Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n32 Dala je Bogu vse, kar je potrebovala

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 13 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus obtožuje pismouke

Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.«


Vdovin dar

Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«


 

Dala je vse, kar je potrebovala za življenje

Dala je vse, kar potrebuje za življenje. Ta misel me še posebej nagovarja, pa se bom k njej vrnil potem, ko se še enkrat ustavimo ob pretekli nedelji. Evangeljski odlomek je govoril o največji zapovedi, ki je zapoved ljubezni do Boga, bližnjega in sebe. Razmišljal sem, kaj pomeni ljubiti. Ljubiti pomeni veseliti se. In zakaj bi se veselil? Zaradi hvaležnosti, ker doživljam vse kot  dar: Boga, bližnjega in sebe. In za kaj sem pri Bogu lahko hvaležen vsak dan? Na hitro sem izpostavil tri stvari: toplo posteljo, hrano, obleko in toplo in varno zavetje. To imam, ko mnogi tega nimajo. Iz tega izvira tista osnovna hvaležnost, in Boga se veselim, ker tako lepo skrbi zame.

Danes Jezus postavlja pred nas ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Pravi, da je dala »več kot vsi, da je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Kaj naj bi to bilo in k čemu nas takšna drža lahko spodbuja? Kaj je dejansko dala uboga vdova, kaj je imela? Predstavljam si, da dva novčiča nista bila ne vem koliko vredna. Vdova je najbrž živela zelo revno, lahko bi rekli iz rok v usta. Kar je zaslužila s svojim delom, to je imela za sproti, za hrano, za obleko, za ogrevanje in razsvetljavo. Vse je bilo dobesedno iz rok v usta. Z bankami in hranjenjem večjih vsot denarja se revež ne ukvarja, takrat pa tega sploh ni bilo.

To, kar je dala uboga vdova, je bilo tisto, kar je potrebovala za sproti in je sproti tudi dobila. Ob vsakodnevnem služenju ali beračenju je vdova zaslužila ravno toliko, da je lahko preživela. Včasih je bila gotovo lačna. Kaj je dala s tem, ko je dala edino, kar je tisti dan oz. tiste dni zaslužila? Tvegala je, da bo naslednji dan ali dva lačna, da jo bo zeblo, a je zaupala, da bo Bog, od katerega je vse prejela, poskrbel. Kakor skrbi zanjo vse dni, si je mislila, bo poskrbel tudi za jutrišnji dan.

Če pogledamo, uboga vdova ni dala s sebe obleke, niti ni prodala stanovanja. Ne gre toliko za vsoto, kakor za držo. Bogu je izročila sebe, izrazila mu je globoko zaupanje, vero, da on poskrbi. Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje? Da postrgamo, če imamo kaj na banki? Ne! Da kaj prodamo? Tudi ne. Ampak da se vprašamo, na čem gradimo jutrišnji dan. Na lastni moči in gotovosti, kakor farizeji ali v zaupanju v dobrega nebeškega Očeta, ki bo poskrbel za nas.

Vsi ste gotovo v življenju morali že marsikdaj zaupati Bogu, da bo poskrbel, da bo prav, in verjamem, da ste mu. Tako je pogosto v zakonskem življenju, ko mnoge stvari niso obvladljive. Podobno je pri vzgoji, pa v službi ali prijateljstvih. Zgled uboge vdove nas vabi, naj vsak dan znova, še posebej pri sveti maši, Bogu izročimo svoje življenje, odnose in delo. Vemo, da bi včasih radi imeli vse v svojih rokah, a to ni dobro. Koliko je nemirnih, obupanih in depresivnih ljudi iz preprostega vzroka – nezaupanje, da bo Bog poskrbel. Koliko je nepotrebnega naprezanja, da bi si zagotovili vse, pa to preprosto ni v naši moči.

Vsako obdobje ima svoje skrbi. Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo. Tega danes še kako potrebujemo:

-          otroci so vpeti v šolski sistem in tekmovanje z vrstniki, ali so dovolj dobri ali ne …

-          mladi se bojijo, da ne bodo dobili partnerja, vernim je še težje najti primernega …

-          starši se bojijo, kako bo v službi, kako bodo sprejemali nova rojstva ...

-          starejši pogosto živijo v strahu, kdo bo poskrbel zanje, ko bodo onemogli itd.

Bogu izročiti vse, kar potrebujemo za življenje, pomeni zaupati Bogu svoje življenje. Od njega smo ga prejeli kot dar in samo On lahko resnično poskrbi za nas. Če bomo po farizejsko stavili nase, se postavljali s svojo močjo, bomo razočarani. Če bomo gojili zaupanje, nas Bog zagotovo ne bo razočaral. Nadaljujmo torej vajo v hvaležnosti, na katero nas je spomnila pretekla nedelja. Naj nas hvaležnost utrjuje v zaupanju. Izročajmo Bogu vse, on bo poskrbel za nas.

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 weeks 23 hours od tega
Pridružen: 31.05.2011

Nagovarja me vdovino zaupanje, da bo Bog poskrbel. Takega zaupanja mi gotovo še manjka in prevečkrat grabim stvari zase (predvsem čas, kako mi bo uspelo vse narediti v službi ali doma, se posvetiti drugemu, itd). In navsezadnje vedno znova vidim, da je za vse to poskrbljeno, ko se preprosto umirim in naredim vse kar je v moji moči, brez, da se matram imeti vse pod nadzorom in brezglavo "živeti". 

Marija, naj po tvojem zgledu vedno bolj zaupamo v to, da Bog poskrbi in naj radi služimo bližnjemu.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 58 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Uboga vdova » je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje… Ne gre toliko za vsoto, kakor za držo. Bogu je izročila sebe, izrazila mu je globoko zaupanje, vero, da on poskrbi. Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje?... Da se vprašamo, na čem gradimo jutrišnji dan? Na lastni moči in gotovosti, kakor farizeji ali v zaupanju v dobrega nebeškega Očeta, ki bo poskrbel za nas?

Zgled uboge vdove nas vabi, naj vsak dan znova, še posebej pri sveti maši, Bogu izročimo svoje življenje, odnose in delo… Koliko je nemirnih, obupanih in depresivnih ljudi iz preprostega vzroka – nezaupanje, da bo Bog poskrbel… Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo.«

Tudi mene posebej nagovarja ta »izročiti Bogu vse, kar potrebujem za življenje« in sem mu iz srca hvaležna, da mi daje, čeprav tega še ne zmorem v takšni meri, kot uboga vdova v evangeliju, vseeno že okušati, kako to osvobaja in napolnjuje z veseljem.

Danes, ko v cerkvi obhajamo 2. svetovni dan ubogih, nam je lahko uboga vdova zgled sprejemanja uboštva in premagovanja revščine. Če bi bili mi zmožni deliti vse, kar potrebujemo za življenje, »ubogega ne bi bilo med nami« - kot je zapisano o prvi krščanski skupnosti.