Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n32 V kaj veruješ?

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 35 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Kako je z vstajenjem

Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato jo je vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« Lk 20,27-38


 

V kaj veruješ?

Zapleten je današnji evangelij. Česa se lahko iz njega naučimo? Kakšno povezavo so hoteli narediti saduceji med vstajenjem in ženitvijo? Ko sem dalj časa vrtal, sem razumel tole. Saduceji se niso strinjali z misijo na vstajenje, zato so iskali čimboljšo utemeljitev, da se farizeji motijo. Ker so videli, da tudi Jezus veruje v vstajenje mrtvih, so 'najboljši ugovor' naslovili kar nanj. In sicer se jim je zdel najboljši ugovor ta o ženitvi.

Poglejmo, kako je izgledal judovski pogled na zakon. Žena je izgubila moža. Če je imel mož brata, ki ni bil oženjen, je moral ta vzeti za ženo svojo svakinjo. Zakaj? Zato, da bi poskrbel za njeno preživetje. Zato je pomembno, da bi rodila otroke. Kajti otroci so pomenili vir preživetja. V ozadju te zakonodaje, te družbene ureditve, je pravzaprav zelo lepa skrb za šibkejšega, je ljubezen. A saduceji so najbrž opazili, da ljubezen ni več pomembna, ampak da se farizeji, ki sicer verujejo v posmrtno življenje, obnašajo do žene prav nič ljubeznivo. Ni šlo več za ljubezen, ampak za pravico imeti ženo, pravico do lastnine tj. žene in otrok. Obnašali so se lastniško in nič drugega.

Ko so saduceji videli ta odnos, so si rekli: Če toliko govorite o vstajenju, pa povejte, kaj bo z vašo lastnino po smrti. Čigava bo!? Saduceji so pravzaprav razmišljali zelo logično. To kar sejemo, to bomo želi. Če saduceji verjamejo v vstajenje, je resno vprašanje, kaj pa jim bo ostalo od zakonskega odnosa, če je v njem samo pravica, zahteva, privilegij. Kaj bo ostalo?

Jezus nas v mnogih prilikah opozarja, da bo tisto, kar si lastimo propadlo in da bo ostalo pravzaprav le to, kar smo sposobni dati od sebe. V tej luči lahko pomislimo na naše odnose:

  • Najprej pomislimo, kakšni so naši krščanski zakoni. Ali smo kristjani res priče, da je zakonski odnos darovanje, podarjanje, ali ostajate poročeni na ravni lastništva: ti mi pripadaš. Nenazadnje ljubezen vsekakor ni posedovanje, je razlaščanje. Koliko je svobode v krščanskih zakonih? Tudi otroci niso lastnina, so dar, so odgovornost itd.
  • Nič drugače ni z nami posvečenimi. Na nas bi saduceji naslovili nekoliko drugačno vprašanje. Rekli bi: ko umre ali odide en župnik in zapusti župnijo drugemu župniku, ter se tako vrstijo župniki skozi stoletja. Vsi so najpomembnejši in vsi si lastijo tako prostor kot ljudi, čigavo bo po smrti vse skupaj?
  • Ali pa funkcije bodisi v Cerkvi, bodisi v družbi, v službi? Ko eden umre, to isto vlogo isti položaj zavzame drugi. Po vstajenju, čigavo bo? Kdo bo najpomembnejši?
  • In premoženje, za katerega iz dneva v dan vsi skrbimo. Bolj ko smo navezani nanj, bolj je na mestu vprašanje saducejev: In kdo bo dedič, če je na tistem posestvu bilo sedem lastnikov?

Saduceji so videli protislovje v drži farizejev. Govorijo o vstajenju, živijo pa, kakor bi živeli večno na zemlji. Ne, smrt bo prekinila življenje in posmrtno življenje po logiki saducejev ne bo moglo biti nadaljevanje te posestniške logike, ki pa je žal prevladujoča med farizeji.

Dragi bratje in sestre, upam, da verujemo v vstajenje. Ali zanj tudi pričujemo s svojim življenjem? Ali tudi na nas naslavljajo saduceji danes vprašanje: čigavo bo to, na kar navezujete srce? Jezus pravi blagor vam ubogi v duhu, žalostni, lačni in žejni pravičnosti, blagor vam usmiljeni in krotki, kajti vaše bo nebeško kraljestvo. Ali ga s svojim prizadevanjem res gradimo? Blagor vam čisti v srcu, kajti Boga boste gledali. So naši pogledi res čisti, osvobojeni prezira, poželenja, pohlepa? Blagor vam, če delate za mir, kajti imenovani boste Božji sinovi. Ali so naši odnosi res iskreni, resnicoljubni in zgrajeni na pravem miru?

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 13 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011
Tokratna pridiga mi je všeč, ker razloži, čemu je v postavi pisalo, naj brat pokojnika vzame njegovo ženo in zakaj se saduceji spotikajo ob življenje farizejev. Sama ne bi nikoli razumela tega, kar si razložil: Iz ljubezni je bil postavljen tak zakon in v luči ljubezni odgovarja tudi Jezus - v slogi in ljubezni bodo živeli naprej in nihče ne bo od nikogar. Vedno me pretrese tudi Jezusov zadnji stavek - Bog je Bog živih in ne mrtvih, kajti njemu vsi živijo. Bog je tukaj in zdaj - živ - in vsi umrli z njim. Praznik vseh svetih še ni tako daleč, da nas duh tega praznika ne bi spominjal na vse naše pokojne. Verujem, da so živi pri Bogu oz. upam, da bodo nekoč pri njem. Ko sem bila na pokopališču, ne moreš mimo občutka, da bi se z njimi lahko pogovarjal, da veš, da so te veseli, da čutiš njihovo prisotnost. Ne spominjaš se tega, kaj so imeli, koliko posestva, denarja ... spominjaš se tega, kar s bili, kar so delali - v bistvu čutiš njihovo osebnost.
 
Na kaj navezujemo svoje srce?
To je res pravo vprašanje - to bo ostalo, to bo živelo naprej. Moje srce, ki je ljubilo ali samo hotelo imeti? Ki je potrpežljivo čakalo, hrepenelo in upalo ali zahtevalo in grabilo zase?
 
Ali s svojim življenjem gradim Božje kraljestvo?
Je moj pogled res čist, osvobojen prezira, poželenja, pohlepa?
Ali so moji odnosi res iskreni, resnicoljubni in zgrajeni na pravem miru?

Peter, hvala za pridigo. Naj bo naše življenje pričevanje, da je Bog, Bog živih in da njemu vsi živimo.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Maja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 17 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Tudi mene nagovarja podobno. Razlaga ozadja vprašanja, ki so ga saduceji postavili Jezusu. Zanimivo se mi zdi to ozadje, da so saduceji v resnici hoteli prek Jezusa zašiti farizeje. V bistvu nikogar ni zanimalo, kaj Jezus uči, ampak samo, kako nasprotni stranki dopovedati, da nima prav. V resnici so se pa tudi sami motili.

Sicer sem razmišljala o svobodi v ljubezni. Nenazadnje ljubezen vsekakor ni posedovanje, je razlaščanje.

V odnosu z drugim, ki ga imaš rad, ne gre za vprašanje lastnine, ampak veselja nad drugim, zato pa darovanja, dajanja, skrbi ... Ljubezen ne veže, ampak pušča svobodo. Če resnično ljubiš, drugega puščaš svobodnega, da lahko gre, da naredi s tem, kar si mu dal, karkoli. Meni je to zelo težko, ker bi bila tudi jaz rada ljubljena, ker mi veliko pomeni pristen odnos, ker si želim bližine, zaupanja, varnosti …  A v tem ne bom nikoli scela izpolnjena in realno je, da vedno kaj udari na to rano.   

In zakaj potem bližnjega, ki odide, še vedno vabiti? Lahko bi ga pustila z mislijo: “Tako si se odločil, najin odnos ti nič ne pomeni in torej, greš,” sama v sebi pa: “Če ljubiš, nosi bolečino izgube,” in to je to.

Spodbujati je smiselno ne zaradi sebe, ampak zaradi njega. Moj bljižnji ni srečen, ker ne ljubi. K ljubezni želim drugega vabiti, ker želim, da sva skupaj v dobrem, ki osrečuje, da skupaj gradiva božje kraljestvo, da se skupaj veseliva življenja in ljubiva.

Velikokrat nam je postavljeno vprašanje, kje smo s hvaležnostjo. Zato, ker je nehvaležnost posledica praznega življenja, življenja brez smisla, “tja v en dan” … brez ljubezni, brez Boga. Daleč od božjega kraljestva.

Prosim Gospoda za moč, da bi se vztrajno spodbujali k dobremu. Da bi si želeli biti skupaj v božjem kraljestvu.  

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 47 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Jezus nas v mnogih prilikah opozarja, da bo tisto, kar si lastimo propadlo in da bo ostalo pravzaprav le to, kar smo sposobni dati od sebe.«

Evangeljski odlomek, ki smo ga poslušali to nedeljo, se mi je v svojem prvem delu vedno zelo upiral, najprej zaradi tako absurdnega primera, še bolj pa zaradi tako posesivnega odnosa: »Čigava bo…, kajti vseh sedem jo je imelo…?«

Bolj kot premišljujem blagre, bolj mi postaja jasno, da so dejansko vsi zajeti v blagru čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.

Prav osvobajajoče je slišati, da v nebeškem kraljestvu ne bo mesta za posesiven, pohlepen, lastniški, ljubosumen, poželjiv… pogled in odnos. Boga, ki je Bog živih, ki je čista Ljubezen, lahko gleda samo čisto srce, čisto oko in končno bo enkrat prišel čas, ko nam niti na misel ne bo več prišlo: »Od koga bo žena, kajti vseh sedem jo je imelo?« ali »Od katere bo mož, kajti vseh sedem ga je imelo?«, ampak se bomo veselili svobode Božjih otrok in polnosti življenja v Njem, »kateremu vsi živimo«.

Do takrat, ko nam bo dano doseči »oni vek« in da nam ga bo res dano doseči, pa se bo potrebno stalno ustavljati ob vprašanjih, ki so nam zastavljena ob koncu pridige:

-      čigavo bo to, na kar navezujemo srce?

-      ali s svojim prizadevanjem res gradimo Božje kraljestvo?

-      so naši pogledi res čisti, osvobojeni prezira, poželenja, pohlepa?

-      so naši odnosi res iskreni, resnicoljubni in zgrajeni na pravem miru?

»Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha velikodušnosti v meni obnovi!«

Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 18 hours od tega
Pridružen: 11.01.2011

Ob pridigi se sprašujem na kaj sem navezan. Na žalost (kot redovnik) hitro vidim pomembnost, ceno ...

Vidim pa tudi, da sem napačno navezan na dobre stvari in odnose. Namesto, da bi bil hvaležen, videl priložnost (in dolžnost) služenja, pričevanja ..., iščem: vrednost, potrditev ...

Skušam se razlastiti teh navezanosti z mislijo na tisto, kar je večno: Po vstajenju, čigavo bo?