niso mogli sprejeti njegovega božanskega izvora in nove logike ljubezni in darovanja. Kljub pojasnjevanju so ostajali na svojih bregovih in okopih. Tu se je farizejski videz iskanja resnice že razkrajal v resničnost, ki je bila drugačna: Resnice nočejo, hočejo svoj prav! Tudi izjave učencev so bile pogosto protislovne. Prepirali so se za prva mesta, občudovali mogočnost templja, skrbel jih je denar itd., hkrati pa so govorili, da so pripravljeni iti za Gospodom celo v smrt. Pogum je bil za enkrat le navidezen, tudi odločitve za Jezusa še ni bilo in On je to vedel.

 

Pomislimo, kje pa smo mi in kje so naši odnosi. Vsi si želimo, da bi bila resničnost kvečjemu še lepša od trenutne navideznosti. A žal je največkrat drugače. Naj nas resnica ne plaši in si ne zatiskajmo oči pred njo. Kakršna koli že je, še vedno najbolj drži, da le Resnica osvobaja.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 16 hours 37 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

 Hvala za pridigo, Peter! Najbolj se me je dotaknilo tole:   »Navidezna pripadnost se razblinja v prah. Celo učenci bodo ostali pri besedi, dejanja bodo razkrila njihovo priseganje na lagodje… Kakor se na videz bogata smokva poleti pogosto osuje, tako se bo osula tudi množica njegovih privržencev. Žito bo presejano, pleve bo odpihnil veter. To je kruta realnost življenja. Jezus torej vabi k razmisleku o tistem, kar resnično ostane.«   Ko se majeta nebo in zemlja, ko se vse, v kar smo verjeli, sesipa v prah, kje sploh lahko še najdemo kakšno oporno točko? Jezus pravi, da je njegova beseda tista, ki nikakor ne bo prešla. Apostol Pavel jo je doživel kot živo in učinkovito, ostrejšo kakor vsak dvorezen meč; kot tisto, ki zareže do ločitve duše in duha. Prvič mi ob tem prihaja na misel, da je prav naš duševni svet tako pogosto zapleten v vse mogoče skrivalnice in bolj kot odvijamo ta klopčič, več laži odkrivamo; naš duh pa je tisto prostorje, kjer v nas prebiva Resnica. Namesto da bi se je z vsem srcem oklenili, se je največkrat bojimo, ker boli, ker je ostra, ostrejša kakor dvorezen meč, ker rani, ker razgalja, ker ločuje, ker nas prisili, da izberemo – Dobro ali slabo, Luč ali temo, Resnico ali laž, Besedo ali zapeljivo leporečje, Kristusa ali hudiča. Vmes je zelo malo prostora, pravzaprav ga je samo toliko, da se lahko odločimo.  »Naj nas resnica ne plaši in si ne zatiskajmo oči pred njo. Kakršna koli že je, še vedno najbolj drži, da le Resnica osvobaja.«

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 45 weeks 5 days od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Tale prilika mi pomaga razumevati, zakaj se v določenih odosih ne premaknem z mrtve točke. Kjer ni prostora za resnico, ni prostora za resnični odnos. O tem se vedno bolj prepričana. Najbrž ni nikomur od nas lahko in prijetno sprejemati resnico, ki je za nas boleča in terja od nas korenitih sprememb. Verjetno pa prav tako spoznavamo, da nas življenje v laži v globini ne osreči. Še več, kjer ni pripravljenost iskati resnico, bodisi odnos zastane, ali pa živimo drug mimo drugega, vsak s "svojo resnico". S tako izkušnjo odnosa živim že vrsto let. Nikoli nisem razumela, kje se zatika, da nikakor ne morem tega odnosa zaživeti v vsej svobodi in potencialu, ki ga ima v sebi. Na drugi strani (sem) poslušala le očitke, da se ne znamo pogovarjati. Na površju je sicer res izgledalo, da sem sama tako zakrknjena, da ne pustim do sebe, da ne želim vzpostaviti odnosa. Danes spoznavam, kje je srž problema. Tudi, ko sem tvegala svojo ranljivost v odnosu in smo prišli do "problematičnih" tem, pogovor ni bil več mogoč, ker ni bilo obojestranske pripravljenosti priti resnici do dna. Če sem izpričevala nekaj, česar nasprotna stran ni želela slišati, ker bi bila resnica, s katero se je potrebno soočiti preveč boleča, je pogovor zastal. Dovoljeno mi je bilo, da pač imam "svoje mnenje". Kako prikladno! Lahko imam svoje mnenje! Nihče me ni "posiljeval" s svojim mnenjem. In tam, kjer ima lahko vsak svoje mnenje ima seveda vsak svojo resnico in vsak svoj prav. Če se želim odpovedati svojemu mnenju in stopiti na pot iskanja skupnega mnenja, ki je resnica, na drugi stran ni nikogar več. Če se nočemo soočati z bolečino, ki jo lahko resnica tudi prinese, če nismo pripravljeni na spremembe, potem bomo čepeli vsak v svojem kotu s svojim mnenjem. Navsezadnje bo izgledalo, da smo zelo svobodni, ker nas nihče ne sili iskati skupno mnenje. Žal je Jezusova resnica in svoboda, daleč od naših mnenj in idej, ki si ih lažno ustavarjamo, da lažje živimo.

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 26 weeks 1 day od tega
Pridružen: 13.01.2011

Pozdravljeni vsi, Vesna in Slavica, ki sta odgovorili, še posebej, nagovoril me je Peter, pa tudi vajina prispevka, zlasti Vesnino spoznanje o osebnem mnenju in skupni resnici.

Do sedaj s tem besedilom Svetega Pisma, ko se bodo majale nebeške sile, nisem vedela, kam bi ga dala, le časovno sem ga opredelila kot neko zelo oddaljeno prihodnost, ki me niti ni zanimala.

Hvala ti, Peter, za to pridigo, ki mi pokaže ta grozni čas, ko bodo zvezde padale, v povezavi z življenjem tu in sedaj, v katerem sem "muževna" in poganjam liste ali pa ne. In še dalje, če jih že poganjam, da jih sama in vsi resnično vidimo.

Razhajanje med resnico in videzom je tako hudo, da se mi zdi, da vsega sploh ne morem videti. O skupni resnici se sploh nikomur ne sanja, z izjemo nas redkih, ki nam Peter (hvala Bogu!) odpra oči. Največ, česar je povprečni odrasli sposoben je, da se obleče modi dopadljivo, pobarva obraz v obleki skladne barve in jasno izraža svoje mnenje, ker, če se mu odpove, velja, da ga sploh nima in da zadeve sploh ne razume.

In tako vztrajamo drug ob drugem. Ker pa Duh veje, kjer hoče, se vendarle pojavijo skupne strateške in strokovne konference, kjer se išče skupne točke in nekako Gospodova Beseda uresničuje svoje poslanstvo. Saj se ne vrne k Očetu, dokler ne rodi sadu, kajne?

 

 

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 34 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Milena, pozdravljena!

Če te prav razumem, namiguješ z zadnjim stavkom na besede preroka Izaija v 55. poglavju, ko pravi:

10 Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba

in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,

jo naredil rodovitno in brstečo,

dal sejalcu seme in uživalcu kruh,

11 takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:

ne vrne se k meni brez uspeha,

temveč bo storila, kar sem hotel,

in uspela v tem, za kar sem jo poslal.

Čeprav se zdijo besede optimistične, je sklep lahko tudi drugačen. Beseda bo dosegla namen, razkrila bo namreč resnico. Ali jo bo drugi sprejel ali ne, pa je še vedno vprašanje. Prav jutrišnja nedelja bo govorila o tem. Pilat se sprašuje, kaj je resnica. Torej je božji namen dosežen. Žal pa je Pilat dal resnico obsoditi na smrt.