Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n32 Ta pa je dala od svojega uboštva vse ...

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 32 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus obtožuje pismouke

Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.«

 

Vdovin dar

Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Mr 12,38-44

 

 

Ta pa je dala od svojega uboštva vse …

 

Zanimivo nadaljevanje Jezusovega soočenja s pismouki in farizeji, ki smo ga bili priče prejšnjo nedeljo. Visokoletečo špekulacijo o največji zapovedi Jezus hitro prizemlji. Farizeje takoj spomni, da so na največjo zapoved ljubezni pozabili tik pred samim vprašanjem. Saj so:

-          namesto da bi ljubeznivo gledali na mimoidoče, razmišljali o tem, kako čudovito so oblečeni,

-          namesto da bi prisrčno pozdravljali, obremenjeni z zagledanostjo vase čakali na pozdrave,

-          se prerivali na prva mesta in prezirali vse, ki so jih pri tem ogrožali, namesto da bi na gostije prinašali veselje, da so povabljeni,

-          se okoriščali s premoženjem ubogih in jih stiskali namesto da bi jim v ljubezni odpuščali dolgove,

-          Boga, namesto da bi se mu ponižno približali, zasipali z lepim videzom misleč, da ga bodo z dolgimi molitvami lahko premotili,

-          namesto da bi v tempelj prinesli dar iz hvaležnosti za vse podarjeno, v napuhu tekmovali z ubogimi.

Jezusova beseda je dejansko v vsakem trenutku postajala meso. Njegova beseda je konkretna in zato tako boleča. O zapovedi ne govori zato, da bi govoril, ampak zato, da bi jo uresničil. Ko vidi, da njegovi sogovorniki ne išče odgovorov zato, da bi jih živeli, ampak da bi se skrivali, jih razgali do konca. Zdi se, da je Jezus pri prvih sogovornikih namene razkrinkal. Ti so se zato raje umaknili. Ostali so le še učenci. Tem lahko nadaljuje katehezo o ljubezni. Pokliče jih k sebi in jim reče: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Ta je prišla s svojim uboštvom pred Boga. Uboštva se ni sramovala, ampak v njem podarila vse, podarila je to, kar je, ne to, kar ima. K Bogu je stopila z vsem in se mu izročila.

 

Da, prav to je ljubezen. Sprejeti svoje uboštvo in z njim stopiti v svojem hrepenenju k drugemu. Vse drugo je prazno, vse drugo je laž in hinavščina, v kateri ni mogoče ustvarjati odnosa, ni mogoče ljubiti, ni mogoče v resnici dajati. Mi se trudimo skrivati, Jezus pa nas vabi k čisti resnici. Kako drugače si ljubezen predstavlja Gospod! Mi bi radi bili pomembni v maskah, on pa nase vzame podobo hlapca, reveža, da bi lahko ljubil. Mi bi radi dajali in prejemali v obilju, on pa nas vabi, da dajemo iz uboštva in prejemamo kot ubogi. Da, to je božja logika, ki mora postajati tudi naš. Kdor ne umre, ne more živeti! Mi pa bi grabili, da bi živeli.

 

Čeprav nas je strah, da ne bomo ljubljeni, če se pokažemo v vdovinih cunjah, lahko dajemo samo v njih. Čeprav si predstavljamo, da je mogoče biti ljubljen le, če si uspešen, je resnica drugačna. Ljubljeni smo lahko le, če se pokažemo v vsej resnici, v laži ni prostora za ljubezen. Ljubiti pomeni, sprejeti uboštvo in iz njega dajati vse, kar imamo. Če je Bog moral postati ubog, da bi nam lahko razodel ljubezen, mar ni logično, da moramo tudi mi priznati svoje uboštvo.

 

Mar nismo že zdavnaj odkrili, da sta dva novčiča podarjena iz ljubezni več vredna od milijonov izročenih v napuhu. Zakaj se še vedno oklepamo svoje lažne obleke, zemeljske podobe in ne nadenemo podobe božjih otrok? Še malo, pa bomo vstopili v čas adventa, kjer bomo srečali Boga, ki se rojeva v iskrenosti človeške nemoči in revščine. Stopimo na to pot preprostosti, uboštva in iskrenosti že danes.

 

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 26 weeks 12 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Pozdrav,

nagovoril me je stavek

"Da, prav to je ljubezen. Sprejeti svoje uboštvo in z njim stopiti v svojem hrepenenju k drugemu",

saj mi kaže bistvo ljubezni. Materialne dobrine so nepomembne, saj tu pri nas ima vsak, kdor se vsaj malo potrudi, zadovoljene osnovne materialne potrebe.

(V času komunizma je bilo še bolje - komur se je ljubilo vstati ob petih, da je bil ob pol šestih na delavskem avtobusu, je imel službo!)

 

Kakšno nasprotje z razlago ljubezni v Kompendiju, 194. vprašanje: "V izvoru občestva je ljubezen, ki "ne išče svojega" (1 Kor 13,5), ampak priganja vernika, da "izroči skupnosti vse" (Apd 4,32), tudi svoje gmotne dobrine v pomoč bližnjemu v stiski.

Ljubezen po Kompendiju predpostavlja bogatega, ki naj vse svoje bogastvo izroči za namen drugih, ki takih dobrin nimajo. Vse ostaja na ravni materialnega zadovoljevanja potreb. Se mi zdi precej podobno farizejskemu obnašanju, kaj ni?

 

 

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 45 weeks 4 days od tega
Pridružen: 10.01.2012

Tako težko mi je sprejmati svoje ubožtvo in vendar vedno znova spoznavam, da me samo sprejetje slednjega resnično osvobaja za ljubezen. Velikokrat si pot k Bogu zmotno predstavljam kot pot popolnosti. Ker v svoji nepopolnosti vedno znova padam, prihajam do modrih zaključkov, da Zanj nisem dovolj dobra. Ta zmotna predstava Boga pa me užaloščuje in usužnjuje. Mar ni govoril Kristus o ljubezni in resnici, ki osvobajata? Šele ko pridejo trenutki, ko svoje bede ne morem več skrivati pred sabo in svetom, šele takrat sem pripravljena vse svoje ubožtvo položiti predenj. In takrat sem sposobna sprejemati vso veličino Božje ljubezni, ki ljubi nepopolno in dviga pohojeno. V napuhu pač ni prostora za Božjo ljubezen pa čeprav jo vedno znova iščem prav tam.

Prav tako kot v odnosu do Boga, izkušam "nujnost uboštva" tudi v resničnih in iskrenih odnosih z bližnjim. Tudi tukaj namreč velikokrat pride skušnjava, da bi bila rada popolna in samozadostna. Rada bi zviška dajala nasvete misleč, da sem svoje reči že uredila. Ko se zalomi, ko ne zmorem več živeti s svojo samozadostnostjo, sem "primorana" stegniti roko k bližnjemu in ga prositi za pomoč. In vendar, čeprev me stane ogromno napora, da premagam svoj ponos, me v globini osrečuje le dejstvo, da sem za bližnjega lahko taka, kakršna sem. Hvaležna sem Bogu, da imam ob sebi ljudi, kjer se mi lahko razodeva resnična ljubezen in kjer lahko gradim odnose ob katerih lahko rasem.

mima
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 27 weeks od tega
Pridružen: 09.11.2012

Sprejeti svoje uboštvo in z njim stopiti v svojem hrepenenje k drugemu.

Ljubiti pomeni,sprejeti uboštvo in iz njega dajati vse, kar imamo.

Te besede  so me nagovorile ,ker hočem oz. zahtevam od sebe popolnost, ki pa mi je nedosegljiva in tako ne naredim koraka naprej k drugemu (kaj če bo spoznal vso mojo bedo).Dati kar imam od svojega uboštva zahteva ,vedno znova  mojo ponižno držo v odnosu do drugega.Truditi se vedno znova je izziv to te prizemlji.