Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n31 Kaj pomeni ljubiti

7 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 43 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Največja zapoved

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. Mr 12,28-34


 

Kaj pa pomeni ljubiti?

 

To, da je največja zapoved ljubiti Boga z vsem srcem, dušo in mišljenjem, ter bližnjega kakor samega sebe, to poznamo. Sprašujem pa se, če imamo takoj v mislih, kaj pomeni ljubiti. Ljubiti, kaj je to? Meni pomeni ljubiti, veseliti se. Veseliti se Boga, bližnjega ali sebe.

Veselje je znamenje ljubezni! Je to veselje v nas? Kolikokrat smo v različnih skupinah govorili, da v nas kristjani ni veselja. Da kristjani nismo znamenje veselja v tem svetu. Od kod izvira veselje? Mislim, da veselje izvira iz hvaležnosti. Če se zavedamo, kaj vse nam je podarjeno, potem se lahko veselimo darovalca, če ta misel zmanjka, ni veselja. Lahko bi rekli, da je zahvalna nedelja, temelj našega veselja. Če v nas ni zavesti, da nam je vse podarjeno, da nas Bog dobesedno razvaja z darovi, potem je v nas tema, praznina, dolgčas. V odnosu do Boga, bližnjega in sebe bom skušal našteti tri preproste stvari, za katere je vsak od nas lahko hvaležen. Potem pa se ustavimo še, kako naj se ta hvaležnost izraža v veselju.

 

Za kaj sem vsak dan lahko hvaležen Bogu?

-          za toplo posteljo (Koliko več veselja bi bilo med nami, če bi se zavedali, kako lepo je leči v toplo posteljo in zjutraj vstati iz nje!)

-          za streho nad glavo (Ko se imam kam zateči v mrazu, dežju …)

-          za hrano (Kako lepo je, da sem lahko sit, in to vsak dan!)

Zakaj mi je lahko drugi vedno dar in sem zanj hvaležen?

-          ob njem sem (Brez staršev me ne bi bilo, brez bližnjega prav tako na nek način ne obstajam – bil bi izgubljen v vesolju.)

-          ob njem rastem (Brez bližnjega ne morem rasti. Tudi če mi je težko ob njem, lahko rastem v ljubezni.)

-          z njim ustvarjam (Bližnji mi ponuja nov prostor ustvarjanja, osama vodi v umiranje.)

Za kaj sem hvaležen, ko pomislim nase?

-          za zdravje (Kolikor ga imam, tudi če ne dosti, je dar!)

-          za sposobnosti (Veselje izvira iz zavesti, da mi je vsak talent podarjen, lahko bi ga ne imel!)

-          za vero (Z njo lahko osmišljam vse, tako lepe kot težke trenutke v življenju)

Ko pogledam na ta seznam preprostih, vsakdanjih stvari, za katere sem lahko hvaležen, sem prepričan, da bi bilo življenje veliko lepše in bolj veselo, če bi jih imeli vedno pred očmi. Pa jih je še mnogo, ki se jih lahko veselimo in smo zanje hvaležni. Sedaj pa pomislimo, kako naj veselje izražamo, da bo to izraz naše ljubezni.

Ljubiti Boga, pomeni biti hvaležen, biti vesel, za vse kar mi podarja. Kakor se postavljam za razsodnika njegove dobrote, sem višji od njega in ljubezni ni več, ni veselja. Če v meni ni veselja nad vsem, kar prejemam, ni ljubezni do Boga. Si vesel življenja in vsega, kar ti je podarjeno?

Ljubiti bližnjega, pomeni, veseliti se ga? Resnična ljubezen je v tem, da želimo videti drugega in dobro v njem, tudi ko se to skrije. To pomeni, da se ga razveselim, ko ga srečam. Sem pozoren do njega, ga opazim, vem, kaj se v njem dogaja, sem z njim, hočem biti z njim. Ljubezen do bližnjega se najprej kaže v tem, kako ga pozdravim in kaj mu s pozdravom sporočam. Danes se z mobiteli in drugimi ekrani razvija čista ignoranca. Ko drugega ne pozdravim, pomeni, da zame ne obstaja, da je bolje da ne obstaja, da me drugi vedno moti in mi je popolnoma odveč. To ni ljubezen! Ignoranca je najbližja sovraštvu.

Potem so tu tri besede, ki jih pogosto poudarja papež Frančišek: prosim, hvala in oprosti. Ko rečem prosim, priznam drugega za sogovornika, enakovrednega. Ko rečem hvala, mu izrazim hvaležnost in ko rečem oprosti, priznam svojo  nepopolnost. Vse to je temelj ljubezni do bližnjega. Seveda je tudi te besede mogoče zlorabiti, nemogoče pa je, da bi ljubili in ne znali uporabljati teh besed.

Potem smo še pri ljubezni do sebe. Veseliti se sebe je zame preprosto mogoče predvsem iz zavesti, da me Bog ljubi. Če lahko trdno verjamem, da me Bog ljubi, je mogoče reči, lepo je, da sem. Če tega ne verjamem, sem hitro namesto v ljubezni v samoljubju. Poln lastne hvale in domišljavosti.

Jezus nas torej danes spominja na temelj našega življenja, ki je ljubezen do Boga, do bližnjega in do samega sebe. Ljubezen se kaže v veselju. Če tega v nas ni, je prav, da se podamo na pot iskanja, kje smo ga izgubili. V naših odnosih pa premislimo ali vlada ignoranca, hinavščina ali pristno veselje. Danes, ko je zahvalna nedelja, se še posebej ustavimo ob hvaležnosti, ki je temelj veselja. Naj nam jo Bog množi, da bo med nami več veselja, več ljubezni.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 days 14 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ta pridiga je kot naročena! :) V zadnjem času sem veliko razmišljala, zakaj mi veselje zmanjka. No, zdaj pa vem ;) Mislim, da sem ga izgubila nekje v kupu problemov, ki jih imam v glavi.
Ob tem sem se spomnila še, da sem pred letom, dvema, zjutraj, preden smo šli v vrtec, punci pogosto vprašala, česa samo veseli. Pa smo naštele: ker je lep dan, ker gremo popoldan h noni ipd. Če pa je katera vstala s slabo nogo in ni hotela nič reči smo pa rekle: no, zdrava si, za to si lahko vesela! Bom spet obudila to navado :)
In to si tako lepo napisal: 
Resnična ljubezen je v tem, da želimo videti drugega in dobro v njem, tudi ko se to skrije. To pomeni, da se ga razveselim, ko ga srečam. Sem pozoren do njega, ga opazim, vem, kaj se v njem dogaja, sem z njim, hočem biti z njim.
To si želim za našo ožjo in širšo družino!

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 39 min od tega
Pridružen: 25.02.2011

Te pridige sem se zelo razveselila, ker  je konkretna in mi odpira oči za majhne stvari iz katerih lahko raste veliko.  Ob tem sem se spomnila na misel  matere Terezije, ki je rekla: Ne moremo delati velikih stvari - delamo lahko samo majhne stvari z veliko ljubezni.


s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 54 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Ljubiti Boga, pomeni biti hvaležen, biti vesel, za vse kar mi podarja…

Ljubiti bližnjega, pomeni, veseliti se ga… Ko rečem prosim, priznam drugega za sogovornika, enakovrednega. Ko rečem hvala, mu izrazim hvaležnost in ko rečem oprosti, priznam svojo  nepopolnost. Vse to je temelj ljubezni do bližnjega…

Potem smo še pri ljubezni do sebe. Veseliti se sebe je zame preprosto mogoče predvsem iz zavesti, da me Bog ljubi. Če lahko trdno verjamem, da me Bog ljubi, je mogoče reči, lepo je, da sem. Če tega ne verjamem, sem hitro namesto v ljubezni v samoljubju…

Ljubezen se kaže v veselju. Če tega v nas ni, je prav, da se podamo na pot iskanja, kje smo ga izgubili… Ko je zahvalna nedelja, se še posebej ustavimo ob hvaležnosti, ki je temelj veselja. Naj nam jo Bog množi, da bo med nami več veselja, več ljubezni.«

 

Tudi jaz sem hvaležna za to pridigo! Zelo blizu so mi te zgornje misli, ker sem prepričana, da lahko ljubimo samo zato, ker smo ljubljeni; kot pravi apostol Janez: »Mi ljubimo, ker nas je On prvi vzljubil« (1Jn 4,19). Temelja ljubezni tudi sama ne najdem nikjer drugje, kot v hvaležnosti, da sem ljubljena - najprej od Boga, pa tudi od ljudi in iz tega izvira tisto najgloblje veselje, ki mi ga nič drugega ne more dati, pa tudi ne vzeti.

Hvaležnost za ljubezen pa vedno terja tudi odgovor. Kako bridko so nekateri svetniki jokali ob spoznanju, da ljubezen ni ljubljena. Kdor samo sprejema ljubezen in se ob njej naslaja, jo bo kmalu začel izsiljevati in žal nikoli ne bo razumel, kaj je hvaležnost. Namesto da bi ob ljubljenem rasel v veselje, se bo vse bolj pogrezal v žalost in zagrenjenost…

 

»Ko je zahvalna nedelja, se še posebej ustavimo ob hvaležnosti, ki je temelj veselja. Naj nam jo Bog množi, da bo med nami več veselja, več ljubezni.«

Maja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Tudi mene ta pridiga zelo nagovarja.
Zelo me spodbuja k zavesti, da mi je veliko podarjeno.
Potem ko kdaj gledamo Dnevnik, pomislim, kako srečna sem, da živim na tem hribčku, da imamo tak mir in čudovito naravo, da grem lahko v miru spat, da imam kaj jesti, da imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi, ki me poslušajo, da imamo toliko otrok, ki so zdravi, veseli … in še in še. Res sem vesela, če znam vse to videti in postanem sitna, ko bi rada nekaj, kar mi v resnici ni namenjeno. Če v nas ni zavesti, da nam je vse podarjeno, da nas Bog dobesedno razvaja z darovi, potem je v nas tema, praznina, dolgčas. 

Ljubiti bližnjega, pomeni, veseliti se ga?Ob misli na ljubezen do bližnjega se vedno spomnim, kar je nekje zapisala Marjana … nekaj v tem smislu: Ali se veselim bližjega, kot se Dominik razveseli bagerja. Njegovo veselje je res neizmerno. J Do tja mi še veliko zmanjka.



Naj nam Bog množi hvaležnost, da bo med nami več veselja, več ljubezni. 

 

Martin Grad
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 17.02.2015

Tudi jaz se zahvaljujem za dobro pridigo.

Ob tej pridigi sem razmišljal o tem, koliko sem zares vesel življenja in vsega kar mi je podarjeno. Z razočaranjem prihajam do tega, da sem še daleč od pravega veselja, ker se še vedno zanašam predvsem na to, kaj bom jaz naredil in ne na to, kaj bo Gospod na meni naredil.

Zelo mi daje misliti tudi zadnji odstavek od sestre Slavice:

"Hvaležnost za ljubezen pa vedno terja tudi odgovor. Kako bridko so nekateri svetniki jokali ob spoznanju, da ljubezen ni ljubljena. Kdor samo sprejema ljubezen in se ob njej naslaja, jo bo kmalu začel izsiljevati in žal nikoli ne bo razumel, kaj je hvaležnost. Namesto da bi ob ljubljenem rasel v veselje, se bo vse bolj pogrezal v žalost in zagrenjenost…"

 

Gospod, prosim te, daj mi vero, da bi lahko bolj zaupal, se pristno veselil in veselje delil naprej.

Dolores
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 1 day od tega
Pridružen: 17.03.2011

Sama ne bi nikdar povezala skupaj pojmov ljubezni, hvaležnosti in veselja. V tvoji pridigi, Peter pa so vsi trije pojmi povezani v dokaj logično in smiselno celoto. Zase lahko rečem, da sem lahko resnično hvaležna Bogu za ogomno, ogromno...stvari. Še vedno pa se mi ustavlja pri sprejemanju težkih stvari. Kako biti hvaležen za težke preizkušnje bolezni, kako sprejemati prezgodnje smrti.... Vedno se postavlja ta ZAKAJ? Šele po preteku določenega časa, ko stvari predelam, pogledam z drugega zornega kota....dano situacijo tudi sprejmem. Sprejmem, nisem pa za njo hvaležna. Vem, da odgovor na ta ZAKAJ pozna samo BOG. Tu pa smo spet pri temi o kateri je bilo govora nekaj nedelj nazaj, da Bog dela vse prav.

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 51 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Maja me je v zadnjih dveh letih, v časih, ko sem konkretno trmarila, nekajkrat vprašala, zakaj ne morem imeti rada in vem, da sem, vsaj v sebi, trmasto trdila, da že vem in me le nihče v tem ne razume. Globoko v sebi sem vedno vedela, da ima prav in me je tudi kljuvalo ter sem se spraševala, kaj pa naj bi potem pomenilo "imeti rad", če že ni to, kar sem imela v glavi ... Zato me ta evangelij in pridiga posebej nagovarjata.

Najprej hvaležnost za vse, kar imam. Ker imam vsega dovolj. Tudi takrat, ko fjakarsko vidim le to, kaj vse mi manjka, imam v resnici vsega dovolj. Vidim, da sem posebej občutljiva na neenakost (ker bi rada vse tako, kot drugi). Takrat sem sposobna očitati, se jeziti, ne pade mi pa na misel, da bi se usmerila na to, kar pa sem dobila in imam. Kot starejši sin, ki je imel vse - gostijo v veselju bi lahko imel dan na dan, pa je le ljubosumen na mlajšega, ki ob vrnitvi dobi gostijo. V trenutkih, ko zlezem iz zaslepljenosti tega greha in skušnjav, vidim, kakšen idiotizem je to. 

Vidim pa, da s hvaležnostjo in veseljem pride tudi bolečina - odnosov, ki so zrušeni zaradi mojih blodenj, lastnega nesprejemanja nepopolnosti, ... Ko bolečine/odgovornosti nočem nosit, takrat se avtomatsko odpovem hvaležnosti in zatem veselju in vse se razbilini v eno blodnjo, kjer si domišljam, da bom po svoje hitreje prišla do "sreče".

Formula je preprosta, ni pa tako enostavna za izvajanje. Ko smo bili otroci, je bilo lažje - (Dominikovo veselje nad bagerji je res nekaj lepega :)). A enkrat je treba odrast ... 

Bog daj, da bi vztrajali v hvaležnosti iz katere se rodita veselje in ljubezni. Prosim te milosti, da nam še naprej pomagaš, predvsem takrat, ko nas vidiš, da se izmikamo odgovornostim. In hvala, ker nas imaš rad ter tudi za vse, ki nas imajo radi in se iz te ljubezni mečejo na zobe za nas, da bi prišli skupaj.