Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n33 Kaj bo ostalo?

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 35 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus napove razdejanje templja

Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«

Znamenja in preganjanja

Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje. Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal usta in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« Lk 21,5-19


 

Kaj bo ostalo?

Današnji evangelij je nadaljevanje evangelija pretekle nedelje. Če je bilo nazadnje vprašanje, čigava bo žena po vstajenju, je danes prav tako jasno vprašanje, komu bo pripadala lepota templja v novem veku. Ustavimo se torej tudi danes ob misli na večnost.

Ob evangelijih, ki govorijo o koncu sveta, se najbrž lahko hitro zmedemo in zapletemo v razmišljanje o tem, kako blizu je konec sveta. Mislim, da to ni bil Jezusov namen. Če se ustavimo samo ob Jezusovi besedi o preganjanjih in zavrženosti s strani vseh, si lahko predstavljamo, da govori bolj o svojem koncu kot o našem. Spomnimo se, da je pred smrtjo vsa množica kričala nanj: Križaj ga! Govori torej naj se od videza, ki ga daje tempelj, usmerimo k vsebini, ki jo želi sporočiti.

Čas, ko bo nastopil konec sveta, je skrivnost. Za vsakega od nas pa bo konec prišel s smrtjo. Nanjo se moramo pripraviti. Ob današnjem evangeljskem odlomku vidim povabilo k razmisleku o dveh stvareh. Ob prvi, se mi poraja vprašanje, kako se Jezus pripravlja na svoj odhod. Prav te dni mi je prihajala pred oči misel, kako logično je, da se je Jezus obdal z ljudmi sumljivega slovesa: prostitutke, cestninarji, ozdravljeni gobavci, berači. Zakaj? Če bi hodil med farizeji in pismouki po gostijah, hkrati pa delal čudeže in ozdravljal, bi vsi drli za njim. No, saj tudi so. Vendar si Jezus ni delal utvar, da bo množica ostala z njim. Še manj si je delal utvare, da bo prepričal bogataše in samozadostne farizeje.V naprej je videl, da od lepega videza, kakor od templja ne ostane kamen na kamnu. Ostane le tisto, kar ima globoke, preizkušene vezi. Vezi globoke pripadnosti, ki pa se ne gradijo na gostijah, ne na ritualih templja, ampak na preizkušnjah življenja. Jezus Cerkev postavi na temeljih grešnikov, ljudi, ki so iskali življenje in v iskanju tudi 'rili' po blatu. Največji reveži so ostali ob njem.

Prvo vprašanje zame je torej, na kakšen način se približujemo Jezusu? Ali smo v njegovi družbi zaradi privilegijev, tradicije, kroga prijateljev itd. ali pa mu sledimo, ker doživljamo odrešenje, ker nam prinaša življenje, ki ga iščemo, svobodo, ki je v vsem drugem na tem svetu na najdemo. Le če je moje iskanje Jezusa resnično iskreno, in ga srečujem kot tisti, ki potrebuje odrešenje, bo moj odnos z njim prestopil prag večnosti. Ne bo se zamajal, ko ga bodo zadele preizkušnje. Če je Jezus moj odrešenik, se ne morem bati konca. Saj je on tisti, ki me ljubi, me najde in čaka, da se vrnem v svoj dom v večnost.

Druga misel, ki pa se mi prebuja ob današnjem evangeljskem odlomku sloni na trditvi, ki me zbode v oči. Jezus pravi: Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena … Mogoče ta misel daje temeljni okvir dogajanja, ki ga podkrepi z zadnjim stavkom: S stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje. Eno je torej vprašanje, kako se približujemo Jezusu in zakaj se zbiramo ob njem. Drugo pa je vprašanje, kakšne odnose gradimo okoli sebe. Zakaj bi nas morali vsi sovražiti? Odgovor je pravzaprav jasen: Zaradi resnice od katere ne odstopimo, ker vztrajamo pri jasnih načeli, ker smo s svojim življenjem kamen spotike. To je bil Jezus. Pa smo kristjani res kamni spotike? Ali morajo ob nas ljudje resnično izbirati med ozko in strmo potjo v življenje ter široko in lagodno v pogubo? Mislim, da je vprašanje žal retorično. Nismo deležni sovraštva, ker nismo zvesti Kristusu.


Ko nas Jezus vabi od videza k globlji resničnosti, je prav da se vprašamo, zakaj hodimo za njim in s kom ter na kakšen način se družimo. Ostalo bo le tisto, kar bomo lahko živeli tudi v večnosti!

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 13 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011
V tokratni pridigi me nagovarjata ti dve misli: V naprej je videl, da od lepega videza, kakor od templja ne ostane kamen na kamnu. Ostane le tisto, kar ima globoke, preizkušene vezi. Vezi globoke pripadnosti, ki pa se ne gradijo na gostijah, ne na ritualih templja, ampak na preizkušnjah življenja.   
 in
Zakaj bi nas morali vsi sovražiti? Odgovor je pravzaprav jasen: Zaradi resnice od katere ne odstopimo, ker vztrajamo pri jasnih načeli, ker smo s svojim življenjem kamen spotike. To je bil Jezus.  
 
Tako kot prejšnja pridiga, me tudi ta vabi, da razmišljam o svojih odnosih. Gradim res trdne, globoke odnose na temelju preizkušenj, globoke pripadnosti, resnice - ali je vse skupaj le lep videz? In ali od RESNICE, z veliko začetnico, ne odstopim in vztrajam pri jasnih načelih? Samo to bo ostalo. Lep videz, dragi kamni, obleke, užitki, razvade ... bodo propadli.
 
Bret trdne Jezusove opore, brez molitve in povezanosti s skupnostjo in občestvom, bi se že zdavnaj izgubila in bi me preprosto odneslo - v lep videz, užitke, gostije, zabave, nakupe, delo ...

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 47 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Kako logično je, da se je Jezus obdal z ljudmi sumljivega slovesa: prostitutke, cestninarji, ozdravljeni gobavci, berači. Zakaj? Če bi hodil med farizeji in pismouki po gostijah, hkrati pa delal čudeže in ozdravljal, bi vsi drli za njim. No, saj tudi so. Vendar si Jezus ni delal utvar, da bo množica ostala z njim. Še manj si je delal utvare, da bo prepričal bogataše in samozadostne farizeje. V naprej je videl, da od lepega videza, kakor od templja ne ostane kamen na kamnu. Ostane le tisto, kar ima globoke, preizkušene vezi. Vezi globoke pripadnosti, ki pa se ne gradijo na gostijah, ne na ritualih templja, ampak na preizkušnjah življenja. Jezus Cerkev postavi na temeljih grešnikov, ljudi, ki so iskali življenje in v iskanju tudi 'rili' po blatu. Največji reveži so ostali ob njem.«

 

Tudi meni je ta zgornja misel posebej blizu in ponovno me ob svetovnem dnevu revnih, ki smo ga obhajali v nedeljo, nagovarja to lepo povezovanje obeh pridig - tvoje, Peter, in papeževe:

 

»Ni potrebno iti za tistimi, ki pravijo, da bo konec prišel takoj, da se je 'čas približal'… Ta naglica, ta vse in takoj, ne prihaja od Boga. Če se trudimo za takoj, pozabljamo tisto, kar ostane za vedno: tekamo za oblaki, ki gredo mimo in izpred oči izgubimo nebo… 'S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.' Stanovitnost je iti naprej vsak dan z očmi, uprtimi v to, kar ne mine: v Gospoda in bližnjega.

Reveži… nas spominjajo, da se evangelij živi tako, kakor berači, iztegnjeni k Bogu. Prisotnost revnih nas vrača v evangeljsko vzdušje, kjer so blagrovani ubogi v duhu… Kako lepo bi bilo, če bi bili revni v našem srcu na istem mestu, kot so v srcu Boga! Ko smo z revnimi, ko jim služimo, se naučimo Jezusovih okusov, razumemo, kaj ostane in kaj mine.« (papež Frančišek)

 
Od tega, kar vidimo, ne bo ostal kamen na kamnu, ki ne bi bil zrušen. Ne bo minilo vse, ampak skoraj vse. Ves videz bo minil, ostal pa bo Bog in bližnji in moj odnos ljubezni do obeh, v kolikor je res ljubezen, ne samo videz. Ostane le tisto, kar ima globoke, preizkušene vezi, ki se gradijo na preizkušnjah življenja.

Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 18 hours od tega
Pridružen: 11.01.2011
Nagovarjajo me besede
Ali smo v njegovi družbi zaradi privilegijev, tradicije, kroga prijateljev itd. ali pa mu sledimo, ker doživljamo odrešenje, ker nam prinaša življenje, ki ga iščemo, svobodo, ki je v vsem drugem na tem svetu na najdemo. Le če je moje iskanje Jezusa resnično iskreno, in ga srečujem kot tisti, ki potrebuje odrešenje, bo moj odnos z njim prestopil prag večnosti. Ne bo se zamajal, ko ga bodo zadele preizkušnje. Če je Jezus moj odrešenik, se ne morem bati konca. Saj je on tisti, ki me ljubi, me najde in čaka, da se vrnem v svoj dom v večnost.
 
Moje iskanje je sebično in pri njemu v resnici ne iščem odrešenja ... Bolj lažjo pot, sebe ... Del tega slabega iskanja je tudi, da sem premalo angažiran v odnosih. Večkrat se sprašujem, če je prepozno glede odnosov, poti ... in si rečem - Jezus odpušča, zbrci se.

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 58 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Mene je pa najbolj nagovorila misel, da nismo deležni sovraštva, ker nismo zvesti Kristusu. Mi daje mislit, kako bi za nekom šli, dokler nam je ob njem lepo, dokler je nekje neka cena, dokler je blišč, dokler nas božajo ... Ko pa postane stvar zahtevna (se postavit za resnico, se postavit za šibkejšega, it kontra večini zaradi dobrega/pametnega ...), smo pa lahko takoj kontra. Takrat se šele pokaže, na čem smo gradili temelje.

Pri meni se zdi, da šele ko se pokaže vsa gniloba temeljev, ko jo sprejmem, drugim in sebi priznam, da je tako, šele lahko začnem s pomočjo bližnjih obračat logiko in življenje na eno pametno pot. 

Boga prosim, da bi zmogli sprejemati sebe v vsem gnilem in zdravem in bi se nato pogumno odločali dobro in skupaj gradili, ne rušili.